Šport, jahanje in gledališče, 2. del

Predvajaj

Moamer Gadafi: Zelena knjiga

Prevod: Društvo cinikov (2008–2009)

Ponovitev vsak ponedeljek in petek opoldne – po drugi molitvi.

* * * * * * * * * * * * * * *

3. knjiga: Družbene osnove tretje svetovne teorije

ŠPORT, JAHANJE IN GLEDALIŠČE, 2. del

Javni šport je namenjen množicam. Predstavlja njihovo pravico in preko športnega udejstvovanja so lahko deležne številnih pozitivnih učinkov na zdravje in telo. Čista neumnost se je odreči tem učinkom na račun določenih posameznikov in klubov, ki jih nato monopolizirajo, medtem ko mora ljudstvo zanje plačevati račune. Vsi, ki se zbirajo na štadionih, zato da gledajo, aplaudirajo in se zabavajo, so neumni ljudje, ki takšnih aktivnosti sami niso sposobni prakticirati. Kot mrtvaki stojijo v vrstah in ploskajo herojem; ti jemljejo iz njih vsakršno aktivnost, sami pa dominirajo na igrišču, nadzorujejo šport in izkoriščajo kapacitete, namenjene vsem.

Tribune na štadionih so v prvi vrsti oblikovane tako, da množicam onemogočajo dostop do športnih prizorišč in igralnih površin. Ko bodo množice prestopile te meje in zasedle športne površine ter igrišča, bodo tribune samevale in postale nepotrebne. To se bo zgodilo, ko bo vsem postalo jasno, da je šport javna aktivnost, ki se jo mora prakticirati in ne zgolj opazovati. Omenjen princip je vsekakor bolj smiseln, še posebej v primerjavi z aktualnim stanjem, ko nebogljena in otopela večina sodeluje samo z gledanjem.

Trivialni ljudje, v stvarnem življenju nesposobni junaških dejanj, nevedni glede zgodovinskih dogodkov, nesposobni načrtovanja prihodnosti in premalo resni v lastnem življenju, zasedajo mesta v gledališčih in kinodvoranah ter opazujejo življenjske dogodke zato, da o njih sploh kaj izvedo. Ti ljudje so kot šolarčki, ki sedijo v šolskih klopeh in so neizobraženi in nepismeni. Tisti pa, ki sami usmerjajo potek svojega življenja, nimajo nikakršne potrebe po tem, da življenje opazujejo še preko igralcev na odru ali v kinodvoranah. Podobno kot jahač, ki drži v rokah uzdo svojega konja, seveda ne sedi na tribuni, medtem ko se odvija dirka. Če bi vsi imeli svojega konja, ne bi bilo več nikogar, ki bi samo sedel in aplaudiral. Sedeči gledalci so zgolj tisti, preveč nebogljeni, da bi sami opravljali tovrstne aktivnosti.

Beduini so zelo resni in delavni, zato jih gledališče in predstave ne zanimajo. Ker živijo resno življenje, zasmehujejo igranje. Beduinske skupnosti ne gledajo predstav, zato pa same izvajajo igre in sodelujejo v slavnostnih ceremonijah, saj po teh aktivnostih čutijo naravno potrebo in jih tudi spontano prakticirajo.

Boksanje in rokoborba sta dokaz, da se človeštvo še ni v celoti znebilo svojega divjaškega obnašanja. Obojega bo neizogibno konec, ko se bomo povzpeli na višjo stopnjo civilizacijskega razvoja. Podobno temu so bila žrtvovanja ljudi in revolveraški obračuni, dejanja predhodnih faz človeškega razvoja, ki so že zdavnaj za nami. Danes se ljudje na ta račun smejijo in obžalujejo tovrstne prakse. Ista usoda bo čez nekaj deset ali sto let doletela tudi boksanje in rokoborbo. Bolj kot so ljudje civilizirani in razviti, bolj so se namreč sposobni distancirati od izvajanja tovrstnih dejavnosti in njihovega spodbujanja.

* * * * * * * * * * * * * * *

Januarja 2008 se je aktualnopolitična redakcija odločila, da bosta dva izmed novinarjev prevzela prevod Gadafijeve Zelene knjige, ki so ga po poglavjih predvajali vsak drugi ponedeljek po dnevnem informativnem programu. V prvem prispevku so razložili, čemu dolgotrajno prevajanje celotne knjige:

»Prišel je čas, ko je treba na vrhu svetilnika Evropske unije enkrat za vselej in z vso odločnostjo napasti demagoške interpretacije sodobnih demokratičnih sistemov in demokracije nasploh. V ta namen smo se pri Društvu cinikov odločili, da vam bomo v dvotedenskih intervalih v razmislek posredovali poglavja iz Zelene knjige izpod peresa voditelja libijske revolucije, polkovnika Moamerja Gadafija, Božji mir z njim. V svoji knjigi, prvič je bila objavljena leta 1975, Gadafi obravnava reševanje problema demokracije, socializem in pa družbene osnove tretje svetovne teorije. Branja poglavij, ki jih bomo posredovali v javnost, temeljijo na hrvaškem prevodu Zelene knjige iz leta 1992. Pred nami je torej veliko dela, zato se ne bomo obotavljali. Dol z evropsko demagogijo! Živela velika libijska revolucija!«

– arheolog Klerik, 21. 1. 2008

Novembra 2009 se je odvrtel zadnji del in sklenil skoraj dvoleten podvig redakcije. V tem času se je poslušalstvo Radia Študent seznanilo s temeljnim delom libijskega revolucionarnega voditelja, v katerem je bila v preprostem jeziku ubesedena politična filozofija tretje univerzalne teorije, na kateri je temeljila 1973 vzpostavljena Socialistična ljudska libijska arabska džamahirija (1986 po bombardiranju ZDA preimenovana v Veliko socialistično ljudsko libijsko arabsko džamahirijo), katere moto se je glasil enotnost, svoboda, socializem. Po dobrem letu od zadnjega prevoda Društva cinikov, februarja 2011, se je v Libiji pričela državljanska vojna, ZDA in EU sta 25. februarja 2011 proti Libiji uvedli sankcije – na ta dan je aktualnopolitična redakcija na stari spletni strani Radia Študent objavila prevod Zelene knjige v treh delih: politične, ekonomske in družbene osnove tretje svetovne teorije. Marca 2011 je NATO pričel obsežno mednarodno vojaško intervencijo, ki se je zaključila z umorom Gadafija konec oktobra 2011. Dobro desetletje potem se spet – oziroma kar še vedno – borimo proti evropski demagogiji, revolucionarna praksa in teorija z globalnega juga pa sta vse bolj prekriti z raznoraznimi sovražnimi propagandnimi izmišljotinami. Ponovitev celotnega prevoda, ki se bo predvajal od 5. januarja do 19. aprila 2024, je naš prispevek v boju za pogled človeštva.