Zdi se, kot da po dobrih osmih letih spremljamo reprizo vstajniškega gibanja. Čeprav imata obe množični mobilizaciji skupno točko povoda v Janezu Janši, je razlika v vzroku. V sedanjem primeru sta to pandemija in državna represija, ki jo spremlja, pred desetletjem je bil vzrok ena najhujših kriz kapitalizma v zgodovini. Slednja je vzpostavila priložnost za sistemsko kritiko in napredno politiko, tokratni protesti pa so zaenkrat ujeti v logiko antijanšizma.  

Liberalni protestniki se zanašajo na odrešilno moč vladavine prava, medijev, stroke in parlamentarne demokracije, kot glavnih varoval »proti Janši«. Pri tem jim gre pravzaprav za sodobni kulturni boj o načinu vladanja, s katerim želijo ohraniti »normalnost«, čeprav je ta normalnost za večino delovnih ljudi nevzdržna: od tiranije v delovnih okoljih in prenizkega dohodka za reševanja osnovnih življenjskih vprašanj (npr. stanovanja) do intelektualne bede, v katero jih potiskajo prav našteti aparati države. 

Avtoritarnost, sistemsko nasilje, poglabljanje podnebne krize in izkoriščevalske odnose v produkciji lahko ustavimo le pri njihovih koreninah. Te pa niso pri tej ali oni vladi, temveč v kapitalističnem sistemu.