V torek, 10. marca, so se v Ljubljani pojavili prvi veliki plakati, vabeči na Neposlušno - glasbena tveganja na preizkušnji. V petek, 13. marca, ko so vajeti družbene stvarnosti uboštva zategnili novi jezdeci moči, se je prvim znanilcem improvizirane fešte pridružilo še petnajstero novih, zdaj že v skorajda povsem opustelem javnem prostoru prestolnice, v katerem je zamrlo še zadnje upanje, da bi se med 19. in 21. marcem praznik z zvočnimi improvizatorji sploh imel dogoditi.

Ves tisti teden sem bila presneto živčna. Na delavnico so se prijavili štirje Benečani, vozovnice za letala, avtobuse in vlake je imelo v rokah osemnajst glasbenikov iz Španije, Avstrije, Nemčije, Velike Britanije, Nizozemske, Švedske, Danske, Norveške, Švice in Belorusije. Odgovornost producenta je bila velika: kaj, če se na poti okužijo glasbeniki, kaj, če se na dogodkih okuži občinstvo, kaj, če se na delavnici okužijo delavničarji in kaj, če se okužimo prireditelji, pa še kaj, če sploh ne bo občinstva?

Ne morem reči, da me je kužna disforija našla nepripravljeno. Sin študira v Bologni. V soboto tik pred koncem februarja sem mu, tedaj še malo v hecu, poslala sporočilo: Čuvaj se korone! Dan za tem me je poklical, rekoč: Prihajam domov, zaprli so univerzo za en teden. No, pa smo potihoma čakali štirinajst dni in se delali, kot da ni nič. Ni bil prinašalec številka 1 in ni kot prvi Slovenec uvozil zloglasnega virusa iz Italije. Prav tako ne morem reči, da sem se na prihajajoči scenarij pripravila. Nisem nabavljala zalog mask, rokavic in razkužil, tudi hrane ne. Edina zaloga, ki je še vedno imam na pretek v garaži, je bila 30 kg špagetov, ki smo jih nabavili za premiero glasbenega performansa Moje telo, moja kletka, uprizorjenega konec januarja.

Ves tisti teden smo cincali, zakaj ja in zakaj ne. Nenadzorovani reaktor pa je že sprožil verižno reakcijo. Na večer pred petkom, 13. marca, je padla dokončna in, resnici na ljubo, odrešujoča odločitev: Neposlušni bomo kdaj drugič. Pa kaj, če so v prazno zrli ogromni plakati? Pa kaj, če so letaki nikomur oznanjali dogodek, ki ga ne bo? In kaj, če smo zakupili prazne sedeže na letalih, vlakih in avtobusih?

Kaj je resnica časa? Dvojnost v enem: upočasnitev in bliskovitost, umiritev in bezljanje. Čas se je obenem ustavil in prestavil. Kakor za koga.

Ministrstvo za kulturo je Trnuljčica, ustavljena v času. Njihovo nesmiselno vztrajanje v niču kar štrli iz skupka priporočil, ukrepov, varoval, to me žalosti. Gre za uveljavljeno postopkovno banalnost: že kakšen teden se bockam s tremi uradnicami, da bi sprejele zahtevka za izplačilo predplačila za programsko financirana Zavod Sploh in Vio Negativo. Nikakor ne gre, pošiljajo me na pošto, češ naj ga oddam »fizično, sicer še ne bo sprejet v obravnavo«. Kje je solidarnost do poštnih uslužbencev, do tistih, ki delajo od doma in morda doma nimajo tiskalnika? 30. 3. mi sporočajo: »Pogovori oz. usklajevanja z Ministrstvom za finance še potekajo, zato v tem trenutku še ne morem sprejeti vašega zahtevka, oddanega zgolj v e-obliki.« Katerega leta smo že? Ob zapovedi »Ostani doma«? Na mojo veliko srečo je moja producentska vest čista in vse opravljene storitve plačane. Nekaj prevoznih družb bo bojda vrnilo vplačano, nekaj se jih je naredilo Francoze in ni možnosti povračila. Potem ko sem po popolni dezorientaciji in začetnih usodnih napakah pogruntala sistem, sem samo še čakala, da korporacije same prekličejo lete. Nekatere so, nekatere so ponujale alternative, ki jih nismo več potrebovali. Nisem še izračunala izpada dohodka. Producentsko delo se pa izteka.

Počasi so v ospredje stopile prej obstranske dejavnosti. Veliko bolj plemenita borba s kulturnim ministrstvom poteka prek Asociacije. Nekaj dni sem rabila, da sem se aktivno pridružila elektronskim sestankom upravnega odbora, v katerem zastopam glasbeno področje. V nekem navalu navdušenja, ko sem po prvih dneh karantenske pasivnosti spet zaznala gon po biti dejavna in prisotna v skupnosti, sem se javila za lektoriranje uradnih dopisov Asociacije našim odločevalcem na vseh nivojih. Priznam, godi mi, če sem solidarna in če naredim kaj za skupno dobro. (Lektoriranje ni kaprica, češ, zakaj pa ne bi še tega, spisala sem diplomo iz jezikoslovja na FF.) Lektoriram tudi prispevke za e-časopis Centralala. Trenutno in hkratno pa še vodim po e-mailu pogovore z dvema glasbenicama in enim glasbenikom, ki bodo predstavljali neobičajne vsakdanjike samozaposlenih v kulturi v omenjenem mediju. Z iskreno otročjostjo se navdušujem nad njihovimi iskrivimi besednimi kombinatorikami. 

Vmes izpolnjujem obljubljeno. Se predajam gibom sanj in spominov. Pogrešam oboževani imperativ prestopanja mej. Spoznavam krhkost, ranljivost, minljivost kot resnico človekovega tukaj in zdaj. Hrepenim po bližini. Pilim samoto. Se potapljam v besede izbranosti in ubranosti. V pretanjeno izbrušene misli, v mojstrenja snovalcev druge resničnosti. Se mrščim ob pogosti plehkosti potisočerjenih »ustvarjalnih« vsebin trpkega elektronskega vezja. Plaho zrem v prihodnost ukrepov, omejitev, sledenj, pooblastil.

Medtem pa nas naš Veliki Vodja »umetniško« posiljuje z Najlepša si, glasbenim zmazkom, poklonom moji domovini v času preizkušnje.

Komentar je za Krizni štab RŠ pripravila producentka Špela Trošt.