Nekroblagolog nekemu mladinskemu delavcu

Mnenje, kolumna ali komentar
5. 2. 2022 - 16.00

Marko Brecelj je živi absurd – njegova največja ambicija je bila, da bi bil karseda uspešen mladinski delavec na področju kulture, ki pa ima to nesrečo, da je obsojen na identiteto rock zvezde. Zdelo se je, kot da so vse njegove druge aktivnosti – glasba, performans in gledališče – le sredstva do tega cilja in smotra: nevladnega dela na področju mladinskega sektorja. Narobe svet. Ponavadi ljudje pišejo projekte, da lahko v prostem času igrajo kitaro, pri njem pa je bilo obratno – igral je kitaro kot nujno zlo, da je lahko vzdrževal svoje projekte.

Vendar je umrl. Ni nas ne zapustil niti ni preminil. Umrl.

»Smrt ne kaže nikakršnih znakov življenja.« – je rekel Ivo Volarič Feo, s katerim je Brecelj nastopal v osemdesetih. A vendar kaže Brecljeva smrt veliko znakov življenja. V tisočih dogodkov, ki jih je organiziral, v stotinah uradnikov, ki jih je teroriziral, in v ducatih mladincev, ki jih je interpeliral. Brecelj živi v Društvu prijateljev zmernega napredkaDPNZ – ter v Upravi Pohorskega bataljona – UPB. Živi v Arijani, ženi, ki je bila steber in motor njunega skupnega ustvarjanja zadnjih trideset let.

Pred leti smo vajenci na Radiu Študent od urednikov prejeli svarilo: »Ne kličite Breclja za izjave, ker bo predolgo govoril in bo težil, če ga boste rezali.« Pa smo ga vseeno klicali, in če ni bil jezen, smo bili ponosni, če pa je bil, smo prejeli brezplačno seanso mehkega telefonskega terorizma. Breclja smo imeli radi, čeprav včasih z distanco – »Včasih moraš nekoga imeti rad, pa čeprav Buldožer,« je zapisal Feo, verz, po katerem se je imenoval Brecljev drugi ansambel. In Breclja smo imeli radi – ne ker je bil Buldožer, ampak čeprav je bil Buldožer.

Brecelj se je prodal v nasprotno smer. Pred dvema letoma je sodeloval v predstavi Biokozmizem::izreka Dragana Živadinova. Po predstavi se z iztegnjenimi rokami strumno zvrsti ljubljanska (kisla) smetana, začenši z Mladenom Dolarjem – to je nekako »velik uspeh« v Sloveniji, vsaj če se igraš gledališče. Ko pa je Brecelj zagledal naše skuštrane glave, mu je zažarel obraz; mirno je zaobšel tisto eminentno povorko ponošenih smehljajev z desnicami, iztegnjenimi v prazno, in navdušeno pohitel do naših skuštranih pojav v ponošenih oblekah. Brecelj je bil morda res »legenda«, kot se pogosto omeni v zvezi z njegovim likom in delom in v izogib bolj specifičnim opisom. Toda njegova »legendarnost« je v tem, da je šel v obratno smer od ostalih: iz estrade v alternativo, od Subotice do Kozine. Neki bežno znani obrazi z Radia Študent so v njegovem univerzumu pomenili več kot ne vem katera eminenca.

Pred meseci smo člani redakcije za kulturo in humanistične vede Radia Študent obiskali Breclja in Arijano v njunem domovanju na Klancu pri Kozini; »Bomo to šteli kot srečanje z mladinsko delegacijo,« sta nam sporočila. V spominih in prigodah Brecelj ni obujal nekih nagrad, plošč in prgišča anekdot, ki spremljajo njegove osmrtnice. Niti ni omenil, da ni zaključil študija fizike, kot je poročal RTV v prvi osmrtnici. Govoril je o bralnem krožku Tončija Kuzmanića in o njegovem razumevanju Aristotela, pa o mladincih v Ilirski Bistrici, o KUD-u Franceta Prešerna in tako naprej. Morda je poznal Slavoja Žižka, kar ni zares omembe vredno, ampak Tončijeva interpretacija Aristotela, to pa je resna zadeva.

Po večurnem pogovoru in obujanju spominov ter prigod je med poslavljanjem začel govoriti o Društvu prijateljev zmernega napredka – DPZN in zaskrbljeno rekel: »Veste, DPZN je trenutno kadrovsko podhranjen.« Glede na to, da je bil Brecelj glavni kader DPZN in vidno podhranjen, smo se vsi skupaj na glas zasmejali s cmokom v grlu. Ampak kot smo rekli: »Smrt ne kaže nikakršnih znakov življenja.« In on je bil kar živahen vse do svoje smrti. Vso pozornost, ki jo je dobil v zadnjih letih, je opisal z njemu lastnim zajedljivo hudomušnim terminom nekroblagohotnost in tudi ta zapis nosi podnaslov: nekroblagolog. Navsezadnje je pred meseci gostil dogodek z naslovom: Super, nekdo je umrl!

Nekroblagohotnost je Brecelj na RTV omenil kot razlog za prejem Ježkove nagrade. Voditeljica, ki je bila profesionalni ponošeni smehljač, ga je na koncu vprašala: »Kdo so vaši vzorniki?« Marko odvrne: »A med živimi?« Novinarka v vidni zadregi izjeclja: »Lahko tudi med tistimi, ki so nas že zapustili.« Marko previdno vpraša: »A lahko rečem: ‘mrtvi’?« Voditeljica mu je dovolila. Odvrnil je, da je njegov največji – mrtvi – vzornik France Prešeren. Nismo sicer prepričani, ali doktor ali KUD. Ampak 8. februar je pred nami in Marko bi moral v Prešerni pospravi zaskvotati obstoječo galerijsko postavitev v Galeriji Vžigalica. Prešernov dan bo v znamenju Marka Breclja. Kot se spodobi in je pravično.

Brecelj je umrl, tako kot Prešeren. Njegova smrt nas ni presenetila; tri leta je bil težko bolan, s smrtjo pa je imel že generalko, ko se je pred meseci razširila vest, da naj bi umrl. Na Radiu Študent smo seveda takoj poklicali Breclja, ki se je oglasil, ne vedoč, da Slovenija in del Balkanskega polotoka že žalujeta. Novica o lastni smrti ga je zabavala, kot ga je verjetno zabavala pieteta vseh ljudi, ki so mu izkazovali poslednje časti, čeprav je do marsikoga verjetno gojil ambivalentna čustva. Razlog za nesporazum je bil prej omenjeni dogodek Super, nekdo je umrl!, pod vabilom nanj pa so bili podpisani Predsmrtni ostanki Marka Breclja! Tudi koncert na Metelkovi, eden zadnjih, se je imenoval Vampir za mir, ker je bil zaradi bolezni deležen transfuzij. Seveda je del koncerta namenil nadrobni razlagi svoje bolezni.

Na metelkovskem koncertu se je občinstvu Marko zahvalil s: »Hvala kravatam, ki nas niso zadavile, in mamam, ki nas niso splavile.« Marko, tudi tebi; zbogom in hvala za ves terorizem. Pogrešali te bomo, a ne pogrešili.

Marko Brecelj na RŠ.

*

Foto: BoBo

 

Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

📻💔

Dogodkovni sunki mi bodo ostali v večnem spominu.

Tu se nekdo skoz zajebava...

Odlično! Prvi odstavek pa sploh. Hvala za tole.

v kinoteki smo si podajali vodne balončke

Hvala za ta zapis! Večna slava in srečno Marku.

Slava mu večna! Lepo zapisano.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness