Pogosto imam, tako kot sedaj, težavo, ali naj govorim kot novinar in voditelj, ki soustvarja vsebine za radijsko in televizijsko oddajo na RTV Slovenija, ali naj spregovorim kot član Romskega akademskega kluba, ali morda v vlogi aktivista za pravice Romov, ali pa celo kot pisatelj in pesnik. Na koncu se vedno odločim, da preprosto spregovorim iz srca, kot Sandi.

Zakaj bi me moralo neko delo ali celo pripadnost neki skupnosti definirati? Res je, da sem tudi Rom, ampak sem veliko več kot to. To, da pripadam tej etnični skupnosti, je pri meni vsekakor samo plus, a da je prišlo do takega razmišljanja, je bilo potrebnih kar nekaj let. Ampak o tej temi in moji poti morda kdaj drugič.

Še vedno se sprehajamo po poti epidemije. Nekateri smo že v polnem zagonu na delovnem mestu, drugi na ta korak še čakajo, tretji pa ostajajo doma, tako kot pred epidemijo. Čeprav je težko verjeti, je teh v Pomurju, od koder prihajam, res malo. Pri nas Romi večinoma delajo, večinoma v sosednji Avstriji, kjer sicer delajo tudi številni Neromi. In bojda živimo v sožitju. Kar se tiče zaposlovanja in predvsem ohranjanja zaposlitvenih mest v romski skupnosti, lahko za Prekmurje povem, da, kolikor mi je znano, zaradi posledic izrednih razmer v državi zaenkrat še nihče ni izgubil zaposlitve. Morda se motim. Glede na to, da imam kar veliko stikov z Romi - nenazadnje tudi sam živim v romskem naselju in tudi zaradi narave dela veliko hodim v ostala romska naselja - še nisem slišal, da bi se Romi v času epidemije kaj pretirano pritoževali. Morda le tisti, ki so zaradi dela v tujini ostali na drugi strani meje in se s številnimi sorodniki v živo niso srečali že skoraj dva meseca.

Tudi izobraževanje na daljavo so romski učenci, predvsem pa njihovi starši, dobro sprejeli. Govorim seveda za prekmurski del. Vedno se nekako ravnam po načelu, da v primeru, da ne poznam razmer drugod, o njih ne razglabljam in ne skušam zveneti pametno, zato o tem raje ne govorim. Kolikor sem spremljal po družabnih omrežjih, so starši vsak dan pridno spremljali otrokov izobraževalni proces, mu pri njem pomagali, če je bilo seveda v njihovi moči, drugače pa so na pomoč priskočili ostali domači ali celo romski pomočniki, ki svoje delo še vedno opravljajo, tudi v času epidemije. V sklopu širšega projekta centra šolskih in obšolskih dejavnosti so zaposleni tudi številni romski pomočniki, v teh primerih gre za Rome, ki imajo vsaj 5. stopnjo izobrazbe in nudijo dodatno učno pomoč otrokom, pa tudi njihovim staršem, saj jih informirajo o napredku izobraževalnega procesa. Mislim, da so se v zadnjih mesecih ravno ti pomočniki izkazali kot nepogrešljiv člen v izobraževanju romskih otrok in tudi na ta način priskočili na pomoč učiteljem.

Res je tudi, da so Romi v večini primerov spoštovali razne ukrepe države, se držali navodil. Če pogledam samo naše naselje, kjer zna biti res zelo živahno, je v zadnjih mesecih vladala predvsem tišina, kljub temu da smo bili vsi doma. Ni bilo slišati veselega druženja ob ograjah hiš in na cesti pred njimi ali glasbe s kakšnega balkona. Mislim, da so se Romi - tako kot mnogi - novega koronavirusa sprva prestrašili, saj niso vedeli, s čim točno imamo opravka. Vendar smo se tudi mi zelo kmalu navadili na »novo« normalno življenje.

Ravno danes sem za oddaje, ki jih vodim, pripravljal zanimiv prispevek o tem, kako je z razmerami v romskih naseljih v času epidemije. Sogovorniki, ki budno spremljajo predvsem bivanjske razmere v romskih naseljih, zatrjujejo, da te večinoma ostajajo enake kot pred epidemijo, še več: nekatere občine so v naselja, ki prej niso imela dostopa do pitne vode, začele dostavljati cisterne s pitno vodo. Tudi romski svetniki v občinah, ki imajo v svojem občinskem svetu romske predstavnike, so se v tem času izkazali in informirali Rome o preventivnih varnostnih ukrepih.

Sam menim, da smo Romi zelo dobro informirani o poteku epidemije, da se držimo navodil in ukrepov, vendar se, tako kot pri večinskem prebivalstvu, vedno znova najde kak posameznik ali celo dva, ki izstopata, in potem se zaradi napačnega poročanja na družabnih omrežjih in v medijih to vedno znova posploši na celotno populacijo, kar pa seveda ni prav.

Zato me vedno znova razžalosti dejstvo, še posebej, ko je govora o družabnih omrežjih, da ljudje raje verjamejo novici s spleta, si dovolijo, da pri sebi naredijo zaključek na podlagi morebitnih že obstoječih predsodkov in stereotipov, to mišljenje posplošijo na celotno romsko skupnost in tako naredijo več škode kot koristi. 

Medtem pa imajo vse informacije na dosegu roke. Le malokdo ve, da imamo v Sloveniji že kar visoko število visoko izobraženih Romov. Tudi sam sem znotraj družine in naselja vzor mladim s tem, da nisem dokončal samo dodiplomskega, ampak tudi podiplomski študij. Le malokdo ve, kako zanimivi, barviti, dinamični in bogati sta naša zgodovina in kultura. Ampak k sreči se tu in tam najdejo posamični žarki, ki osvetlijo tudi ta, lepši spekter naše skupnosti.

In prav je tako.