Poznamo različne vrste laži. Prva, ta ki nam najpogosteje pade na pamet, je, ko nekdo izreče nekaj, kar je popolnoma neresnično, skratka, ne sklada se z dejstvi, in to je ponavadi mogoče preveriti, razkrinkati, jasno obsoditi kot laž. Obstaja pa še drug, bolj problematičen in mnogo bolj učinkovit tip laži. Tega najdemo takrat, ko nekdo navede dejstvo, ki sicer drži ali pa vsaj nosi v sebi velik del resnice, vendar je hkrati namen izrekanja te resnice ali polresnice takšen, da deluje kot laž. Ta neko dejstvo loči od svojega širšega konteksta, ga izstreli z namenom podpirati pozicijo, ki je lažna.

To nas pripelje do Luke Koper, kjer smo gotovo imeli priložnost slišati laži prvega tipa, ko se je recimo zavajalo glede pričakovane donosnosti le-te v naslednjih letih. Toda tisto, kar šele omogoča dobre medijske manipulacije, vzpostavlja vzdušje sovraštva in zavisti, so predvsem laži drugega tipa. Primer, o katerem govorimo, je izpostavljanje razlik med različnimi pristaniškimi delavci, da bi ustvarili podobo trenutno stavkajočih kot ljudi nevrednih podpore, kot zgolj specifične klike, ki ji gre pravzaprav bolje kot ostalim. Gotovo je res, da obstaja nek segment pristaniških delavcev, katerih razmere so slabše od drugih. Toda vprašajmo se, ali gre odgovornost za tovrstne prakse res iskati na strani članov stavkajočih sindikatov? V njihovih trenutnih zahtevah? Ali bo kateremukoli delavcu v Luki Koper šlo bolje v primeru, da pride do privatizacije vsaj nekaterih njenih delov?

Nujno je treba obsoditi vse poskuse reduciranja delavcev, ki blokirajo vhode v Luko Koper na neko partikularno kliko, ki se ji gre za lastne privilegije in so nosilci te ali one slabosti. Takšna medijska strategija ima bogato zgodovino. Lenuhi v javnem sektorju, migrantski delavci, ki kradejo službe, brezposelni, ki parazitirajo na sociali in tako dalje. Vse z namenom razbijanja solidarnosti med ljudmi na najodvratnejši način izkoriščanja čustev posameznikov, z ustvarjanjem podobe, da nam v resnici gre slabo zaradi nekih drugih delov delavskega razreda.

Upor delavcev v Luki Koper je gotovo eden najradikalnejših odporov proti malverzacijam privatizacijsko navdahnjenih finančnikov. V Sloveniji smo od njene samostojnosti dalje bili priča več poskusom ropanja državnega premoženja, ki so jim navadno sledile trume brezposelnih ali poslabšane delovne razmere zavoljo bogatenja posameznikov. Luka Koper bi bila zaradi svojega strateškega pomena in celotnega zaledja dejavnosti, ki ga omogoča, skrajni primer tega.

Toda boj za Luko Koper ni skupni boj nas vseh zgolj zaradi tega, ker ta hrani dober del slovenskega gospodarstva in s tem zaposlenih. Boj za Luko Koper je posebej boj vseh nas zaradi tega, ker je ob pričakovanem napadu na sindikate in upadajočem članstvu v njih od osamosvojitve dalje pokazatelj tega, kako pomembno in močno je lahko organizirano delavstvo. Zato Sindikat Radia Študent polno podpira delavke in delavce Luke Koper pri njihovem boju za glas delavstva v zadevah, ki ga še posebej zadevajo.

Sindikat Radia Študent