Ljubljana je na prelomnici. Odločiti se moramo, ali bo naše mesto nakupovalni center, namenjen premožnim obiskovalcem, investitorjem in turistom, ali bo to mesto, v katerem bomo lahko dostojno živeli vsi - ne glede na socialni položaj in ekonomski položaj. Za nami je skoraj desetletje investicij in intenzivne obnove, ki sta centru prinesla lepe fasade, dodatne mostove in številne lokale. Ob vsem blišču pa je izostalo vprašanje, kakšen vpliv ima takšen razvoj na kvaliteto življenja prebivalk in prebivalcev Ljubljane. Danes je očitno, da nas vse več težko pride do stanovanja, da nas visoke cene najemnin izrivajo v podstandardna bivališča na obrobju mesta, da so se razmahnile slabo plačane in prekerne zaposlitve vstoritvenem sektorju, da s(m)o iz mestnih ulic izrinjene vse tiste, ki ne moremo dohajati vsesplošnega višanja cen izdelkov in storitev, in da nova bleščeča podoba mesta sloni na izkoriščanju gradbenih delavcev. Nobenega dvoma ni, da župan dela, vprašanje je le za koga?

Če si želiš živeti v mestu, ki je odprto vsem, se nam pridruži na protestu Lublana je bulana, ki bo v petek, 26. oktobra z začetkom ob 17.00 uri v parku Tabor.

Moč ljudem, ne mestnim šerifom!

Kakšni so konkretni učinki teh “razvojnih” politik, ki jih imenujemo tudi z izrazom gentrifikacija, na običajno življenje prebivalk in prebivalcev?

Turistifikacija

Naše mesto se je spremenilo v izdelek za hitro potrošnjo, v še eno destinacijo na ponudbi svetovne turistične industrije. 1.700.000 novih obiskovalcev letno je razumljivo spremenilo podobo in življenje mesta. Ljubljanske ulice so postale kot hodniki v nakupovalnem centru. Dragi lokali so zavzeli vsak kvadratni meter javnih površin, gneča ovira hojo ali kolesarjenje na naših vsakdanjih poteh, trgovine s spominki so izrinile trgovine z osnovnimi živili. V tako umetno ustvarjenih razmerah se slabo počutijo celo turisti, kaj šele lokalci_ke, ki so v "najlepšem mestu" zgolj še neplačani statisti. Ko se mestne oblasti hvalijo z izjemnimi dobički turizma, ne omenjajo, da so se ti ustvarjali tudi na račun prebivalcev_k, ki od tega nimajo nič.

Višanje najemnin, cen v trgovinah, storitev in položnic

Ob povečanem povpraševanju turistov po nastanitvah so najemnine poskočile. V centru so se številni stanodajalci, eni zaradi možnosti večjega zaslužka, drugi zaradi vse višjih stroškov, odločili, da stanovanj ne bodo več oddajali najemnikom za dalj časa, ampak jih bodo oglaševali kot airbnb-je, ki so bolj dobičkonosni. Stare stanovanjske hiše v centru so se preobrazile v hostle ali manjše hotele. Vzporedno z elitizacijo mesta so narasli tudi ostali življenjski stroški - od cen hrane do storitev in položnic. Marsikdo se je moral odseliti na obrobje. Ob pomanjkanju ugodnih bivališč za najem pa lahko med ponudbo zasledimo porast števila izjemno slabih sob, ki se oddajajo za astronomske zneske.

Slaba delovna mesta v storitvenem sektorju

Mesto niti ne skriva težnje po tem, da bi se v celoti preobrazilo v zabaviščni park za premožne turiste, in da je vloga domačinov predvsem ta, da dnevno migrirajo v center in servisirajo njihove potrebe. Razvojna politika prestolnice je vplivala predvsem na širjenje storitvenega sektorja, v katerem so se dobički znatno pomnožili, to pa ni izboljšalo delovnih pogojev zaposlenih. Nasprotno, ob naraščanju življenjskih stroškov se honorarji prekercev in plače niso zvišale, delovni pogoji se slabšajo z dodatnimi nadurami, pospešenim ritmom dela ali širjenjem delovnih obveznostih in delom v neprimernih razmerah.

Izkoriščanje na gradbiščih

Med prenovo “najlepšega mesta” so izkoriščanju posebno izpostavljeni delavci na gradbiščih. Nehumane zlorabe, kot so se dogajale med gradnjo Stadiona Stožice, so dobro dokumentirane, a za njih ni odgovarjal nihče. Trenutno smo priča predvolilni gradbeni dirki, ko se lovijo roki, da se bo lahko župan med kampanjo slikal ob novih dosežkih. Kaj to pomeni za pogoje dela, se je razkrilo na Gosposvetski, Dalmatinovi in drugod po centru: 12-urni delavniki za minimalne plače brez dostopa do vode in vecejev. Toda župan in občinski uradniki se mirno obračajo stran. Sami naj ne bi bili odgovorni za tvegane razmere, v katerih je gradnja ali obnova potekala, čeprav so sami izbrali in najeli “najugodnejša” podjetja, ki izčrpavajo delavce. Jim je podeljevanje koncesij “prijateljskim” podjetjem bolj v interesu kot pa dejanske potrebe ljudi v mestu?

Poleg tega smo priča dvoličnemu odnosu oblasti do prišlekov

V centru lahko srečamo različne kategorije migrantk in migrantov: dobrodošle turiste, ki so pripravljeni pri nas trošiti denar, podplačane delavce iz bivših jugoslovanskih republik, ki v obupnih razmerah gradijo infrastrukturo “najlepšega mesta” ter migrantke in migrante z negotovimi statusi, ki Ljubljano pogosto doživijo kot neprijazno, rasistično in nasilno - dokler nekateri nazadnje ne izginejo neznano kam, deportirani v policijskih kombijih.

Komu ni namenjena nova Ljubljana?

Skozi proces izrinjanja manj premožnega prebivalstva iz centra postaja Ljubljana vse bolj uniformno mesto. Bolj ko se center prilagaja potrebam turističnih katalogov, bolj jasno postaja, da v podobo “najlepšega mesta” ne sodijo džankiji_ce, brezdomci_ke, preglasni najstniki_ce, ki pijejo poceni vino na klopeh, prekerci_ke, študenti_ke in upokojenci_ke s pretankimi denarnicami ter revni in ljudje brez papirjev. "Čiščenje" mestnih jeder poteka vsaj na dva načina. Posredno, skozi previsoke cene izdelkov in storitev ter preko spreminjanja krajine mesta, na primer z izravnanjem parka, v katerem so spali brezdomci_ke, ali z rušitvijo poslopja, v katerem so se zadrževali džankiji_ce, zato da tam zrase parkirišče. Neposredno pa se “čiščenje” mesta izvaja preko redarske službe, ki je v zadnjem času pridobila široka pooblastila za sankcioniranje “neprimernega” vedenja prebivalcev_k.

Na drugi strani pa smo soočeni z mestno oblastjo, ki več ne odgovarjajo niti za tako očitne zlorabe položaja, kot so podmizne kupčije z zasebnimi partnerji ali kupovanje spolnih uslug z obljubami služb.

Drugačna vizija.

Pokroviteljski, neoliberalno naravnani župan se pretvarja, da ve, kaj je dobro za nas. Ne dopušča, da bi imeli sami prebivalci in prebivalke vpliv na urejanje svojega življenjskega okolja. Nobeno mesto ne bi smelo biti teren za izžemanje delovne sile in narave, teren za kovanje dobičkov peščice na ramah večine. Mesto bi moralo biti prostor, primeren za dostojno življenje vseh, ne le turistov.

Iz teh in podobnih premislekov smo prebivalci_ke razvili skvote oziroma avtonomne prostore (AKC Metelkova in AT Rog v Ljubljani, Argo v Izoli, UP Inde v Kopru, Sokolc v Novem Mestu) v praznih kasarnah, opustošenih tovarniških obratih ali starih hišah, za katere občini ali privatnim lastnikom ni bilo mar in so jih pustili propadati. Te stavbe smo po svojih močeh obnovili, jih napolnili s kulturnimi, izobraževalnimi, političnimi, umetniškimi vsebinami in programom za otroke. Dogodki povečini niso komercialno naravnani, so brezplačni ali bazirajo na prostovoljnih prispevkih. Delo v skvotih poganjata volja in želja po sooblikovanju okolja in razmer, v katerih živimo. Tak način samoorganizacije zadovoljevanja potreb omogoča razvijanje medsebojnega sodelovanja, odnosov vzajemnosti, solidarnosti in podpore med prebivalci_kami.

Toda našim skvotom so v vmesnem času narasle cene zemljišč, zaradi lokacije, kulturnega kapitala ali obojega skupaj. Postali so zanimivi za ustvarjanje profita, posledično pa so občine (Ljubljana, Novo Mesto) ali slaba banka (v primeru Arga in UP Inde) začele pritiskati s procesi izrivanja uporabnikov avtonomnih prostorov, da bi si jih prisvojili. Zdaj “lastniki” želijo apropriirati in parazitirati na imenu (“brandu”) ter “kultnosti” skvotov in njihovih praks, ki so kotile alternativno kulturo in politiko odpora v letih neprekinjenega delovanja. Toda samoniklo delovanje, ustvarjanje in širjenje možnosti za eksperimentiranje v skupnosti so v nasprotju z nadzorniškim sistemom občine, ki življenje in potrebe prebivalcev_k klasificira, birokratiza, kontrolira s kamerami in redarji, kriminalizira z vedno novimi prepovedmi in zatira dobre prakse avtonomnih prostorov z bagri, tožbami na sodišču in finančnim izčrpavanjem posameznikov_c in aktivistov_k.

ZAHTEVE:

1. Hočemo živeti v mestu, ki je usmerjeno predvsem k zadovoljevanju potreb prebivalcev_k.

2. Zahtevamo stanovanjsko politiko, ki ne glede na socialni položaj omogoča dostop do kakovostnih

bivališč. Stanovanja za vse! Prazne prostore v uporabo (in samoupravo) skupnosti!

3. Zahtevamo omejitev rasti cen živil, temeljnih storitev in osnovnih življenjskih stroškov.

4. Zahtevamo spoštovanje priborjenih delavskih pravic, dostojna plačila za prekerne ali redne zaposlitve, za delo migrantskih delavcev in izboljšanje delovnih pogojev vseh.

5. Nasprotujemo profitno naravnanim politikam, ki tudi v našem mestu delijo ljudi na dobrodošle potrošnike, podplačano delovno silo in “odvečne” prebivalce.

6. Ljubljana naj bo varno mesto z dostopnimi storitvami za vse - brez nadlegovanja policije, rasnega profiliranja in nasilja. Prav tako naj bodo vse zdravstvene in socialne storitve v mestu dostopne vsem pod enakimi pogoji, ne glede na vrsto statusa in ekonomski položaj.

7. Uporabniki_ce avtonomnih prostorov smo soustvarjalci življenja v mestu. Mol naj odstopi od maščevalnih tožb proti Rogovcem_kam in od nesmiselnega projekta Center Rog, ki je odtujen od potreb skupnosti. Še več avtonomnih prostorov v Ljubljani in vseh drugih mestih!

8. Brezplačen javni prevoz, čisti zrak in več zelenih površin!

9. Vključujoč proračun in odločanje v roke prebivalcev_k, posebno ob vprašanjih, ki zadevajo življenjske razmere.

Moč ljudem, ne mestnim šerifom!