Marca se je klubska scena zavila v tišino. V 48 urah so se panično nizale odredbe, od zmanjševanja kapacitete obiskovalcev_alk do končne prepovedi izvajanja javnih dogodkov, prepovedi javnega zbiranja in zaprtja (državnih in občinskih) mej. Ko smo zaklenili vrata, smo hkrati ostali brez odgovora, do kdaj bodo dvorane samevale, nikogar od vodilnih ni in jih še vedno ne zanima, v kakšni preživetveni stiski so se znašli že tako v prevladujoče prekarnih delovnih razmerjih nastopajoči, izvajalci kulturnih programov in izvajalci različnih del, nujnih za izvedbo javnih glasbenih dogodkov; prav tako nikogar ne zanima, kako je s kritjem infrastrukturnih stroškov. Po mesecu negotovosti smo dobili prve informacije iz tujine, da bodo množični dogodki, med njimi tudi glasbeni, prepovedani do jeseni. Čeprav naša vlada ni podala dokončnega odgovora, so nekateri večji festivali, ki so vezani na gostovanja tujih izvajalcev ter na mednarodni obisk, bili primorani odpovedati letošnje edicije oziroma jih prestaviti na naslednje poletje. Kako pa bo z manjšimi glasbenimi dogodki, za zdaj še vedno ostaja nedorečeno.

Klubska scena, ki se pri nas odvija predvsem v manjših prireditvenih prostorih, se je tako znašla v nekakšnem limbu splošnih uredb in nedorečenih napovedi. Trenutno je fokus usmerjen v dejavnosti na prostem, a klubska scena se odvija predvsem znotraj zidov, na odru in pod njim. Njeno bistvo je vsebina, program, njen čar je izkušnja v živo. Vrvež, v katerem se prepletajo glasba (pa tudi vrsta neglasbenih kulturnih dogodkov), interakcija med nastopajočimi in obiskovalci, druženje pred dogodkom in po njem. Kadar je atmosfera prava in se publika popolnoma prepusti glasbi, vsekakor nastopijo momenti, ko vse skupaj deluje kot religiozno, mistično doživetje. Noben livestream tega ne more nadomestiti.

Redki klubi, ki imajo svoje zunanje površine, bi čez poletje lahko izvedli del programa na prostem, a kljub temu bo slej ko prej, vsaj takrat, ko mine lepo vreme, treba doreči, ali se obetajo dodatni pogoji za izvedbo dogodkov v zaprtih prostorih. Od kapacitete, razkuževanja, morebiti tudi prezračevanja. Nekateri prostori mogoče ne bodo mogli zadovoljiti pogojev. Čeprav še ne vemo, kdaj se bodo lahko odvili prvi glasbeni dogodki, pa že zdaj vemo, da bolj kot se bo odmikalo odprtje klubov na kasnejši čas, npr. na jesen, večja bo možnost preživetja le najmočnejših oz. tistih, ki so bili pred zaprtjem finančno stabilni, in tistih, ki so v državnem in/ali lokalnem interesu. Da selekcija bo, že kažejo prva zmanjševanja sofinanciranja projektov. Manjša, neodvisna prizorišča, ki ne prejemajo subvencij in niso tržno usmerjena, pa bodo vsekakor prisiljena poiskati druge rešitve za premostitev finančnih težav. Primer dobre prakse je lahko brooklynski kultni metal in punk klub Saint Vitus, ki je sprožil kampanjo prek Kickstarterja in v kratkem času zbral štirikrat višjo vsoto od zastavljene.

A ogroženost ni nujno pogojena s finančnimi rezi, temveč jo lahko potencira tudi ustvarjanje določenega pritiska. Pregovorno velja, da underground preživi vse in se oklepa nekoliko romantične predstave, da (podzemno) alternativno glasbeno sceno sestavljajo trdoživi posamezniki_ce in skupine, ki kljub delovanju v slabih pogojih premagujejo ovire z entuziazmom, fleksibilnostjo in nesebičnim volonterstvom. Kar seveda do neke mere tudi drži. A alternativna, predvsem podzemna scena preživi, če ima omogočene določene pogoje. Veliko je odvisno od družbeno-politične klime, a dolgoročno preživetje scene je odvisno predvsem od tega, ali njeno delovanje odobrava ali pa vsaj tolerira širša in lokalna skupnost. Naj gre za skupnost v manjših krajih, ki podpira svoje otroke, ali pa širšo okolico, katere prebivalci in lokalne inštitucije vsaj delno prepoznavajo potrebo po kulturni raznolikosti. Kakšne so posledice, ko te podpore ni, so prireditveni prostori občutili že velikokrat, tudi že pred pandemijo. Ogromno prizorišč se je v preteklosti zaprlo zaradi politike lokalnih oblasti, urbanističnih špekulacij ali konec koncev zaradi pritožb sosedov.

V zadnjih tednih se je na družabnih omrežjih odvil napad na posameznico zaradi njene kritične družbeno-politične drže. Ker je zaposlena v Pritličju, se je posredno skušalo diskreditirati tudi sam prostor, kasneje pa tudi njegove obiskovalce_ke. Prav tako še odmeva nedavni primer policijsko-gasilske akcije prebarvanja 'spornega' grafita v mariborski Pekarni. Aprila so se iz zdravstvenega inšpektorata zglasili trikrat v Rogu in dvakrat na Metelkovi. Kljub temu da so vsa klubska prizorišča zaprta, so bili uvedeni postopki o prekršku posameznikom_cam, ki so izvajali_e vzdrževalna dela. Odprto ostaja vprašanje, ali med temi pripetljaji obstaja povezava ali ne, a zaradi narave omenjenih prostorov, v katere je vpeta tudi klubska dejavnost, vsekakor ustvarjajo občutek nelagodja. Če nič drugega, so nas izkušnje iz preteklosti naučile, da nova-stara oblast težko prenese kritiko in ne izbira sredstev za pogrom proti svojim nasprotnikom_icam. Ni izključeno, da bo reševanje eksistence določenih prizorišč pomenilo tudi (ponovno) bojevanje za ohranitev samega fizičnega prostora.

Torkov plaz napovedi novih rahljanj uredb in ukrepov je poželo vsesplošno odobravanje. Pitje ohlajenega piva na terasah/vrtovih bo vsaj za nekaj dni pričaralo občutek normalnosti, a kot vedno bo sledil glavobol ob streznitvi, da bo stanje normalnosti nastopilo šele, ko ga ne bo več treba omenjati. Več kot očitno je, da bomo še dolgo čakali, preden bomo lahko odprli templje glasbe in se prepustili ritualu na odru. Šele ko se bo ponovno zaslišal hrup iz prizorišč, bo nastopilo stanje pomirjenosti.