Koronakriza, tako kot vsaka kriza pred njo, odpira platformo za spremembe različnih komponent družbeno-ekonomskega sistema. Na Inštitutu za ekonomsko demokracijo smo na vlado naslovili apel, v katerem predlagamo, da se del pomoči podjetjem nameni za vzpostavitev lastništva zaposlenih. Delavsko lastništvo ni panaceja celotnega spektra problematike, s katerim smo soočeni, je pa pomemben korak v smer demokratizacije gospodarstva. Načne tudi osnovno logiko kapitalistične lastnine, znotraj katere si produkt dela prisvoji ekskluzivna skupina ljudi, običajno odsotna od samega produkcijskega procesa.

Gospodarske posledice ukrepov, s katerimi poskušamo zajeziti pandemijo COVID-19, bodo verjetno hujše kot tiste iz prejšnje finančne krize. Kriza je tako ponovno poudarila vprašanje neenakosti. “Vsi smo v istem čolnu”? Morda smo vsi na čolnih, vendar so nekateri na jahtah, drugi na napihljivih čolničkih. 

Porasti brezposelnosti podirajo rekorde po celem svetu. V aprilu je izgubilo službo 14 tisoč ljudi. Tiha večina, ki ostaja zaposlena, je primorana prihajati na delovno mesto, četudi ni poskrbljeno za varnostne standarde. Kriza odpira vprašanje avtonomije delavcev v takih odločitvah. In čeprav bodo zeitgeist ideologi trdili, da je pogodba prostovoljna institucija, ima svoboda tudi pozitivno komponento, ki implicira realno možnost zavrnitve pogodbe. Nikakor pa ne moremo niti mimo prekarcev, ki jih je kriza še posebej prizadela. Številni so prešli iz območja negotovosti v območje revščine. Situacija je poudarila pomen delavskih pravic, ki so samoumevne že okrog pol stoletja, za prekarce pa so v veliki meri propadle.

Ekonomska kriza izvira, v veliki meri, iz globalne ekonomske soodvisnosti. Dolge distribucijske verige se v celoti porušijo, če pade samo en člen. Kriza s tem odpira potrebo večje nacionalne ekonomske suverenosti. Gre se za lokalizacijo gospodarstva. V tem bi največjo vlogo odigral sektor malih in srednje velikih podjetij ali MSP. Ta so ključna za slovensko gospodarstvo, zaposlujejo približno 65 odstotkov delovno aktivne populacije, v teh časih pa se soočajo s težkim likvidnostnim krčem. Podjetja bodo odpuščala, nekatera propadla. Že brez krize se ta sektor sooča s težavami. Srebrni cunami je val množičnih upokojitev ustanoviteljev in lastnikov, ki jo pričakujejo MSP. Kaj bo s podjetji, ki jih zapustijo lastniki? 

Vsaka krize razkrije probleme sistema, ki jo proizvaja oziroma ji omogoči, da je bolj škodljiva, kot bi to bilo potrebno. V tem smislu so krize platforma za nove ideje. Na žalost pa ima trenutni sistem precejšno inercijo. Ne samo, da se zadnjih 50 let skozi krize sistem ohranja, lahko bi se reklo, da se celo krepi. In tudi sedaj se vsem mudi v “normalnost”. 

Normalizacija državne intervencije je sicer dobra novica; močna država je nujna za funkcionalno gospodarstvo. Vendar pa trenutno državni paketi pomoči razbremenjujejo finančne obveznosti obstoječih lastnikov, hkrati pa ohranjanjo etablirane strukture lastništva in odločanja. Gre za še en primer korporativnega socializma, ki so ga uveljavila sedemdeseta. 

Na Inštitutu za ekonomsko demokracijo smo predlagali, naj se državna pomoč usmeri v vzpostavitev lastništva zaposlenih v podjetjih, ki prejmejo pomoč. Kot pravi profesorica Aleksandra K. Mrčela, je potrebno sodobno obliko lastništva zaposlenih nujno ločiti od preteklih izkušenj, ki smo jih imeli s samoupravljanjem. Na vprašanje, zakaj ni več lastništva zaposlenih, pa odgovarja, da izgleda, da se ga bojimo; “V  času tranzicije v postkomunističnem prostoru, ki je bil lačen kapitalizma, ni bil pravi trenutek za spodbujanje te lastniške oblike. Takrat je delavski moči nasproten globalni trend bil na višku. Ali so danes boljši časi  za lastništvo zaposlenih? Ker je tudi sedaj svetovni ekonomski sistem utemeljen na pospešeni koncentraciji kapitala zelo močen in še  nima jasno definirane, dejavne in močne opozicije, nisem pretirano optimistična. Mislim pa, da je v času krize, ko premišljujemo o družbeni in ekonomski prihodnosti, modro razvijati in podpreti zakonodajne rešitve, ki, kolikor se da, omogočajo demokratizacijo ekonomskega sistema ob upoštevanju omejenih možnosti radikalnih ekonomskih demokratskih sprememb.”

Lastništva zaposlenih ne smemo razumeti kot delavskega delničarstva oziroma ga enačiti z delniškimi opcijami in ostalimi korporativnimi orodji za motivacijo zgornjega menedžmenta in nepogrešljivih inženirjev. Lastništvo zaposlenih mora biti inkluzivna shema, vključevati mora vse delavce podjetja. Prav tako je ključno, da se lastništvo ne  obravnava kot klasična privatna lastnina, s katero je mogoče prosto razpolagati in z njo trgovati; lastništvo je pravica, ki sledi delu. Vlogo lastnika je tako nujno vezati na zaposlitev v podjetju, s čimer se tudi zagotovi ohranitev notranjega lastništva s prehajanjem generacij delavcev.

 

Delavci nimajo prihrankov za financiranje odkupa. Tuja praksa rešuje ta problem; odkup se financira iz odloženih prihodkov podjetja samega. Ta način financiranja je ameriška invencija, ki je zagotovila lastništvo v podjetjih za 14 milijonov ameriških delavcev.

Slovenija ima izrazito monokulturno organizacijo lastništva. Profesor Jaklič z Ekonomske fakultete poudarja pomembnost pluralnosti lastniških shem, ki trenutno v Sloveniji ne obstaja, saj se pretežno držimo družb z omejeno odgovornostjo. Kot pravi, je solastništvo zaposlenih danes sicer možno, z zakonodajno podlago pa bi bil možen hitrejši razvoj.

Podjetja v lasti zaposlenih nosijo pomembno vlogo tudi zaradi njihove lokalne odgovornosti, ki je v tem primeru običajno pravilo, ne izjema. Domel, največje slovensko podjetje v lasti zaposlenih, je ključnega pomena za regijo, zagotavlja glavnino zaposlitev, hkrati ima v prvih vrsticah statuta z odebeljeno pisavo zapisano, da je ohranitev delovnih mest prioriteta. 

Domel je prešel v roke zaposlenih tako, da so se delavci poskušali ubraniti pred sovražnim prevzemom v 90-ih. Direktor Domela, Matjaž Čemažar, pove, da je bil Domel v preteklosti običajna delniška družba; “Kar je bilo vizionarskega, je bil statut, ki je vnesel pomembno varovalko razpršenega lastništva, ki preprečuje centraliziranje. Od leta 2009 je lastniška struktura drugačna: slaba polovica zaposlenih ima dobro polovico kapitala. A soočamo se s problemom, da se z upokojevanjem odnašajo tudi lastniški deleži.” Domel ima tako težavo s tem, da v Sloveniji ni zakonodaje, ki bi urejala lastništvo zaposlenih – delavci, ki so se upokojili, še vedno držijo svoje deleže, skladno s tem pa tudi spremenijo vrednote; medtem ko je zaposlenim lastnikom jasno, da so v času krize dividende nepotreben strošek, na drugi strani tega razumevanja ni toliko. 

Namesto da je državna pomoč podarjena obstoječim lastnikom brez resnih zavez, predlagamo, da naj se ta pomoč zelo enostavno pogoji; podjetje mora izdati nove delnice v vrednosti prejete pomoči in jih prenesti na lastniški sklad zaposlenih. A Jaklič ostaja, podobno kot sem sam, skeptičen: “Krize se bomo zopet lotili na gasilski način. Izzivi razvoja so v tem trenutku veliko bolj sociološki kot ekonomski. Situacija zahteva interdisciplinarni pristop. V Sloveniji do sedaj nekako nismo bili uspešni v tem.”

Tej Gonza, Inštitut za ekonomsko demokracijo