Poletna oddaja

DAN V MESTU

Sonce je počasi vzhajalo nad mestom in metalo jutranjo svetlobo na nebotičnike in mrtve ulice. Njegovi nevidni prebivalci_ke so začenjali svoj dan. Med njimi je bila D, starejša ženska, katere oči so pripovedovale zgodbo celega življenja. Sedela je na klopi v prenovljenem Miklošičevem parku in se kljub 25 stopinjam ovijala v raztrgano odejo. D je bila nekoč kuharica v kliničnem centru, a jo je vrsta nesrečnih dogodkov in slabih odločitev pustila brez strehe nad glavo. Zdaj je našla tolažbo v hranjenju golobov, pijančevanju in opazovanju mimoidočih. Blizu, v senci nekoč impozantne pisarniške zgradbe, je B brskal po smetnjaku. Fant v poznih dvajsetih, čigar nekoč atletska postava je sedaj sključeno shirana kazala leta težav. B je bil športnik s sanjami, da bi postal profesionalec, a odvisnost je te sanje razblinila in ga pripeljala v življenje revščine. Kljub svojim okoliščinam je B ohranjal upanje, občasno dvigoval uteži in jalovo iskal pot nazaj do svojega prejšnjega jaza. 

V srcu mesta se je oblikovala majhna skupnost izobčencev. Bili so ljudje z različnimi življenjskimi zgodbami, združeni s skupnimi boji. Tam je bila L, mlada mati dveh otrok, ki ju je pod svoje okrilje vzel CSD. Njen partner jih je že davno tega zapustil, pustil jo je samo, da se bori zase in za svoje otroke na ulicah glavnega mesta. Čez cesto, nedaleč stran od Nobel bureka, je sedel M. Bil je veteran, njegov obraz utrujen od let življenja. Pogosto je opazoval lepo oblečene odvetnike iz bližnje pisarne ter se spraševal, ali ga opazijo ali pa je samo del mestne pokrajine. Njegov um je bojišče spominov, tako dobrih kot slabih, a našel je trenutke miru v prijaznosti tujcev, ki so mu občasno navrgli kakšen kovanec v zameno za časopis Kralji ulice. 

Na Miklošičevi so mimoidoči hiteli mimo njih, turisti so jih fotografirali in se čudili odprti sceni. Prebivalci sosednjega bloka so nevidno nadaljevali svoje dnevne rituale, ne da bi jih večina zbranih opazila. V času kosila se je R odpravila v ljudsko kuhinjo, kjer je izmenjevala zgodbe z drugimi, ki so bili kot ona, T pa je našel zavrženo knjigo in se usedel v miren kotiček, da bi bral in se začasno izognil svoji resničnosti. Nato jo je pustil na avtobusnem postajališču s sporočilom: »Knjiga je orožje. Vzemi jo!«

Tik pred zaprtjem je skupina prostovoljcev prispela v dnevni center, pripeljala hrano in odeje. Poznali so imena in zgodbe mnogih brezdomnih, obravnavali so jih z dostojanstvom in spoštovanjem, ki jim jih preostala družba pogosto odreka. Otroci mlade L so dobili nove igrače, njihovi obrazi so zasijali od veselja, ko jim jih je izročila med nadzorovanim obiskom. N je dobil nov par nogavic, preprosto darilo, ki mu je pričaralo nasmeh. Vsaka brezdomna oseba vam bo povedala, da ni lepšega občutka kot obuti sveže nogavice. Ko je odbila 16. ura, se je Miklošičeva začela umirjati. D se je vrnila na svojo klop, B je našel zavetje za spanje, L je spravila otroke v imaginarne postelje, M pa je zvečer strmel v zvezde, našel uteho v njihovi oddaljenosti in napisal pesem.

Ponoči so blokovski prebivalci sanjali o boljših dneh. Nekateri so si zaželeli rešitev za brezdomne, drugi so fantazirali o tem, kako bi se jih znebili izpred svojega praga. Brezdomni, revni, izobčenci – ljudje z zgodbami, upi in sanjami ‒ so preživeli še en dan v mestu. A ne vsi.

Gosti in gostja oddaje:

Jaka Tomc

Aleks

Kim

Dejan

Renato Volker ‒ Rene