Pravijo, da smo mediji v teh časih pomembni. Ker obveščamo, seznanjamo o novem koronavirusu. Zagotovo, pravica do obveščenosti javnosti je eno temeljnih medijskih počel. A pravijo tudi, da za kritičnost čas ni pravšnji; vlada se namreč trudi. Zagotovo, od odločitev vlad je odvisno, v kolikšni meri bodo posamezne države uspešne pri zajezitvi epidemije – in neko drugo medijsko počelo izpostavlja preverjanje ter ovrednotenje informacij, kar je v svetu, dostopnem preko računalniškega ekrana, ko je vpogled v delovanje drugih le klik stran, še toliko lažje.

Kako torej delujemo v Sloveniji? Prejšnji teden je komisarka Sveta Evrope za človekove pravice Dunja Mijatović mojo deželo postavila ob bok državam, v katerih med epidemijo prihaja do nesprejemljivih posegov prav v pravico javnosti do obveščenosti, pa v svobodo izražanja. Znašli smo se v paktu z Madžarsko, Turčijo in Rusijo, če naštejem nekatere. No, novinarjem na Madžarskem že grozi zaporna kazen, ko po mnenju oblasti širijo lažne novice in kritizirajo spopadanje s koronakrizo. Če ste ob tem morda skomignili z rameni, češ, kako neprimerljivo je to z našo medijsko krajino, naj dodam: od popravka do dekreta je le list papirja (pri čemer velja, da sodišča glede popravka ne iščejo resnice izrečenega, temveč se osredotočijo na pravilnost vloženega, sestavljenega in utemeljenost zavrnjenega – tako birokratski in nevsebinski je ta postopek). Orban že vlada z dekreti – sredi Evropske unije – medtem pa Svet Evrope daje napotke vladam o spoštovanju človekovih pravic, demokracije in vladavine prava. Kako brezplodno se zdi takšno početje na razdruženi stari celini, saj se že riše zemljevid novega vzhodnega bloka. In mi smo v njem. Hvala, ne.

Mediji pravice do obveščenosti ne moremo dosledno uresničevati brez podpore javnosti, četudi smo pred kratkim, kot verjetno veste, izvedeli, da smo ostalina komunističnega režima. Prav zabavno je vedno znova poslušati o komunajzerjih iz ust tistih, katerih pristopi političnega delovanja so zgolj totalitarni. Je pa tudi res in prav, da »le čevlje sodi naj kopitar«! Koronahumor je postal nujno orodje med premagovanjem situacije; in nujno mora postati vedenje o tem, kaj se dogaja za rdečo zaveso. Pred dnevi je britanski Guardian razkril zbiranje podatkov o pacientih s pomočjo tehnoloških podjetij, pri čemer oblasti mirijo, da gre zgolj za pomoč vladajočim pri reševanju epidemije, ter zagotavljajo, da ne bo prišlo do zlorabe zdravstvenih kartonov. A vir znotraj vlade trdi nasprotno – gre za zbiranje podatkov brez primere in brez ustreznega nadzora.

V kateri distopični roman smo padli pred mesecem dni? In naravnost šokantna je naša takojšnja uklonljivost vsem ukrepom – to smo namreč doslej poznali le v fikciji! Čez noč smo svoj novi način bivanja sprejeli, ga ponotranjili in se sprijaznili. Četudi se nad nami izvaja represija par excellence, ne le z nenehnim policijskim patruljiranjem po ulicah in gozdovih, ampak celo z idejo o sledilni spletni aplikaciji. Četudi nas harvardski profesorji že strašijo o ponovitvah ukrepov vse do leta 2022. Mesec dni je za nami in že slišimo izjave, da nikoli več ne bo, kot je bilo. Kako to razumete? Jaz zgolj zastraševalno, kot agendo po še nadaljnjem kratenju mojih pravic in svoboščin. Slišim snovanje novega družbenega reda. Ne verjamem pa v ekonomskega, čeprav bi bil lahko odrešilen za vso neoliberalistično kloako. Eden izmed tujih časopisnih naslovov te dni se je glasil – »Bogati bodo po pandemiji še bogatejši«! Ha, toliko se je na začetku karanten in osamitev ugibalo o boljši družbi zaradi poglabljanja vase, zaradi časa zase, zdaj pa se zdi, da bomo nadaljevali v maniri izpred začetka tega tisočletja: ko smo se po padcu dvojčkov samoiniciativno oziroma pod taktirko boljše varnosti že v večji meri odpovedali lastni svobodi, lastni intimi. In spet smo le poslušni.

Četudi z virusi živimo in bomo še v prihodnje. Četudi so nekateri ukrepi vse prej kot potrebni. Ustanovitev kriznega štaba, kot da bi bili v vojni, ali neprehajanje med občinami, medtem pa popolna odsotnost politične odločitve glede domov za starejše oziroma takšna odločitev, da so ti postali zasilne namestitve za starostnike brez enakovredne zdravstvene obravnave – kdo lahko to razume? Kdo lahko razume državno pomoč, ki jo boš moral vračati z obrestmi, če ne boš pravilno ocenil razlike med točno določenim letošnjim zaslužkom in zaslužkom prihodnje leto?! Še več, če si bil brez prihodka februarja, boš brez penez ostal tudi zdaj. In še bi lahko naštevali. Prav zanimivo bo opazovati družbeno klimo, ko bo konec karantene. Se nam bo utrgalo, kot bi nas nekdo snel s ketne, ali bomo pohlevno sledili novemu družbenemu redu? Kajti ta, kot že rečeno, se že snuje, kakšen bo, pa ni odvisno le od oblasti. Demokracija ali avtokracija, zahodni ali vzhodni blok – vprašanja so na mestu! Vprašanje pa je, če smo tudi državljani. Smo v nizkem štartu ali na cilju?

Na enem od televizijskih kanalov te dni vrtijo film Frost/Nixon o legendarnem intervjuju z ameriškim predsednikom, ki je TV-voditelja lahkotnega žanra in plejbojskega izgleda izstrelil v orbito kakovostnega novinarstva; odločilen je bil trenutek, ko je Richard Nixon izustil: »Če nekaj počne predsednik, pomeni, da to ni nezakonito.« Pred dnevi je Donald Trump na novinarski konferenci prav tako lovil podobo sončnega kralja z besedami: »Ko je nekdo predsednik ZDA, ima popolno oblast.« A hipnega zavedanja, kaj to pomeni za samo politično preživetje, tako kot ogorčenja političnega miljeja ter javnosti pravzaprav ni več. Oziroma traja le dan ali teden dni. Pa tega ni spremenil novi koronavirus; slednji pozicijo vladajočega zgolj dodatno krepi kot prvoborca za dobrobit ljudi.

Naš prvi literarni junak Martin Krpan je švercal sol. Zdaj se švercajo maske. Morda je le še čas, da si priznamo, kakšen je narodov genotip. Morda pa je še vedno čas, da junaštvo priznamo le tistim, ki ga resnično zaslužijo – in v koronadobi so to delavci v zdravstvu.

Za Krizni štab RŠ, Špela Kožar.