Čeprav živim v Ljubljani že skoraj štiri desetletja, se še vedno nimam za Ljubljančana. Morda tudi zato, ker se v vsem tem času ne spominjam nobenega razvojnega projekta, v katerem bi lahko prepoznal vizijo mesta, s katero bi se lahko res poistovetil. Kako naj me navdušujejo kolosi nakupovalnih središč, ki me pričakajo ob vsakem vstopu v mesto? Edina izjema, ki jo lahko navedem, so vse bolje urejene kolesarske steze, kar pač ni nič posebnega, če se primerjamo s svetom. No, pa tudi tukaj ni vse zlato, kar se sveti: zaradi obupno nedomiselne rešitve ob vstopu na kolesarsko stezo, ki jo uporabljam skoraj vsak dan, sem prisiljen bodisi sestopiti s kolesa bodisi narediti prometni prekršek.

Toda to mesto ima nekaj razlogov, zaradi katerih sem se doslej v njem dokaj dobro počutil. To so prav tiste njegove točke, ki so se vzpostavile oblastem navkljub, ne zaradi njih: Radio Študent, Metelkova, KUD France Prešeren, cel niz občasnih in trajnejših samoniklih galerijskih, gostinskih in prireditvenih prostorov in organizacij ter skupnosti v mestu – in na koncu seveda Rog. Nekateri župani so jih načrtno uničevali, večinoma so na njih pritiskali, ko javnost na to ni bila pozorna, našli pa so se celo takšni in takšne, ki so jih – vsaj deklarativno – podpirali in podpirale. Toda največ, kar so doslej naredili, je zapis v mestne razvojne dokumente, da prostor Metelkove ostaja avtonomen. Za nekatere je to višek razsvetljenske darežljivosti, za druge najmanj, kar je od mesta mogoče pričakovati. Dokler se seveda ne pokaže priložnost za njegov prevzem, v katerem lahko vsak nekaj zasluži; tisti, ki tako ali tako nimajo ničesar, pa naj pač brez zadrege grabežljivcev izgubijo še to, česar v resnici nimajo. Govorim o Celici. In nič ne verjamem, da je Metelkova varna pred sovražnim prevzemom. Država že steguje kremplje po njenem zunanjem obodu.

Župan Zoran Janković morda meni, da so njegovi posegi v mesto v interesu meščanov in meščank Ljubljane. Za nekatere prav gotovo so. A ne za vse. Največji znak zgrešene razvojne politike je dejstvo, da v Ljubljano deset tisoči hodijo le v službo in se vsak dan posebej iz nje tudi umaknejo. Število mestnega prebivalstva stagnira, mestno središče je vse manj naseljeno, stavbni fond, v katerem so prisiljeni stanovati najrevnejši, ne bi vzdržal niti blažjega potresa. Cene stanovanj prav zaradi politik okoriščanja, ki jih izdatno podpira mestna oblast, rastejo v višine, ki si jih ne morejo privoščiti niti srednji sloji, kaj šele mladi; razen seveda tistih povzpetnikov, ki se pod ustreznim mentorskim vodstvom hitro naučijo ribariti v kalnem. Ljubljana je s človeškega vidika zavožena. Z njo pa pade tudi Slovenija.

V čem je razlika med našo deželo z Rogom in deželo brez njega? Slovenija z Rogom je kazala človeški obraz svojim deprivilegiranim mladim in tujcem, ki so iskali zatočišče pred svojimi domačimi biriči. Bila je družba, odprta do drugačnosti in svobodnega združevanja. Bila je družba, ki je dopuščala raznolikost in preživetje tudi tistim, ki dobesedno niso imeli kam drugam. Bila je ponosna in odprta družba, v kateri je bilo mogoče preskakovati meje med svetovi. In bila je preprosto bolj človeška. Sedaj se uniformira in postaja sterilno okolje brez življenja. Predvsem pa je bolj revna: duhovno, družbeno, politično in moralno.

V boju za Rog sta se srečali dve klasični načeli zahodne civilizacije: pravica do posesti in načelo lastnine. Od rimskega prava je veljalo, da lastnina ni le pravica, ampak je tudi odgovornost, zato je lahko neodgovoren lastnik svojo lastnino tudi izgubil. Posestna pravica torej izhaja prav iz tega načela odgovornosti. Zato ni mogoče enoznačno poudarjati zgolj nekakšne apriorne nezakonitosti zasedbe Roga. Njegova zasedba leta 2006 je bila najmanj legitimna, četudi morda ne črkobralsko zakonita, saj je rešila kompleks pred propadanjem in njegovo odtujitvijo. Tam ne bo nikoli zraslo nič zasebnega. V Splošni deklaraciji človekovih pravic je lastnina res navedena kot pravica, vendar zato, da bi na temelju strahotne izkušnje holokavsta in plenjenja nacistične Nemčije po zasedenih ozemljih preprečila razlastninjenje kot del dehumaniziranja tistih, ki jih oblasti obsodijo na neobstoj.

Pravo bistvo človekovih pravic je pravica do “prirojenega dostojanstva”. Mestna občina Ljubljana je od leta 2002 res lastnica kompleksa nekdanje tovarne Rog, toda nima nikakršnega “prirojenega dostojanstva”. Ljudje, ki so delovali v Rogu, ga imajo: vsaka oseba posebej. In vsaka osebna stvar, ki jo je Mestna občina Ljubljana s svojim nasilnim dejanjem odtujila od njih (govorimo o knjigah, glasbilih, umetniških delih in pripomočkih itd.), je prav tako nedotakljiva kot lastnina, v imenu katere so izvedli to dejanje. Ne dvomim, da so z vidika človekovih pravic te pravice na strani tistih, ki so ostali brez vsega, saj se deklaracija začne z opozorilom, da sta “zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, ki so pretresla zavest človeštva, in ker je bila za najvišjo spoznana težnja človeštva, da bi nastopil svet, v katerem bodo ljudje uživali svobodo govora in prepričanja ter svobodo živeti brez strahu in pomanjkanja.” Nadalje pravi uvodna preambula v splošno deklaracijo, da “je nujno potrebno človekove pravice zavarovati z vladavino prava, da se človek v skrajni sili ne bi bil prisiljen zateči k uporu zoper tiranijo in zatiranje”. Verjamem, da še nismo tako daleč. No, upam. V nasilju nad Rogom in njegovimi sopotniki in sopotnicami je bilo mogoče prepoznati zgoraj omenjena barbarska dejanja, pa naj se zdijo zaslepljeni javnosti še tako upravičena.

Toda Rog bo preživel. Rog živi. Živi, ker je neuničljiva skupnost. Zunaj dometa političnih in kapitalskih botrov ter izvrševalcev njihove volje bo ostal prostor, ki ga oboroženci nikoli ne bodo obvladali. To so prostranstva duha in svobodnih teles, ki skupaj ustvarjajo tisto, česar ni mogoče premeriti s kovanci. To je prostost življenja, v katerega se bodo vključevali novi in novi rodovi, ki bodo pokazali hrbet investicijskemu terorju. To je prostost duha, ki ustvarja vedno nove ledine skupnega, in prostost samonikle pestrosti, ki je ne moreta pokončati ne belilo brezdušnih čistunov ne črnina brezsramnih uničevalcev.

Vemo, da je moč oblasti brezmočna, zato jo uporabijo takrat, ko lahko zadajo zahrbtne udarce, toda protimoč ljudi je neustavljiva. Rog je preživel. Janković in njegovi zavezniki ter pomagači so zgodovina, tudi če tega še ne vedo. Kar bodo zabetonirali na tistem mestu, pa naj, kravatarji betonske pameti, kar imajo: beton v čelo.