Vsak prvi teden v mesecu (pa še kdaj, če je treba), na Radiu Študent razpošiljamo novičnik z zadnjimi vestmi z naše radijske postaje. V nadaljevanju objavljamo novičnik za marec 2025. Če bi želeli prejemati prihodnje novičnike v svoj e-poštni nabiralnik, se lahko prijavite tule. 

---

Spoštovane poslušalke in poslušalci!

Na RŠ se je mogoče vedno na kaj prijaviti. Komaj smo zaprli prijave na avdicije za tehnice, špikerice, lektorice in video službo (razgovori so v polnem teku!), že se je mogoče prijaviti na letošnji Klubski maraton. Če se vam, vašemu bendu, ansamblu, orkestru, pevskemu zboru še ni uspelo prebiti iz obskurnosti in pestujete svoje komade v kakšni garaži: ne oklevajte! Do slave in uspeha vodi pot čez odre Klubskega maratona. Več o načinu in pogojih prijave v nadaljevanju. Najprej pa … 

Aktualno-politična redakcija na terenu: študentski protesti v Srbiji

Minuli teden se je ekipa naših novinarjev mudila v Srbiji. Tehnica Nika, Božo, sodelavec oddaje Črna luknja in Jaka ter Tia iz APR so poročali s protestov v Beogradu in Nišu. Po njihovi vrnitvi smo se z urednico APR, Tio Kozjek, pogovarjali o tem, kaj so videli in izkusili ter kakšna bo prihodnost protestov srbskih študentov. Pogovor smo zavoljo jasnosti in dolžine uredili. 

Kakšni so bili vaši prvi stiki s študenti-protestniki po prihodu v Srbijo? 

Tia: Najprej smo bili tri dni v Beogradu, kjer smo se že na večer prihoda, minulo sredo, srečali s skupino »mašincev« ‒ študentov strojne fakultete v Beogradu. Predstavili so nam situacijo in nas malo usmerili. V Beogradu, pa tudi drugod – ampak opisujem predvsem, kar sem videla sama – študentje vsak dan blokirajo drug del mesta. Kje in kaj, se odločajo spontano, glede na to, kaj se dogaja. Lokacija napovedane blokade pa se lahko tudi hitro spremeni. Dan po našem prihodu, v četrtek, so tako blokirali križišče pred 5. beograjsko gimnazijo. Dan kasneje pa so na primer blokirali cesto pred grško ambasado, v znak solidarnosti s protesti zaradi železniške nesreče leta 2023, v kateri je umrlo 57 ljudi, večinoma študentov in dijakov. 

Zakaj prav peta gimnazija?

Nova vršilka dolžnosti direktorice je dijake in profesorje, ki so sodelovali v bojkotih, kar zaklenila iz šole. Zato so jih šli podpret ‒ iz te blokade smo se tudi javljali. Dan kasneje jim je hišnik vrata odklenil in so se vrnili v šolo, kjer zdaj tudi spijo. Tudi mi smo spremljali razvoj dogodkov, pred šolo sicer, saj imajo pravilo, da v šole ne sme vstopati nihče razen profesorjev in dijakov. Med petnajstimi minutami tišine se zberejo pri oknih, podporniki ‒ tudi dijaki in profesorji drugih šol ‒ pa stojijo pred stavbo. V srednjih šolah in gimnazijah blokirajo predvsem maturantje, ker so polnoletni, mlajšim bi se lahko maščevali. 

Lahko smo slišali, da so študentje zelo disciplinirani in da tudi ne dajejo radi izjav za medije. Kakšna je bila vaša izkušnja?

Kar se tiče discipline ‒ res so zelo organizirani. Na protestih imajo redarje, toda tudi ljudje sami se zelo držijo pravil protesta. Protesti so zelo strukturirani in vsi sledijo strukturi ‒ kdaj je tišina na primer. Blokade na fakultetah in v šolah pa delujejo po principu plenumov, kjer glasujejo praktično o vsem ‒ in zato tudi ne želijo vsi dajati izjav v imenu fakultete kot take. Za to bi se bilo treba uskladiti na plenumu. Kar pa ne pomeni, da nočejo govoriti osebno, ali »neuradno«. Imajo pa skoraj povsod medijske skupine, ki prevzemajo komuniciranje z mediji. Na filozofski fakulteti v Beogradu nas je sprejela delovna skupina za medije in nam razložila svoje glasilo in delovanje. V Nišu je bilo sicer bolj odprto, predvsem zaradi logistične podpore protestu, saj so na fakulteti omogočali prenočevanje in zagotavljali tudi hrano, sicer pa so tudi na fakultetah zelo striktni.

Kako pa je bilo v Nišu?

Ustavili smo se na bencinski črpalki, nekih štirideset minut iz Niša in že tam so vsi imeli troblje, piščalke … Sicer pa vidiš vse generacije, zelo različne ljudi ‒ od vsepovsod. Z avti, avtobusi, peš, s kolesi … Meni je bilo neverjetno predvsem to, kako se v taki masi ljudi počutiš varno in sprejeto … vsi upoštevajo omejitve, ki jih imajo drugi, zelo so pozorni na starejše, pa na mamice z vozički … zelo se upoštevajo. Izjemno je videti tudi, kako se ljudje srečujejo in združujejo ‒ brez načrta, nepoznani in poznani. Množica pa je bila res, res ogromna, povsod so bili ljudje, še v oddaljenih stranskih ulicah. Še naslednji dan je protest odmeval; ko smo se vračali, smo gledali kako taksiji in avtobusi vozijo proti Nišu, da tam poberejo ljudi in jih odpeljejo nazaj. In ko smo zvečer po protestu recimo iskali nastanitev, sta bili na Bookingu prosti samo dve ‒ blazno dragi, 700€ ‒ vse ostalo je bilo zasedeno.

Kako ste potem to rešili?

Najprej smo hoteli prespati na filozofski fakulteti v Nišu ‒ so nam bili zelo pripravljeni pomagati. Zelo so zaslužni tudi za program, brez njihove pomoči ga ne bi bilo mogoče izvesti. Vseeno smo se na koncu odločili, da bomo raje poiskali solidno posteljo. Na koncu smo pristali v nekem precej finem hotelu uro in pol iz Niša. Tam smo navsezadnje našli nekaj za normalno ceno. Smo pa tam tudi malo potipali pri zaposlenih, kaj si kaj mislijo o protestih. Bili so precej zadržani, niso se hoteli preveč izrekati. Očitno ima Srbska napredna stranka na tistem območju precej vpliva. 

 Kako zdaj ocenjuješ proteste? 

Jaz še nisem bila na protestu, kjer bi se počutila tako varno in tako sprejeto. In ravno ta skupna organizacija, ta discipliniranost, kako se držijo pravil, da ne začnejo vandalizirati – nisem še videla takega spoštovanja in veselja. Ta zagon je res nor. To, da je bilo ogromno ljudi, bi lahko tudi še kje drugje doživeli ‒ te atmosfere, ki je zares posebna, pa ne. 

Misliš, da bodo protesti uspeli?

Upanje je. To je taka masovna organizacija … ni nekaj, kar traja štirinajst dni in se izpoje, ampak kar traja in traja. Med ljudmi so se zdaj stkale take vezi, da ne vem, če se to lahko razdre oziroma zaduši. Neke spremembe bodo. Kako velike, je sicer težko reči. Eden od razlogov, da so protesti tako mirni in racionalni, je tudi, da so zahteve zelo jasne in racionalne. Predvsem je ključna objava dokumentacije, ki pa se je oblast izogiba. 

Se bodo protesti končali, če bodo zahteve izpolnjene?

Mislim, da je verjetno. Čeprav bo del ljudi zagotovo hotel nadaljevati. Težko si je predstavljati, da bi se vrnili v stanje pred protesti. Po eni strani so precej apolitični, po drugi so zelo organizirani, po tretji se tudi zelo prilagajajo. Potencial za revolucijo je ‒ s sovjeti ali kako drugače. Če nič drugega, so presenetljivo dolgo vzdržali brez voditeljev, brez obrazov ‒ tako da zaenkrat ni znakov, da bi kdo lahko prevzel to gibanje. 

Imaš še kakšno zaključno misel? 

Hvala jim za vse! Res so nam pomagali, nas nahranili, nastanili … Ne vem, kdaj sem nazadnje tako dobro jedla; ko si jim omenil, da si iz Slovenije, si dobil še desetkrat večjo porcijo na krožnik. 

Prisluhnite javljanjem iz Beograda in programu z velikega protesta v Nišu. Aktualno-politična redakcija RŠ pa bo dogajanje v Srbiji spremljala še naprej. Vse dosedanje in prihodnje oddaje najdete tu. 

Pomagam na bone: Raje v lačna usta kot v zrak!

Univerzitetna redakcija RŠ z akcijo Pomagam na bone opozarja na nujno potrebne spremembe v ureditvi študentske prehrane in problem revščine. Študentke in študente pozivamo, da z odvečnimi boni prevzamejo sendviče brez doplačila pri ponudnikih študentske prehrane in jih donirajo Kraljem ulice. 

»V povprečju 14 do 15 subvencij na osebo vsak mesec »spuščamo v zrak«. Ker je upravičencev za subvencionirano študentsko prehrano letos skoraj 6000, je to dober milijon subvencij letno ali več kot 4 milijone evrov neporabljenih subvencij.«

Piše: Siri Savski

Poziv k akciji Pomagam na bone mi je hitro zdramil pozornost, zdela se mi je kreativna zamisel, poskus delovanja v več sferah hkrati. Sprva sem mislila, da se priključujem že delujoči kampanji in me je presenetil zalogaj organizacije. K sreči nas je v koordinatorski ekipi veliko in se obveznosti tako porazdelijo.

Prvič smo se poskusno odpravile na Kralje ulice same, da smo spoznale tamkajšnje odgovorne ter se bolj natančno dogovorile glede termina in točke oddaje sendvičev. Njihova pripravljenost za sodelovanje nam je dala zagon za naslednji korak: odprtje kampanje širši študentski populaciji. 

Lepo je spremljati, kako se participacija širi iz prijateljskih krogov na vse več študentov in študentk. Prav tako mi je zabavno potiho ugibati, ali si študentka vzame sendvič zase, nato pa jo ponovno srečati pred Kralji.

V nadaljevanju želimo še razširiti zavest o kampanji in problematiki, tako da morda zasledite še kak plakat, nalepko ali spletno objavo več ter ste vsekakor lepo vabljene, da se nam pridružite! 

Doslej smo skupaj zbrali in donirali že več kot sedemdeset sendvičev. 

Sendvič na bon lahko donirate na dva načina:

• Vsak petek ob 10.00 v skupnem terminu, ko se bomo zbrali in se h Kraljem ulice odpravili skupaj. 

• Lahko pa se enkrat ali večkrat na teden s sendvičem oglasite pri Kraljih ulice tudi v lastni režiji.

Zbirna točka Kraljev ulice na Pražakovi ulici 6 je odprta vsak delovni dan med 10.00 in 14.00.

 

Prijavi se za sodelovanje.

Preberi več o kampanji Pomagam na bone.

Nova oddaja kulturne redakcije: Povratne zanke

Program redakcije za kulturo in humanistične vede je bogatejši za novo oddajo o internetni kulturi in spletni umetnosti, Povratne zanke. O oddaji, ki z gosti, knjigami in blogi predstavlja relevantne in nove tokove teorije, literature in umetnosti na spletu, smo se pogovarjali z njeno avtorico, Leo Sande. Pogovor smo zavoljo jasnosti in dolžine uredili. 

Kaj je bil navdih za Povratne zanke? Kako si vedela, da je prišel trenutek, da je čas za novo oddajo?

Lea: Preprosto sem ugotovila, da je večina reči, ki jih zadnje leto, leto in pol pišem na Radiu, nekako povezanih z internetno umetnostjo. Ko smo se potem pogovarjali o novi programski shemi, sem rekla, da bi se morda temu še bolj posvetila, potem pa mi je urednik, Metod, kar predlagal, da bi to lahko postala samostojna oddaja. 

Kaj so bili tvoji zgledi pri snovanju oddaje?

Formo sem poskušala zasnovati glede na to, kaj se mi je zdelo, da bo malo daljšo oddajo zanimivo tako delati kot poslušati. Zato v prvem delu oddaje vedno predstavljam neko delo, teorijo, knjigo, v drugem pa pripravim kakšno reportažo, intervju s povezano tematiko. 

Med oddajami RŠ mi je bila gotovo v velik zgled Pisalni stroji, shoutout pa si zasluži tudi Slabba oddaja, pa podkast Doom scroll, ki ga dela Joshua Citarella. Ta je sicer veliko daljši in bolj poglobljen, kot Povratne zanke. Citarella dela tudi dveurne pogovore, moja ideja pa je bila, da bi bila vsebina bolj zgoščena. Seveda se poskušam poglobiti, vendar imam tudi dolžnost do poslušalk, da so jim oddaje dostopne.  

Kakšni so tvoji načrti za naslednje oddaje?

Velikih zamahov si še ne upam napovedovati. V marčevski oddaji bo recenzija dela »I’m like a pdf but a girl«, ki obravnava akt bloganja z različnih perspektiv, med drugim kot internetnega arhiviranja oziroma ustvarjanja knjižnice. In pa intervju z Nouro Tafeche in Alex Quicho, dvema avtoricama z Aksiomine nedavne konference. Tema, ki bi jo rada podrobneje raziskala v prihodnosti, je življenje in ukinitev Senčnih knjižnic ‒ kakršna je Library Genesis ali Anna’s Archive. Rada bi se tudi še naprej ukvarjala s teorijo-fikcijo in nasploh s spletno literaturo, ker se mi zdi, da se splet in znanstvena fantastika pogosto zelo teoretično produktivno stakneta. Na splošno skušam slediti čimveč navidez nepomembnim trendom na spletu in njihovi teoretizaciji. Že zdaj ‒ po komaj dveh epizodah ‒ pa se med temami v oddajah kažejo povezave in mislim, da bodo sčasoma postale še opaznejše.  

Kako pa je s teorijo-fikcijo, je to še razvijajoč se žanr? Pri nas ta pojem ni posebej znan in razširjen. 

Definitivno je alive and well. Mogoče še vedno ni doživel preboja v mainstream ‒ živi pa tudi pri nas, na primer v bolj specifičnih publikacijah kot je revija Šum ali pa knjižni zbirki Izhodi založbe Sophia in pa na spletnih blogih. Se mi pa zdi, da je to nekaj, kar je vezano na neko zelo specifično teoretsko polje, izbrane avtorje. Koncept iz prve oddaje, »the dark forest«, je na primer vzet iz istoimenskega znanstvenofantastičnega romana kitajskega pisatelja Liu Cixina, ki ga aplicira na kozmično dimenzijo. Mislim, da je povezava med literaturo, še posebej znanstvenofantastično, in teorijo, še vedno zelo aktualna. 

Komu je namenjena ta oddaja?

Zelo se trudim, da bi bila dostopna vsem ‒ pomembno mi je, da tudi tisti, ki niso del moje generacije ali mojega kroga, skoznjo lahko spoznavajo nove ideje, koncepte. Obenem pa bi rada, da je za ljudi, ki jih zanimajo nenavadne in nišne internetne stvari. Čeprav se to sliši izključujoče, se trudim, da bi bilo v vsaki oddaji nekaj za oba pola občinstva.

In nazadnje: kakšni so občutki, zdaj, ko imaš svojo oddajo. 

Rada bi se zahvalila svojim staršem, še posebej mami in očimu, ker potrpita in sta še vedno navdušena nad temi mojimi weird internetnimi zanimanji. Punci Tisi, ki je naredila čudovit dizajn in džingl za oddajo. Sicer pa zaenkrat zelo uživam v pripravljanju oddaje. 

Oddaji Povratne zanke lahko prisluhnete vsak tretji petek v mesecu ob 15. uri. Naslednjič 21. marca. Poslušate pa jo seveda lahko tudi na spletu. 

Postanite maratonci! Natečaj za Klubski maraton 2025

Natečaj Klubski maraton 2025

Radio Študent poziva in spodbuja vse mlade in kreativne, še neuveljavljene glasbenice in glasbenike ter skupine, naj se prijavijo na natečaj za sodelovanje na Klubskem maratonu 2025! 

Med septembrom in novembrom bo Klubski maraton znova obiskal številne avtonomne in mladinske klubske prostore po Sloveniji. S turnejo bo predstavil nove, obetavne ideje in glasove posameznikov ali skupin, ki jih bo na podlagi prijav na natečaj izbrala strokovna komisija glasbene redakcije Radia Študent.

Poleg koncertnih nastopov s finalnim večerom v Ljubljani bo Radio Študent izbranim klubskim maratoncem omogočil izvedbo radijskega koncerta v živo, obsežno promocijo med maratonom in po njem ter studijsko snemanje skladb, ki bodo izšle pri Založbi Radia Študent, na promocijski kompilaciji Klubski maraton 2025.

Prijave na natečaj sprejemamo do vključno 17. marca 2025.

Prijava s pripisom »Prijava na natečaj Klubskega maratona« naj vsebuje:

• vsaj tri avdioposnetke (format .mp3, 320 kbps),

• naslove in besedila skladb,

• kratko predstavitev skupine oziroma posameznika, imena in priimke vseh članov zasedbe ter lokacijo,

• ime in priimek kontaktne osebe, elektronski naslov in telefonsko številko,

• fotografijo glasbenice, glasbenika ali skupine.

Prijave sprejemamo na elektronskem naslovu: @email.

Dodatne informacije najdete na naši spletni strani. 

---

Novičnik sem pripravil Vid Bešter. Pisma bralcev, kritike, pripombe, kakopak pa tudi pohvale sprejemamo na: @email. Po želji jih tudi objavimo.

---

Fotografije: Jaka Virant, Tia Kozjek, Tisa Troha, Matic Brinc

Lektura: Eva Korenjak