Večina ljudi misli, da si alkoholiki ne priznavajo, da so alkoholiki, kar je delno res. Če si pri tobaku večina ljudi prizna, da je z njim zasvojena, je pri alkoholu ravno obratno. Zato, ker je zasvojenost s tobakom družbeno sprejemljiva, z alkoholom pa večinoma ne. Mi si priznavamo, da smo alkoholiki, zakaj si pa ne bi? Kaj pa bomo pridobili s tem, da si ne priznamo. Bolje kot vidim, slabše izberem. Moramo pa gledati dialektično na stvar. Lahko rečemo, da je zasvojenost slabost človeka in šibka volja, ali pa obratno, tisti, ki se drzne v njej vztrajati ne glede na posledice, ima železno voljo? In kakšna je torej sinteza? Ali je morda sinteza zmernost?

Pogledal je na mizo in videl stekleničko s kapsulami Distraneurin. Vprašal je Pizdurha, če to uporablja pri abstinenčni krizi zaradi možnosti delirija, ali ima to za zlorabo? Kako jih konzumiraš za začetku abstinence: 2 + 2 + 2 na dan, 2 + 2 + 1 na dan, 2 + 1 + 1 na dan, 1 + 1 + 1 na dan? Imam jih tudi zaradi abstinence. Vendar pri tem tam pa tam pridejo prav za zlorabo, ko ne piješ. Recimo 3 + 3 + 3 na dan.

Na misel mu je prišel Novalis (prirejena verzija). Njegova destrukcija, ki je v svoji absurdnosti progresivna. Medtem ko se je igral s Schellingovo filozofijo narave, je ugotovil, da senzibilnost in njeni organi z živci in možgani na vrhu prinašajo univerzalno bolnost v tako imenovano 'čisto' naravo. Oni sicer prinašajo svobodo v čisto naravo, s tem pa tudi možnost, da se izognejo običajnemu redu čiste narave. Vsa ta bolnost pa se manifestira v tem, da hoče postati transcendentna (transcendentno in transcendentalno ni isto – prvo je nadčutno, drugo pa pogoj izkustva oziroma tisto, kar izkustvo omogoča, ki pa nima izvora v čutnem). Neuravnovešenost narave ni nora človekova subjektiviteta. Bolezen rastlin so živali. Bolezen kamnov so rastline. Tako je bolnost, temeljni princip evolucije, borba proti 'čisti' naravi in uvajanje novih form v naravo. Seveda se to v tej prirejeni IQhoholikovi verziji počne z alkoholom, po verziji Novalisa pa človek z drogami, pa ne z alkoholom, ampak recimo z opijem, najde svoje mesto onkraj tega sveta, kjer je 'zares' njegovo mesto.

Kdaj gremo na Metelkovo, da se disociiramo? Počakaj še malo, IQholik, je dejal Kemični Ali.

Grem pogledati še malo Zadnjicarja, je odvrnil IQholik po popitem kozarcu vina. Zadnjicar je bil tiste vrste pivec, ki je začenjal piti šele zvečer, tam nekje po osmi uri. Prišel je v njegovo sobo, ga pozdravil in vprašal: ali greš z nami na Metelkovo? Zadnjicar je odgovoril, da je ura že pozna in da mu ni za iti. Potem je nastavil novo ploščo, ki jo je kupil in predvajal eno skladbo IQholiku. Kadila sta cigareto in poslušala. Po skladbi je šel IQholik nazaj na 'Detroit electro'. Vprašal je Pizdurha in Kemičnega Alija: ali vesta, kaj je odgovoril pirat, ko so ga pripeljali pred cesarja? Zakaj mene kličejo pirat, ko imam eno ladjo, tebe, ki imaš celo floto, pa cesar?

Pizdurh je odgovoril: na to vprašanje še bog ne bi znal odgovoriti, pa ne zato, ker ne bi bil vsemogočen, ampak zato, ker ve, do katere mere so vprašanja še smiselna. Načelo zadostnega razloga. Pogledal je Kemičnega Alija: ajde, pokliči taksi, ura je že kar pozna! Odšli so v Mizzart na Metelkovi na elektroniko. Tam so plesali, pili Tequile in se niso več dosti pogovarjali. Zgolj tam pa tam so šli skupaj na 'toaleto'.

IQholik se je zbudil na Metelkovi na neki klopci ob pol petih zjutraj. Imel je krvave dlani. Verjetno od padca. Poleg klopce je bila še druščina, ki je ni poznal. Hodil je proti domu. Na ozkem pločniku ga je zaneslo tako, da je stopil na levi rob pločnika. Blago mu je zvilo gleženj in močno je 'butnil' na cesto z levim bokom. Srečo je imel, da ni bilo nobenega avtomobila takrat na cesti. Pobral se je in se nekako privlekel do doma. Padec se sicer ni zgodil daleč od doma kot bolečin še tudi ni čutil. 

Se ja pa po nočnem padcu IQholik zbudil v močnih bolečinah. Hodil je sicer lahko, vendar je bila 'stvar' otečena, prekleto 'nabita' z močnimi modricami. Odšel je do bližnje gostilne in si naročil pivo. Tokrat za začetek samo zato, da si malo zbije bolečino, saj doma ni imel nič 'proti bolečini'. Bila je sobota ob pol desetih zjutraj. Pil je pivo. Bil je v srednje močnem tremorju, zato se je usedel za mizo, kjer ni bil pretirano viden. Ni imel sabo svoje slamice, v tem lokalu pa jih tudi niso imeli. Če si v alkoholnem tremorju, je namreč dobro imeti slamico. Delno pa se je tresel tudi zaradi bolečine. Tudi tobaka si ni mogel zviti, zato je lastniku, ki ga je poznal, naročil še drugo pivo in ga prosil, če mu na mizi pusti še dve cigareti. Ob enajstih je poklical prijatelja U-gorja, ki se je javil. Obrazložil mu je sceno in ga prosil, če ga lahko pride iskati v omenjeni lokal. Odgovoril mu je, da lahko pride čez malo več kot pol ure. V redu, je odvrnil IQholik. U-gor je prispel v lokal, ko je IQholik spil drugo pivo. Usedel se je poleg njega. IQholik mu je dejal, če bo v zameno za uslugo kaj spil.

Da, pivo bom. Naročil je še pivo, sebi pa tokrat špri-car. Kaj je bilo, ga je vprašal? Padel sem močno iz pločnika na cesto. Direktno na bok. Ob petih zjutraj. Sreča, da ni bilo nobenega avtomobila. Moram popiti še ta špri-car proti bolečini in tudi čakati bom moral tam kot norec. In še malo manj se bom tresel. Na polovici špri-carja si je IQholik s težavo zvil prvo cigareto. Po popiti pijači sta odšla do urgence. U-gor ga je odložil čisto pred vhodom rekoč: pokliči po pregledu. Bom, hvala ti.