April zna biti težek. Aprila 1941 so nacisti bombardirali neposlušni  Beograd. Aprila 1986 se je v Černobilu zgodila jedrska nesreča največjih razsežnosti in hej, nevarno blizu jedrske elektrarne v Černobilu danes gori nevaren požar. Aprila 1992 je srbska vojska pričela z obleganjem Sarajeva, enim najdaljših vojaških obleganj v novejši zgodovini, z velikim številom mrtvih in ranjenih. Aprila 1994 se je začel genocid v Ruandi, ki je povzročil smrt več kot milijona ljudi. Aprila 1999 so nekateri sedeli v kleteh, soočeni z Natovim bombardiranjem Beograda in Srbije. No, aprila 2020 smo v dobrem delu sveta v samoizolaciji zaradi izbruha pandemije COVID-19.

#ostanidoma je tako postal imperativ današnjega trenutka. Ponosno, jezno, ukazovalno, nadrejeno, moralizatorsko, pokroviteljsko … ta poziv slišimo z različnih koncev. Pri tem se je treba spomniti, da doma lahko ostanejo le tisti, ki dom imajo. Le tisti, ki imajo redne službe in prihodke, ki jih lahko prejemajo tudi v času odsotnosti z dela. Brezdomci, migranti in Romi – med slednjimi nekateri brez dostopa do pitne vode – so v teh razmerah še posebej ranljivi.

Veliko gradbenih in tovarniških delavcev v tako imenovanih nenujnih poklicih ves ta čas dela, kakor da se ne dogaja nič, večinoma brez kakršne koli protivirusne zaščite. Brezposelni, študenti, samozaposleni, samostojni podjetniki, honorarni delavci … si brez rednega dela ne morejo plačati najemnin in ostalih življenjskih stroškov. Ob ukrepih samoizolacije so pahnjeni na rob preživetja. Žrtve nasilja v družini so prisiljene biti doma z nasilneži, torej na nevarnem. Da si pari v izolaciji gremo lahko še bolj na živce in da smo samski še bolj sami in osamljeni, deluje ob vsem omenjenem manj pomembno, čeprav ni zanemarljivo. Nekateri imamo partnerje v drugih državah, tudi to je svojevrstna težava v času drastične omejitve gibanja. Med promocijo poziva #ostanidoma se odpira oziroma potencira razredno vprašanje, zato bi bila nujna zahteva po varnem domovanju za vse.

Če se s situacijo pandemije želimo spopasti poglobljeno, bomo morali, namesto da le upravljamo z njenimi simptomi, predvsem razumeti njene vzroke. Tako kot podobni drugi živalski virusi (zoofagi) je tudi ta virus preskočil iz živali v človeka, kar je posledica dolge in za marsikoga samoumevne krvave zgodovine pobijanja, klanja in uživanja živali in njihovih danosti: mleka, jajc, usnja …, pa tudi uničevanja njihovega habitata in s tem tudi narave kot takšne. Ne gre le za tako imenovane mokre tržnice z divjimi živalmi na Kitajskem. Ne gre le za juho iz netopirja. Gre za množičen, sistematičen in tehnološko dovršen pokol nečloveških bitij po celem svetu, s samoumevnim prepričanjem, da je človeku vse to dovoljeno. In da je meso zdrav, nepogrešljiv in nespremenljiv element človeške prehrane. Vendar vidimo, da s takšnim specističnim ravnanjem človek škoduje tudi samemu sebi. Ali nas bodo nastale razmere končno spodbudile, da spremenimo naš odnos do živali in narave ter da spremenimo naš način prehranjevanja? Če bomo zdravili le posledice, ne pa tudi vzrokov širitve virusov, se bodo namreč pandemije zelo verjetno ponavljale.

Prav tako je pandemija razkrila še vedno aktualno imperialno, kolonialno in rasistično podobo sveta. Ko so ogrožena postala naša, belska, zahodna življenja, se je svet čez noč ustavil. Ko je nevarnost potrkala na naša vrata, kot posledica do danes nedotakljivih postulatov kapitalizma, neoliberalizma in globalizacije. Zahodni, razviti, demokratični svet se je, v zaverovanosti, da se mu ne more zgoditi nič slabega, v samo nekaj tednih znašel v totalnem kolapsu. Hkrati pa v državah tako imenovanega globalnega juga ali vzhoda vsako leto enajst milijonov otrok, mlajših od pet let, umre za boleznimi, ki so na zahodu sicer ozdravljive. Vsako leto več kot tri milijone otrok in devet milijonov odraslih umre zaradi lakote ali z njo povezanih bolezni. V zadnjih dvajsetih letih je umrlo več kot 30.000 beguncev na nevarni, dolgi poti v Evropo. Mogoče je ta pandemija priložnost, da se, ob skrbi za vsako življenje v naših državah, spomnimo prav vseh življenj na tem svetu in prispevamo k spremembi paradigme, ki ne temelji na ustvarjanju dobrega življenja zgolj za nas, na podlagi izkoriščanja tako imenovanega tretjega sveta. Mogoče je ta pandemija priložnost, da začnemo resnično spoštovati vse ljudi in vsa življenja.

Države se na pričakovano in s strani znanstvenikov napovedano pandemijo odzivajo podobno. Z zapiranjem vase in krepitvijo državnega suverenizma, z militarizacijo ob podpori varnostnega in vojaškega diskurza, saj smo »v vojni z nevidnim sovražnikom«, ter z državnim intervencionizmom v želji po ohranjanju statusa quo. Večina držav z navidezno socialističnimi prijemi rešuje obstoječi ekonomski kapitalistični model, z vbrizgavanjem denarja v banke, z njimi povezana podjetja in državno upravo. Razlike pa se najbolj kažejo na ravni podpore negospodarskih dejavnosti in pomoči posameznikom. Nekatere države poskrbijo tudi za kulturo, umetnost, znanost …, nekatere celo uvajajo univerzalni temeljni dohodek, druge pa brutalno uničujejo ne le lastno kulturo, umetnost in tradicijo, temveč tudi lastne ljudi.

V situaciji, v kateri sta prevladala biopolitika in princip »velikega zapiranja«, ki sicer že doživljata vrsto kritik, države zavoljo »ohranjanja življenja« vse bolj uporabljajo spoj represije in avtoritarizma. Na ta način je ogroženo življenje sámo, saj ob interventnih ukrepih marsikatera država pozablja na potrebe lastnih prebivalcev in prebivalk. Medtem ko z eno roko rešuje kapital, z drugo tepta ne le osebne svoboščine, temveč tudi področja, kot so kultura, umetnost, mediji in civilnodružbeno organiziranje. Z nespametno razporeditvijo denarja in nekaterimi ukrepi dobesedno poriva določene skupine ljudi čez rob preživetja. Ali bodo ljudje začeli umirati, ker ne bodo imeli denarja za hrano ali ker ne bodo mogli k zdravniku zaradi vseh drugih bolezni, ali pa bodo zaradi čustvene stiske začeli delati samomore? Nekateri nepremišljeni ukrepi zavoljo »ohranjanja življenja« že sedaj ustvarjajo socialno bombo. Zato je v tem trenutku resnično pomembno kritično zaznati postopke zlorabe moči pod pretvezo obvladovanja pandemije in zahtevati socialne ter solidarnostne ukrepe namesto represivnih in nadzorovalnih.

Država smo predvsem njeni prebivalci in prebivalke, vsi mi. Moči ima, kolikor ji dopustimo. Od nas je odvisno, ali bo »več države« pomenilo več socialne varnosti, več kakovostnih javnih storitev, še posebej zdravstva in šolstva, oziroma gradnjo skupnosti na skupnih interesih ali pa bo »več države« pomenilo več represije in nadzora.

V teh dneh bolj kot kadarkoli prej čutimo, kako pomembna je osebna svoboda. Primerjamo lahko svoj položaj s položajem kokoši, ki vse življenje preživi v kletki na farmi za množično rejo. A svobodo lahko dosežemo le kolektivno. Tako kot virus lahko premagamo le skupaj. Virus nas uči, da se nihče ne more rešiti sam, če se ne rešimo vsi. Zato bomo morali iznajti načine, da ostanemo skupaj kljub načelu socialnega distanciranja. Biti skupaj pomeni predvsem biti družaben, biti družben, biti političen. Biti skupaj pomeni graditi kolektiviteto, iskati skupne interese in redefinirati ter aktivno zadovoljevati svoje želje in potrebe. Družba ne more obstajati, če smo zgolj individualizirani posamezniki, ki poskušajo ohraniti svoje golo življenje. Biti skupaj pomeni živeti, kar nikakor ni isto kot preživljati.

Iz samoizolacije pozdravlja Lana Zdravković.