V preteklem tednu so Turki, ki so v Sloveniji zaprosili za azil, pričeli dobivati zavrnjene odločbe. Posamezniki, pari in cele družine, ki so na odločitev MNZ-ja čakali tudi 18 mesecev, negativne odgovore dobivajo v času, ko so si tu že našli službe, prijatelje in stanovanja, njihovi otroci pa hodijo v vrtce ali šole. Odločevalcev niso uspeli prepričati, da so doma dovolj ogroženi, ob tem pa je nujno opozoriti, da vsem 38 prosilcem grozi deportacija v Turčijo. Slovenija jo namreč še vedno smatra za t.i. varno državo, odločitev za to pa je bila sprejeta v februarju 2016, torej dobre štiri mesece pred domnevnim državnim udarom, po katerem je celotno Turčijo zajel val državnega terorja - ocena MNZ tako nikakor ne temelji na realnem stanju!

Odločevalci MNZ-ja so v dokazovanju svoje moči in nekompetentnosti pripravljeni iti celo tako daleč, da se v obrazložitvah negativnih odločb sklicujejo na Wikipedijo. Pri slednjem seveda ne gre le za našo akademsko kaprico; gre za situacijo, v kateri o življenju posameznika ali celotne družine birokrati odločajo na podlagi spletne enciklopedije in prispevkov tujih medijev, ne pa po posvetu s strokovnjakinjami in strokovnjaki, ki bi znali podati realno oceno o državnem terorju in vsesplošnem preganjanju kritičnih državljanov v Turčiji.

Turčija že vse od parlamentarnih volitev junija 2015, po katerih Erdogan ni uspel samostojno sestaviti vlade, drvi v spiralo nasilja. Kar se je začelo z bombnimi napadi na političnih shodih social-demokratske stranke HDP, na katerih je skupaj umrlo več kot 150 ljudi, se je nadaljevalo z vojaškimi napadi na večinsko kurdska mesta in vasi, kjer so s topništvom, letalstvom in pehoto umorili neznano število civilistov. Državljanska vojna, ki že skoraj tri leta tli predvsem na turškem jugozahodu, je nov polet dobila z insceniranim poizkusom vojaškega udara 15. julija 2016, po katerem so poleg politično organiziranih Kurdov glavni sovražnik postali še “gulenisti”. Kar je sprva označevalo člane in aktiviste široko razvejane mreže organizacij pod vplivom klerika Fetulaha Gulena, je postalo sinonim za vsakogar, ki si drzne nasprotovati katerikoli politiki predsednika Erdogana. Pozivi proti vojni v Afrinu, deljenje statusov na Facebooku, požvižgavanje kurdskega napeva ali le branje napačnega časopisa so pod Erdoganom postali dovoljšen razlog, da te brez obtožnice zaprejo, iz zaporov pa prihaja vedno več poročil o izginotjih, mučenjih in “samomorih”.

Turčija, sicer članica zveze NATO, je ob vseh notranjepolitičnih zlorabah pred dobrim mesecem začela tudi z ofenzivo v pokrajino Afrin. Napade, v katerih je umrlo že okoli 200 civilistov, nadaljuje tudi po sklenitvi 30-dnevnega premirja na Varnostnem svetu OZN, s čimer krši mednarodno pravo, zavlačuje konec vojne v Siriji in onemogoča vrnitev beguncev na njihove domove.

Od MNZ-ja zahtevamo, da takoj ponovno preuči vse prošnje za azil turških državljanov, podane po poizkusu državnega udara; da takoj spremeni status Turčije kot varne države; da obsodi ravnanje turških oblasti in varnostnih organov; ter da po dveh letih in pol od začetka številčnejšega prihoda beguncev v Slovenijo končno pripravi kontingenčni načrt!

Kolektiv migrantskega socialnega centra Second Home