Super oddaja! Predlog za naslednjič: 1. Plečnikova pisma Emiliji Fon; 2. Korespondenca Josipine Turnorajske; 3.Kakšen dnevnik, npr. Menartov, Rebulov, itd

1. del - intervencija

Nekdo je že davnega leta napisal, da je vedno treba preveriti, kaj je bil erešovec preden je postal erešovec (Ali je bil to Miočić ali Lea Sande? Ne vem.)

Kot vajenec na Rš-u sem pretrpel marsikaj.

Izidorju Baršiju sem moral krtačiti hrbet, kadar se je naslonil na steno in se napackal z beležem. Toda to ni bilo najhujše niti ni bilo pogosto. Ampak potem se je navadil in nekega dne je ugotovil, da ima med lopaticami zelo suho kožo in da je tam zelo žgečkljiv. Tako sem ga moram trikrat dnevno čohati med lopaticami, ker ga je tako strašno srbelo, pri čemer se režal kot pečen maček, ostala radijska ekipa pa se je pri tem neznosno zabavala.

Aleš Mendiževec je imel druge zahteve. Strašno rad je imel jogurte in sadje. V ponedeljke je imel rumeni dan, kar je pomenilo, da sem mu moral nabaviti jogurt z okusom banane ali vanilije in nek rumen sadež lahko je bila tudi mandarina ali ananas ali pomaranča. Naslednji dan je bila na vrsti druga barva npr rdeča. Jogurt je moral biti jagodov ali malinov, sadje pa obvezno rdeče, npr. jabolko ali jagoda. Naslednji dan je bil zelen. Smooti je bil zelene barve in zraven sem moral nabaviti kumaro ali kivi. Res čudno, ampak takšne zahteve je imel. To je imenoval »barvna dieta«. Ko je zmanjkalo barv pa se je spomnil, da hoče za kosilo (na posamezni dan) jesti stvari, ki se začnejo na črko r ali kakšno drugo črko npr. p (pizza-pivo-paradižnik) ali na g (grahova juha-golaž). To je imenoval »strukturalistična« dieta.

Imel pa je tudi svojo »fotografsko« fazo. Od špikerke A.M.G. je zahteval , da ga zasleduje in fotografira pri vsakdanjih opravkih. Menda jo je zato celo plačal. Ko se je sprehajal po Čopovi in vstopil v knjigarno, ga je torej fotografinja slikala. Ali ko je pozdravil klošarja in od njega kupil šopek cvetja. Ali pa ga je posnela, ko je hodil po opravkih bodisi po mestu ali kjerkoli. Fotografirala ga je tudi, ko se je sprehajal med policami v knjižnici ali ko si je ogledoval ovitke filozofskih monografij. Večinoma so bili posnetki ulični. Slike so nastajale, ko je na Celovški poniknil po stopnicah ali v kakšen podhod. Ali pa takrat, ko so njegovi koraki odbrzeli po stopnicah kakšnega mezzanina in tako dalje.

Jernej Kaluža je bil od vseh najbolj filozofsko navdahnjen, saj se je oblačil v rimsko togo kot kakšen Cicero. Takrat je imel za sabo že nekaj legendarnih prispevkov: o Jokerju, o trashu itd. Na vprašanje, kaj mi pomeni rap , sem rekel, da je to precej ulična glasba, dosti zabavna , a tudi zelo neposredna. Na to je nekako zmajal z glavo in rekel, da je rap po njegovem mnenju plenilska glasba, ker se je rodila iz plenilskih pohodov, ki so se zgodili leta 1977 v New Yorku, in da zato lažje razume stavek zloglasnega ameriškega šerifa : » Ko se bo začelo plenjenje, se bo začelo streljanje«.

Na vprašanje, kaj je objekt pri Heglu, sem odgovoril, da je to strašno komplicirano za povedat, zato raje ne bi na to odgovoril, je odvrnil, da se vsak, ki se sklicuje na manko jezika v resnici sam šibek , saj je ravno to argument romantikov, ki pa ga nikoli ni prepričal, (kot tudi ni nikoli prepričal nikogar od njegovih so-filozofov), da pa je po njegovem mnenju objekt pri Heglu nekaj povsem neobjektnega in neempiričnega, saj vedno nastane znotraj negativnega, kjer se začne s silo, kasneje pa se razcepi na dva ekstrema znotraj refleksivnega polja, in da kot tak sploh ne obstaja, saj vedno utone v negativnosti.

Na njegovo vprašanje, kaj so podnebni kuponi, sem odgovoril, da o ekologiji nimam pojma. Pri čemer se je nasmehnil in odgovoril, da so utemeljeni na jamstveni shemi, ki določa izpuste co2.

Na vprašanje, koliko slug je imel Čičikov iz romana Mrtve duše (nekje je izvedel, da sem vpisal primerjalno) sem odgovoril, da verjetno enega ali pa morda več, se je spet nasmehnil in me poučil: dva, Petruško in Selifana (voznika).

Na vprašanje, kaj je zame umetnost, sem rekel, da je to precej izmuzljiva zadeva, je odgovoril, da je umetnost zanj veriga, sestavljena iz členov herojske umetnosti in klic krvi, ki ga bolj slišiš ponoči, da pa je po njegovem skromnem občutenju katerakoli bombardirana ali ali katerakoli rustikalna stena vredna več kot Caravaggio ali katerakoli slika iz milanske Brere.

Na vprašanje, koliko konceptualnih umetnikov poznam, sem mu skoraj odgovoril z Zupanovim odgovorom, da je celoten art »hladen, konceptualističen drek«, a sem se izmazal, da Banksya, na kar se mi je prizanesljivo nasmehnil in mi rekel, da bi lahko poznal vsaj Cattelana (slavna banana prilepljena na zid in druge razrušena infrastruktura) ali Hirsta in njegove sagitalne prereze brejih krav, s katerimi je zaslovel v 90- ih, in po katerih se je zgledovala tudi Štegrova pesem o klavniškem obratu (iz zbirke Protuberance). Nato sem se spomnil , da je umetnostna zgodovina pokopališče aristokracije, a o tem nisem niti črhnil, da me ne bi spet nadrl in me ponižal.

Na vprašanje, kaj je naključje , sem mu odgovoril, da je naključje nasprotje nujnosti in da je oboje težko prenašati, mi je odgovoril, da to pravzaprav ni res, saj je nasprotje naključja veščina in veščine se nikoli ne naveličaš, saj se le-ta samo izboljšuje in spreminja v čedalje večje mojstrstvo, zato ga čudi moj odgovor, nakar je (retorično) vprašal, ali sem študiral filozofijo v Brežicah ali kje.

Na vprašanje, kaj je upanje, sem mu odgovoril, da je upanje krščansko čustvo, z vidika modernega subjekta pa je upanje podobno kot sreča zelo nemoralna kategorija ali pa je neke vrste naivnost, kot namiguje Kobanov verz »upanje je snajperist«.

Tu je Kaluža pritisnil čelo ob dlan in za hip zamižal, - zdelo se je, kot da bi se v tej gesti iz moje nerazumnosti preselil k svoji razumnosti, - potem pa odgovoril, da ta verz predstavlja metaforo z dvojnim dnom in da je morda moja razlaga sprejemljiva, nikakor pa ne more biti točna. Po njegovem je verz »upanje je snajperist« treba razumeti v smislu, da je upanje natančna in preračunljiva strategija, saj se za nazaj vedno izkaže, da je to čustvo največji osvajalec in največji poniževalec vsega, živega in mrtvega in da je njegova maska zelo varljiva.

Na njegovo izzivanje, če poznam kakšen primer o nadnacionalnosti kapitala , sem odgovoril z Badioujem, nekaj v smislu, da zavezniki niso osvobodili Porurja zaradi osvoboditve same, pač pa zaradi surovin, mi je odgovoril, da bi od mene pričakoval argument od Hanne Arrendt, saj naj bi bila žica med Drugo vojno , na kateri so umirali nemški vojaki, v resnici kupljena v Nemčiji s strani francoske vlade, kar jasno govori ne samo o nadnacionalnosti, pač pa tudi protinacionalnosti kapitala.

Na vprašanje, kaj mi pomeni Wagnerjeva glasba , sem skomignil z rameni, on pa je odvrnil, da jo dojema kot zapoznelec v, katerem se zrcali energija reakcije na razsvetljenstvo, podobno kot se v Mozartovem geniju odraža razigranost vladavine Ludvika XIV -ega.

Na vprašanje , kaj je poezija, mi je razložil, da je za maloštevilne (lirike)e ta dejavnost ustvarjanje tišine, znotraj katere lahko zaslišiš pokanje oljke na morskem bregu , lahko pa je nekaj dionizičnega – navdati poslušalca z določenim čustvom-, nikakor pa poezija ni premikanje kolektivnega telesa (Nerudovi časi nastopanja na štadionih so mimo).

Po tem groznem pogovoru, za katerega sem takrat mislil, da ga razumem, čeprav ga v resnici niti približno nisem dojel, sem imel prave nočne more. Več noči zapored se mi je sanjalo tole: Treba je bilo bežati, ker je z a mano tekla pošast in me lovila, a se nisem mogel nikamor premakniti. Dogajalo se je na hodniku in v sosednji sobi je nekdo rekel: ne vem, zakaj nam pošiljajo takšne ljudi , če pa pri Heglu niso prišli niti do »Spora o spinozizmu«, če ne vejo, kaj je »preverba realnosti znotraj zavesti«, če ne vejo, kaj je »imanentno napredovanje«, če ne vejo, koliko instanc je v zavesti, če nimajo pojma o….bla bla.

Dogajale so se tudi precej nenavadne zadeve. Nekdo je dal predlog, da se na Rš-u ustanovi vojaško krilo naše skupnosti. Najprej je bila to šala, ob kateri smo se krohotali, nato pa dokaj resna ideja, ki v resnici ni nikoli zaživela in je propadla.

A ostale so usedline. Oblikovala se je nekakšna ekstremna (deleuzovska) celica, naj mi oprostijo osebe, ker jih bom imenoval naravnost: Andrej Tomažin in Anže Okorn. To naj bi bila glavna akterja ( čeprav nekateri trdijo drugače), a v resnici je šlo za skrivno skupnost, nemara celo tolpo, imenovali so se »Črvi«. Sem je štelo še nekaj drugih oseb: O.B.B., S.S., N.S., A.M., R.B., J.K., (kasneje shiftal v acc), I.B., M.J., M.B. in še nekaj drugih. V depešah in znotraj obveščevalnih krogov so jih označili kot »Sorojenec«, »Agent« in »Stramor« (če naštejem nekatere). Načrti so se izdelovali na večih lokacijah, tudi v porodnišnici, kjer je bil Tomažin polovično zaposlen (o tem več zgoraj).

Leta 2015 naj bi pripravljali napad na Slavoja Žižka na eni od ljubljanskih ulic. (Šlo naj bi za javno osramotitev) . Večina planov se je odvila v četrtem nadstropju, v fonoteki, material za napad pa so skrivali v 5. nadstropju, v nekakšnem temačnem prostoru, kjer naj bi bili pripravljeni določeni rekviziti. Določeni dokazi pa naj bi se skrivali tudi na recepciji bloka v pritličju, od koder so potekali »ukazi« in pisna navodila. Nekateri viri pa trdijo , da celo v porodnišnici, kjer je nekaj časa deloval Andrej Tomažin. O tem naj bi obstajal nekakšen zvezek. O prisotnosti tega zvezka in njegovi dejanski veljavi, je izvedel neki »notranji informator« in ta je želel o veliki akciji, oz. o tem, da se nekaj pripravlja, obvestiti upravo RŠ-a.

(Toda žal obvestilo ni doseglo uprave, ampak zgolj oddelek tajništva, pa še to zgolj napol -priponka s konkretno zahtevo/informacijo ni bila pripeta.

Uprava z direktorico je torej ostala brez odgovora, a tudi tajništvo ni moglo odgovoriti, ker so bile v mejlu vsebovane zgolj formalnosti (v njem se je govorilo zgolj o priloženem v resnici nedostopnem dokumentu.) Zaradi tega so tudi zaznamki glede te zadeve ostali neopaženi in neupoštevani. Toda v tajništvu je po enem mesecu mejl odprl nek zelo vesten uslužbenec in ta je na »informatorja« poslal elektronsko pošto z željo, da se pismo dopolni in o nepopolni vlogi obvestil Upravo.

Takrat se je začelo veliko dopisovanje.

Uprava: Zakaj to omenjate?

Uslužbenec v tajništvu: Ker sem se šele zdaj spomnil na ta pomemben mejl.
Uprava: Če je pomemben, zakaj ste ga poslali šele zdaj po treh mesecih? To je čudno.

On: To ni čudno v zadevi, ki se vleče že tako dolgo.

In oni: Ali lahko nekdo iz tajništva prevzame in razišče zadevo?

On: bom zadevo uredil, ampak tega prosim ne pošiljajte naprej, če ne bo kdo od neprimernih izvedel za to zadevo in bo nastal halo. Naj to ostane zgolj med nami.

Uprava: Dobro.

Potem je direktorica seveda na vse možne naslove po hiši (tudi čistilnemu servisu in ekipi vzdrževalcev) poslala pismo s posebno prošnjo, naj se razišče, kdo je oseba Aleksander Brener (omenjen v zgoraj navedenem zvezku).

Odgovor tajništva:

https://en.wikipedia.org/wiki/Alexander_Brener

Na tej stopnji je tajnica v skupni thread poslala mejl z vsebino »Pripravlja se napad na javno osebo«, kar je zvenelo precej smešno, To trdi Mirt Bezlaj, saj naj bi bil uglašen s pretiranimi predstavami , ki jih je tajnica imela sebi in svoji tajniški službi. Nasprotnega mnenja pa je bila Polona Torkar. Po njenem so bile predstave tajnice upravičene in njenega dozdevnega presenečenja in nezadovoljstva ne bi smeli imeti za prevzetnost. Grožnja je bila torej (po njenem) realna.

Vsekakor so dokazi o zaroti, ki ni bila toliko zarota, ampak bolj akcija antiheglovsko nastrojenih posameznikov otipljivi. Največ informacij o tem imata Andrej Pezelj in Blaž Kavšek. Onadva še največ vesta o tem, a nočeta o tem govoriti, niti o tem nimata nobenih dokumentov. Edino, kar je Kavšek povedal glede zgornje zadeve, je bilo tole: »Kakor da bi v hiši, ki zgoreva do temeljev, prvikrat spregovorili o temeljnih vprašanjih njene arhitekture.« )

Bile pa so še druge reči.

Nekaj časa so z mano ravnali kot s sužnjem – dobesedno.

Spominjam se napetega vzdušja na radiu , ko me je ob pol enajstih zvečer Zorec dal poklicati v njegovo pisarno. Po zvočnikih se je širila nekakšna zmešana, a tudi hipnotična glasba. Vseeno se zaradi bojazni pred njim nisem upal prestopiti praga in sem čakal na pragu pred odprtimi vrati, on pa je nekaj klikal po monitorju. Po kakšni minuti je vprašal: »Kaj hočeš?« To me je začudilo. »Prišel si ob nepravem času« Jaz: »Saj ste me poklicali.« Kakšno minuto je počakal, potem pa rekel: »Bil si poklican, ja« in se začel praskati po bradi » Ampak vseeno prihajaš ob nepravem času«. Povesil sem pogled in dolgo sva molčala. Potem je Zorec razočarano, ne da bi me pogledal dodal: »Zmeraj prideš ob nepravem času«.

(Takrat sem bil povsem na začetku, se pravi, da je bilo moje mesto zelo odvisno, rekel bi celo popolnoma odvisno od samovolje glavnega urednika, kar je pomenilo, da je bila še tako majhna negotovost zame skrajno mučna. To so zavohali in zato so me tudi imeli zaprtega v prostoru za snažilkine pripomočke , v nekakšni sobi-tunelu na tretjem nadstropju. Tu sem si postavil posteljo in mizico, vse z namenom, da bi bil glavnemu uredniku dostopen ob kateremkoli času. Včasih je bilo treba odreagirati tudi ponoči (lektoriranje, priprava članka). To je zahteval Kaluža in se je preneslo še naprej na druge urednike, tudi na Zorca. Ta prostor, ki sem ga omenil zgoraj, so torej morale snažilke sprazniti in preselil sem se vanj. Za mojega čuvaja so dali Mirta Bezlaja. Ko sem v tistem rovu ob prižgani sveči (električne napeljave ni bilo) študiral kakšen spis, ki ga uredniki niso obdelali, se ob tem nisem mogel niti za hip zravnati, lahko sem zgolj sedel na postelji ob mizici zaprt kot kakšen pes, saj se je bilo v tistem prostoru moč premikati zgolj po vseh štirih. )

Malo sem še čakal in ga vprašal: »Ali naj grem nazaj?«
»Ne, ne, zdaj si že tukaj!« Popil je nekaj kokakole. Pri tem me je zvito pogledal in na desno oko mu je padel šop las, da je bil videti kot kakšen pirat. »Ostani!«

Potem se je začelo.

Poklical je Mirta Bezlaja in ga začel vpričo mene zasliševati.
»Kako se je danes obnašal?«

Bezlaj je, preden je odgovoril, najprej pogledal name in me dolgo opazoval, dokler ni odgovoril: »Bil je miren in priden.«

Nato je Zorec zarenčal: »Kaj je delal ves dan?«

Na to je Bezlaj odgovoril: »«Da me ne bi motil, sem ga poslal v njegovo sobo, kjer se navadno zadržuje. Skozi lino v vratih sem ga občasno šel pogledat, kaj počne, Ves čas je sedel na postelji in se sklanjal nad neke papirje, ki si mu jih dal.«

Zorec: »Veseli me, da to slišim. Pa je tudi kaj razumel?«

Bezlaj: »Na to ne morem zanesljivo odgovoriti. Je pa res, da je temeljito bral, saj si je podčrtaval in se med branjem pačil na vse načine, kot človek , ki ga zvija po notranjih organih. Zmeraj, kadar sem pogledal proti njemu, je zavzdihnil, kakor da mu branje povzroča precej napora. Spisi, ki mu jih dal so najbrž kar težki.«

Zorec: »Ja, res je. Težki so. Ne verjamem, da je v njih kaj razumel. Je študiral brez prestanka?«

Bezlaj: »Skoraj brez prestanka. Samo enkrat me je prosil za malo vode. Takrat sem mu skozi lino dal vodo v plastenki. Ob osmih zvečer pa sem ga spustil ven, da je nekaj pojedel iz avtomata za hrano.«

Zorec. »Ja. Vid je glede spisov zelo marljiv in zmeraj zasleduje (kot da sem pes!) moje naloge. In všeč mi je , da skoraj stanuje pri meni, samo zato, da bi bil z vsem na tekočem. Tako je prav. Ni pa prav, da ga hvališ. Nabral si je veliko izkušenj, a njegova zvitost je še precej manjša od njegove nevednosti.«

Potem me je še pogledal in rekel: "Vid, zapomni si, da si od vseh tukaj najbolj neveden. Si boš zapomnil to?" In sem moral reči, da bom.

Takšno kalvarijo sem moral prehoditi.

Juriju Podgoršku sem moral pripravljati suši. Glede rib in riža ni kompliciral, bil pa je občutljiv na sojino omako - ni smela imeti barvil in aditivov. Zato sem moral hoditi v BTC in nabavljati omako v Kalčku. Samo tam je bila dovolj dobra zanj. Gnjavil mi je tudi zaradi wasabija. Ni smel bit nadomestek, prav tako je moral hren biti bodisi iz prefekture Šizuoka ali perfekture Nagano. Če je bil wasabi iz perfekture Ivate je čisto ponorel. Ali pa je ponorel, če je namesto originalnega wasabija dobil nadomestek, ki ga delajo iz evropskega hrena, gorčice, škroba in zelenega barvila. To ga je popolnoma iztirilo.

Izkoriščali so me tudi, ker sem v prijavnico za vajenca napisal, da sem imel v srednji šoli latinščino. Že drugi dan so si domislili, da moram pregledati Marxov maturitetni esej, kjer primerja Avgustovo vladavino z drugimi rimskimi ureditvami. (An principatus Avgusti inter aetates feliciores rei publicae numeretur?) Prešteti sem moral vse participe prezenta, perfekta in jih vpisati v posebno tabelo. Klasificirati sem moral tudi vse glagole jih uvrstiti v spregatve, prav tako samostalnike v vseh pet deklinacij in poddeklinacij. Sintaktično sem moral razvrstiti tudi odvisnike in prešteti konstrukcije ACI in NCI. Spis ni bil dolg, ampak vseeno. Medtem so se smejali in me iz sosednje sobe klicali »Naš sholastik«. (»Ali je naš sholastik že končal ?« » Kako kaj sholastika?«) Dobro , da mi ni počil film. Nekaj časa sem imel vzdevek » Naš sholastik« nekateri pa so me klicali tudi » Naš sholastični up«.

Zato sem v tisti svoji sobici včasih prepeval kot osamljena žival, a vseeno študiral kot človek!

Prebral sem Hišo duhov od Isabelle Allende in spoznal, kako so v času
Pinochetove vlade otroci črnoborzijanili, ko so med
špricanjem pouka osem ur stali v vrstah za hrano, da so lahko potem prodali svoje mesto.

In Heglov esej o arhitekturi (po nasvetu Martina Hergoutha) , kjer sem se naučil, da je ta najbolj
nema med vsemi, a hkrati najbolj gorjačasta od vseh umetnosti.

Pogovarjal sem se s Trontljem in razkril mi je stoletni predsodek. da je Ljubljana slovensko mesto. (((»Ljubljana ni slovensko mesto, ampak avstrijsko, ker so železnice in šolstvo vzpostavili Avstrijci, jaz pa pravim , da je tudi precej italijanska, ker je polovica kulturnih spomenikov italijanskih: Robbov vodnjak, portal semenišča s Pozzovima nosilcema, strop Stolnice (Quagliejeve poslikave), Uršulinska cerkev, Križevniška cerkev, vse je severnoitalijansko, se pravi fašistično.«)))

Bral sem Komeljevo monografijo Kako misliti partizansko umetnost? in se spomnil, da mi je svoj čas tovariš
Izidor Barši razlagal,
da je merilo festivala , koliko zadrug in komun pusti za sabo. Avstralski festival Aquarius
(tako pravi Barši), na katerega je Christina Assange vozila svoje otroke, je torej spočel
wikileaks in spet pridemo do neskončne sodbe:
»Aquarius je Wikileaks.«

Prebral sem nekaj romanov, ki jih poganja kapital (npr. Hyper od Agrija Ismailija) in prišel
Do kurdskega neoliberalizma in nekaj romanov, ki jih poganja UI
npr. Labatutov The MANIAC.

Prebral sem De Lillovega Mao II (po nasvetu Anžeta Okorna) in se strinjal,
da vojaške milice na zasedenih območjih med seboj trgujejo
s talci, Rolexi, dizajnerskimi parfumi, hrano in drugimi dobrinami,
a da je tam tudi presenetljivo veliko veselic.

Obstajajo dnevi, ko vojaki in policisti različnih milic
prirejajo zabave, se s terenci brezciljno vozijo
po saharskih cestah, ustanavljajo komune različnih vrst,
ne samo hedonistične,
kjer se drogirajo do onemoglosti,
temveč tudi umetniške,
na katerih se učijo peti ali slikati s čopičem.

in da je med arabskimi vojaki veliko gejev, saj so
se mnogi moški med bojevanjem zaljubili
in stopili v stik s svojo resnično spolno identiteto.
(Pogosto so se odpeljali ljubit
v puščavo
pod zvezde.)

Pogovarjal sem se s Harlamovom, ki je menda izjavil, da je
izumil hibrid
med fikcijo in poezijo
in ga poimenoval »poefictry«.

Prebral sem Deleuzovo teorijo smisla (po nasvetu Oskarja Bana Brejca) in uvidel, da
je potrebno postati Afganistanec ali
Kurd ali Maročan, saj se s tem potopiš v globino
,a ne zato da bi našel kaj globokega,
ampak da bi
izumil smisel
in spoznal
, da smo v resnici liki na kartah, torej
nekaj dvodimenzionalnega in ploščatega.

A to nič ne šteje!

Zdaj sem bivši urednik, nepomembnež. In še vedno vam nisem razložil, kako je prišlo do naše revolucije in požiga Parlamenta. … (K temu me je pritegnila Ana Reberc in morda po malem tudi deleuzovci, vem , sliši se čudno, a če zdaj gledam nazaj so bili oni tudi nek člen v dolgi verigi , ali pa so bili za to krive gimnazijske ure pri prof. Pucu ali mogoče celo pri prof, Jernejčiču.)

(Se nadaljuje )
……..

.

2. del – vstaja in požig parlamenta

Prvega prašiča smo spustili na cesto ob 10:35 na Čopovi.

Močno je deževalo. Velika skupina kitajskih turistov se je prestopala in ni ničesar slutila. Prašič je počasi šel preko tromostovja in najprej ovohaval dežni plašč mimo hitečih ljudi, dokler se ni postavil na zadnje tace in s prednjimi parklji podrl neko manjšo gospo. (s telefonom je slikala frančiškansko cerkev). Ženska je padla po tleh kot štrukelj, prašič je zaznal njen strah in postal še bolj predrzen. Z gobcem je pograbil jermen njene torbice in ji poskušal izpuliti dokumente in denarnico. Nastalo je kričanje, saj ležeča ženska ni hotela izpustiti torbice, prašič pa tudi ni odnehal in je starejšo gospo začel vleči po kamnitih kockah. Kitajka se je drla »Chan! Chan! Chan!« In prašič je popustil (pametni popusti). Ljudje so zaznali negotovost, ki se je razširila na vse posvečene, (čeprav ni nihče nič naredil, razen , da je začudeno zijal).

Druga dva prašiča smo spustili 15 minut kasneje v podhodu pri Mestnem gledališču, odpujsala sta na Slovensko in zaprla promet. Trole so obstale in v desetih minutah je bil center vse do Drame nabasan z avtobusi.

Toda ljudje se niso upali izstopiti, ker je nekdo od policistov javil na Lpp postajo, da so na ulicah živali, ki naj bi ušle iz živalskega vrta. Sporočilo se je preneslo naprej in med potniki je nastala panika. (Govorilo se je tudi o teroristični sabotaži).

Novica se je razširila po družbenih omrežjih in kmalu so komercialne in državne radijske postaje poročale, da je v centru krdelo nevarnih prašičev, ki napadajo in grizejo ljudi na cestah. »Prašiči na ulicah!!!!« (Naši nasprotniki so zato kasneje našo vstajo označili kar s »Prašičjo vstajo«).

In kar naenkrat nas je bilo zbranih iz vseh vetrov- radovednost je zmagala - folk iz dijaških domov, folk iz ulic, folk iz prometa, skupine aktivistov.

Pomaknili smo se po Tavčarjevi mimo sodišča in nekdo je začel vzklikati parole. Na križišču Slovenske in Gosposvetske so se nam pridružili novinarji Rtv-ja skupaj s sindikatom. Pri kavarni Evropa smo se srečali še z množicami iz Celovške in skupinami iz Železniškega zdravstvenega doma. Usekali smo jo vzdolž parka Ajdovščina in se objemali z uporniki iz Bežigrada, iz Šiške in Rožnika, ki so prepevali vstajniške himne.

Vstopili smo na Štefanovo, se malo pomudili pred stavbo Ministrstva in glasno zahtevali , naj pridejo policisti iz stavbe in da se hočemo mirno pogovoriti.

Naša skupina se je začela pomikati proti Bethovnovi, velik del pa se je usmeril mimo Nebotičnika in Banke Slovenije. Ko smo prišli do zadnje strani parlamenta, je ploščad pred parlamentom bobnela.

Tam je poskakovalo nekaj navijaških skupin. Bakle so gorele in nekaj jih je priletelo na kipe v zgornjih galerijah parlamenta. Policaji so se zlagoma umaknili na bok parlamentarne zgradbe, kjer so se ujeli v naše skandiranje. Cela Tomšičeva ulica je norela. V parku pred Naravoslovnim muzeju se je slišalo prepevanje. Vznemirjenost množic tam zadaj je preskočila na nas, začutili smo potrebo, celo dolžnost, da naredimo nekaj političnega! Ljudje so prihajali in prihajali.

Začeli smo pritiskati na vrata. Od zadaj smo čutili pritisk in nekdo na levi je s pajserjem razbil okno in začel vlamljati v okenske rešetke. Nekaj podelanih policajev je poskakovalo v notranjosti parlamenta in živčno so mahali s pištolami in merili v nas.

Iz smeri Društva slovenskih pisateljev so se prikazali neki modeli iz Rudnika. Za seboj so vlačil izruvano železno ograjo. Načeloval jim je bled mladenič v pisanih supergah, po ramenih so mu padali razpuščeni črni in gibal se je prožno kot tiger, medtem ko je hodil po prstih. S tisto kovino so dvigali silen hrup. Začutili smo olajšanje, nato radost, potem potrebo , da storimo nekaj prebojnega.

Sredi ploščadi je nekaj Palestincev plesalo okrog ognja zakurjenega na tlakovcih, nekaj žensk se je posedlo in opazil sem, da so ljudje na bližnjih balkonih spustili banerje Rš-a! Kakšno vzdušje! Zavzeli smo ploščad Trga republike! Ljudje iz parka so se množili, dogajanje se je razširilo po omrežjih in ljudje so zavohali revolucijo. Opazil sem nekaj krščanskih aktivistov, ki so se navdušeno pogovarjali z anarhisti, pa nekaj feminističnih aktivistk, ki so za sabo pripeljali lepo četo demonstrantov.

Veselje in moč sta naraščala. Tu so se ustavili borci za vegansko prehrano s svojimi zastavami, pa borci za živalske pravice in cela četa navdušenih upokojencev iz faksa. Vsi so nas podpirali. Slišal se je dih revolucije, smeh osvoboditve in na momente se je začutilo trepetanje živcev, neslišno drgetanje teles od samega vzburjenja. Molk in petarde, tišina in rjovenje vse se je zlivalo v eno. Ob grmičevju si je nekaj ljudi ob kipu partizana nalivalo vino v plastične kozarce in veselo nazdravljalo. K meni je stopil starec in rekel: »Prav delate.« Do njega sem čutil nekakšno ljubezen in razumel sem njegovo prisrčnost. Prosil sem ga, naj se umakne na varno, ker bo postalo divje. Objel me je in poljubil na čelo. Oglasile so se sirene in sprožile celo vrsto dovtipov. Sledile so jim besedne igre, slogani, baharije, laži in neverjetne trditve in hrupno besedičenje, ki se je razdrobilo v posamične pogovore.

Vstaja se je, kakor da bi jo vodila ena roka, odvijala v različnih oblikah. Glasba se je mešala z zahtevami množice, debate so prekinjali glasne parole, ples se je prevešal v zamaknjenost in bakhantsko omotičnost. Mirovne pesmi so se nadaljevale s hujskaštvom.

Obkolili smo parlament in glasno zahtevali, da naj se politiki začnejo pogovarjati z ljudstvom! Neka ženska je s šopkom vrtnic v rokah revolucionarjem pripenjala rože, in ko ji je zmanjkalo cvetja, si je sredi čela razbila porcelanast krožnik. Navkljub krvavitvam iz čela se je glasno smejala. Nekaj fantov ji je v smehu sledilo, kozarci so pokali, pojavilo se je še več krvi in po tleh so letele črepinje.

»Saj smo kot družina na družinskem slavju je rekel nekdo. Res smo bili družina. Čutil sem z množico. Nekdo iz smeri Prirodoslovnega muzeja je zaklical: »Kaj nam morejo?« »Nič« se je je nekdo zasmejal. »Lahko izgubimo le okove na naših rokah!!« Dobili smo informacije, da nas je zbranih že 3ooo. Na poročilih so govorili o številki 6 000.

Kakšni občutki. Topel veter je iz Konzorcija prinašal vonj po bureku, ta pa se je mešal s prijetnim spomladanskim zrakom. Vonj po dimu se je mešal z zvoki bobnov in razcefrane glasbe.

Zagledal sem skupino pesnikov (Podlogarja, Čučnika in Ano Pepelnik), ki je hitela po ulici, vmes so prodajali pesmi mimoidočim, a ker jih ti niso razumeli, so knjige podarjali zastonj. Priganjali so delavce na gradbiščih in prodajalke na blagajnah in kar niso mogli pričakati, da bi zares začeli uživati v naši revoluciji, zvonili so po stanovanjih in klicali ljudi po domofonih , naj se nam pridružijo na ulici in k uporu. Kdo pravi, da umetniki ne znajo zanetiti revolucije? Spomnil sem se na nekaj Kordiševih privržencev, ki so trdili, da izključno proletariat lahko izvede družbene spremembe… …Kako zmotna ideja!

Miha Zadnikar je tudi prišel s svojim pajdaši in Koban s svojimi Ignorovci. Pa Robert Bobnič s svojimi ljubitelji tresha.

Pred Namo so stale tri marice, dva policaja sta stala pod streho, eden pa je gledal gor po stavbi, kot bi se na njenem vrhu nekaj dogajalo. Med vstajniki se je pojavila plešoča figura človeka z masko in prišlo je do glasnih ugibanj, kdo bi to lahko bil. Eni so trdili, da je Tomaž Zaniuk spet drugi da je Marko Arnold.

Bojazen, da se poženemo v sredo sveta, nas je zapustila!

Tam sem slišal reči pravnico-revolucionarko iz Pritličja.: »Odpravimo dedni zakon. Če…«

Nekaj bivših APR-ovcev je stalo pri Ustavnem sodišču, prepoznal sem Jaka Viranta in Anžeta Kožuha (zdaj že zaposlen v javni upravi – kakšna škoda!) in Tadeja Troho (Prišepetovalci). Spominjali so me na beneške dože , ker so se postarali in so imeli na nogah mehke škornje z ostrogami ali pa je bilo to zaradi dejstva, da je nasproti njim stalo nekaj mladih gaserk z umetnimi sinjimi očmi v umetnem krznu z visokimi plesnimi čevlji. Preko prenosnega zvočnika so navijale glasbo, sedele na pločniku in kadile. Dva razdražena Štajerca sta se sukala okrog mene. Spominjala sta me na sejemske Turke, na njunih čelih sem razločil znojne kapljice od napora ali navdušenja.

Nek demonstrant, (kasneje so mi povedali, da je to bil Jizah) je z gasilskimi rokavicami držal drog , na njem pa napis: PESMI NISO ŠTRUKLJI. LJUDJE PA NE SLANIKI. Starka za mano je kljub uvelim licem imela nakodrano frizuro kot nalašč za ta dan, in čeprav je komaj hodila, je premogla izraz neugnanosti.

Andreja Štepec je žonglirala z noži in vsake toliko časa pred seboj prižgala lužo bencina. Kaja Blazinšek je dopovedovala Smoletu, da je nekje videla Niko Jurman. Matej Mihevc je nekaj dopovedoval Maksu Valenčiču, ki pa se je teoretsko prepiral s Kajo Kraner in Žigom Rusom. Prikazali so se študenti iz CTK-ja, trije so imeli na glavi alžirski robec kot opomin na začetek arabske pomladi, celo Maksić (Matematik) je bil med njimi oblečen kot ostareli pevec iz Alhambre odet v ovčji suknjič in Marko Durdubakov, sposojevalec knjig na pultu. Tu je bila tudi skupina primorskih antifašistov, eden med njimi je nosil transparent v barvi ribiške modre, kot je kasneje povedal je prihajal iz Izole. Poleg njih sem prepoznal tudi Tiso Troha in Nejo Berger.

Od nekod se je pojavila skupina moških srednjih let z zanemarjenimi lasmi in neobritih obrazov. Iz opernega bara so privlekli klavir in ga na vozičku pricijazili do sredine križišča prav do parlamenta in eden od njih je skočil za tipke in začel udarjati po njih kakor cepetajoč konj, da je nastala divja muzika. Ljudje so ponoreli.

Na oknih in balkonih so se prikazale upokojenke in upokojenci in na množico so metali zavoje piškotov, spuščali so po vrveh steklenice rdečega vina, pohančke, kose mesa, mesne narezke, banane in različno sadje. Glasba je odmevala , se odbijala od stolpnice tr3 in nazaj. Nekaj telovadcev se je postavljalo na glavo, ljudje so jim ploskali in zahtevali zavzetje Parlamenta. »Zahtevamo parlament zase!« je nekdo nemočno zakričal in kmalu zatem je izgubljen pes nedaleč stran zatulil, kar je vse spravilo v smeh, tudi tiste najbolj resne.

Začelo se je gromko skandiranje. Na moji levi so na pločniku stali trije tipi , eden je bil celo napravljen v varnostnika, drugi mu je zvesto stal ob strani. To je bil nek čokat človek kozavega obraza, ki je dajal videz hudobne opice, imel je zelo bujne lase in oni varnostnik ga je večkrat poklical kot » domoljuba iz Grosupljega«. Vsi so bili antijanšistično naravnani, a so govorili po dolenjsko. Ker je bil petek so se v nas zaletele pijane horde študentov, ki so prišle iz Vesolja in festivalov užitkarstva. Tudi njim se je zdelo, da se politiki obnašajo neodgovorno in v svoji pijanosti smo jih pridobili za naše revolucionarno podjetje. Prispeli so novinarji iz vseh regij, fotografi iz vseh hiš, nekaj ljudi je tudi prižgalo sveče za politike. Po vejah so visele zanke za politike in nekaj obešenih lutk.

Nekdo za nami je začel kričati.

»Vi žalite zidarje!« Njegov kombinezon je bil popackan z malto. In še naprej je trdovratno vztrajal v prepričanju, da je bil izzvan, pri čemer je bruhal psovke in se hotel tepsti. Krčevito se je oklepal noge osebe, ki ga je zadrževala na tleh. Potem ga je ugriznil v gleženj, da je ta začel tuliti kot zverina. Prišlo je do prerivanja podobnega plesu z dodatkom padca. Šele trije rokoborci so ga postavili na hladno, da je izginil in odkolovratil v park.

Na koncu tik ob vratih mi je v oči padel Boštjan Golob (ali kot ga kličejo v Črnučah: Boško Pils). S svojo skupino Črnučanov je poskušal uničiti ključavnico ali pa vrata iztakniti iz tečajev. Dobro je kazalo. Stari navijači se dobro znajdejo v revolucijah. Vseeno so se namučili, zato so hvalili parlament, vsaj njegovo obliko, če že niso mogli njegove vsebine. Množica je Boškotu iz Črnuč in njegovi skupini silovito ploskala, nenazadnje so se izkazali že med ljudskimi vstajami iz leta 2012 – prišli so ponovit vajo.

Silovitost napadalnih ljudi je prestrašila policiste v zgradbi in začeli so se umikati v notranjost stavbe. Ni bilo dvoma, da se bomo v kratkem maščevali braniteljem trdnjave. Za nami so se zaslišale bojne proletarske pesmi, in ko sem se s težavo ozrl nazaj v množico, sem zagledal tu in tam žensko čepico ali delavčevo bluzo.

Pritiskali smo na vrata, dušilo me je, ker so na nas pritiskali iz vseh smeri. Nekdo je z železno palico razbil steklo na vratih in začel vlamljati v glavna vrata. Čisto na desni pa so trije modeli iztrgali železno varovalo na oknu in z nogami poskušali razbiti steklo.

Kriki ajvar socialistov so se razlegali v ritmu, da smo še lažje sneli vrata s podbojev in da se je zgradba odprla!

Dvignili so se zvoki olajšanja, a za sabo sem slišal stokanje in pritoževanje, saj smo bili še zmeraj stisnjeni. Krilo vrat se zaradi množice ni moglo sprostiti do konca. Nato so vstajniki počasi začeli vpadati v stavbo in preko naših teles je steklo olajšanje. Začeli smo se osvobajati in ljudje so izginjali za vrati.

Uspelo nam je priti v parlament! Topotanje vseh čevljev je zapolnilo vhodno avlo in žuborenje glasov je bilo tako samostojno, da se je iz visokega stropa vrnil odebeljeni odmev. Stekli smo v predsobo, kjer se stopnice razdelijo na levo in desno in zagledali smo prve bojevnike na vrhu stopnišča, kako se zadovoljno slikajo in fotografirajo. Končno je tudi nam uspelo nekaj velikega!

Tu se spomnim neke ereševke, ki je sredi tistega veselja zaskrbljeno sedela na stopnicah in parala podlogo svojega suknjiča.
»Kaj pa počneš?« Sem jo vprašal
»Svoje cape krpam, a ne vidiš? To je zaradi vaše revolucije!« Živemu človeku se vse zgodi.

Toda naredili smo preboj! Cele generacije študentov so sanjale o zavzetju slovenskega parlamenta (parlamentirale in debatirale v neskončnost!) in nam je sedaj to uspelo! Bojevita množica se je zadovoljila s tem, da je vstopila na svoje ozemlje in da si je vse ogledovala.

»Kakšen mit!« je veselo pripomnil Blaž Kosovel. »Glejte to je suvereno ljudstvo!«

Sašo Jerše je ob tej lepoti ves poetičen izjavil: »V tem prostoru se počutim kot Friderik iz Vzgoje srca, potem ko je vstopil v visoki Frachardski gozd.«

Kje je bil sedaj Barši, kje Kaluža in Mendi? Moji idoli in kasneje zgledi? Verjetno so bili v množici za mano, a postalo mi je kar toplo, da se je teorija spremenila v prakso. Nič ni nemogoče. Množice so vstopale v sprejemno avlo in v poslanske pisarne.

Toda bili smo mirni. Dostojanstveno smo se obnašali, kot da smo v muzeju. Skozi okna pisarn smo videli bežati poslance in nekaj varnostnikov je zbežalo preko ploščadi proti konjenici ob banki. A kaj je lahko naredila policija? Lahko je le nemo opazovala, kako se ljudje veselijo.

Nenadoma je iz salona prikorakala postava glavnega varnostnika. Njegove črne rokavice in kratko ostriženi lasje so mu dajali strog, skrajno primeren izraz.
»Dobrodošli v naši hiši! Že v gimnaziji smo se s sošolci zmenili, da ustanovimo falango, potem ko smo prebrali Balzacovo »trinajsterico« in da zavzamemo parlament. To se ni zgodilo. Dobil sem službo varnostnika v parlamentu, kakšna ironija!!«

Polaščala se nas je veličastnost slik, mozaikov, lestencev in pozlačenih zrcal. Naš molk so prekinjali vzdihi in čudenje številnih obiskovalcev. Občudovali smo fresko Stanka Pengova v preddverju in skulpturo Ruvajoča se dečka. Ogledovali smo si slikarske mojstrovine slovenskih slikarjev. Nihče se ni dotikal ali kakorkoli žaljivo komentiral nakopičene umetnostne snovi. Vse je potekalo mirno in brez zapletov.

Po kakšni uri je naša skupina zapustila parlament.

Toda spomnim se, da smo kasneje v nabito polni troli sedeli in živahno razpravljali o naši prihodnosti, ko je nekdo na zadnjih sedežih začel panično vpiti in nekaj kazati po telefonu: »PARLAMENT HARI! PARLAMENT HARI!«

A je bil to Maco ali kdo, ki je pripomnil, da je to idrijsko narečje in da: HARI! =GORI! Parlament gori? Izstopili smo iz trole in začeli teči nazaj v mesto! Že na robu parka Tivoli smo videli, kako se iz smeri parlamenta kadi v vedno bolj gostih vrtincih!

(Naslednji dan sem si ogledoval posnetke resničnega dogajanja, potem ko smo zapustili parlament.

Na prvem posnetku sem videl, kako so trije zamaskiranci z rutami čez usta (prepoznal sem Vido Krevs, Nevo Acceto Vranac in Davida Bajca) dvignili luksuzni naslanjač s potiskanimi zlatimi vzorci, ga naslonili na okensko polico in ga počasi prevrnili v globino. Spodaj so ga pograbil vstajniki, ga nesli pred banko, se tam slikali in ga zažgali.

Na drugem posnetku je gosta množica počasi napredovala po galeriji in tu pa tam je komolec, ki je bil preveč na tesnem, sunil v steklo , da se je razbilo , ali pa v vazo ali kakšno sohico, da se je prevrnila iz mize. Na tretjem posnetku je nekaj vandalov potrgalo zavese, iz višine so metali zrcala in lomili svečnike. Nekdo je komentiral: »Če smo zmagali, zakaj se ne bi malo zabavali?«

Sodrga se je našemila v metuljčke in smokinge namenjene za parlamentarce. Nekaj dostavljalcev Wolta se ga je napilo in v kleti so zakurili ogenj. Kurili so z mahagonijem in papirjem, na katerih so bili natisnjeni predlogi zakonov. Ob tem so fotografi iz Mladine, Demokracije, Reporterja in drugih hiš veselo fotografirali kres in jim celo dajali navodila, kako naj pozirajo.

Govorilo se je tudi , da je v pritličju na kupu preprog neka ženska rodila in da so si kasneje Romi na ploščadi podajali otroka zavitega v bele plenice.

Nekaj brezdomcev je iz glavne premierjeve pisarne naredilo javni wc. Potrebo so opravljali kar na pisarniški mizi in v košari za dežnike, nekateri pa so se svojega fiziološkega kropa rešili kar iz okenske police, da se je v curkoma razlival po steni in na zelenico. V pritličju so razbili originalne hladilnike z dragimi šampanjci in se našemili z ženskimi klobuki.

Vsakdo si je izpolnil sleherno željo, eni so plesali našemljeni v kuharje, plesali in se fotografirali, drugi so pili, se basali z nakradenimi sendviči in se na koncu, ker niso več mogli jesti, začeli obmetavati s pršutom in sirnimi kockami.

Vid Salmič in Brina Jesihar sta z neuporabnimi sendviči igrala nogomet in si jih po tleh podajala kot nogometno žogo. Tia Kozjek, Ružica Petrova, Sara Svati in Nika Štrus so si v pisarni Klakočar Župančičeve sposodile njeno kozmetiko in si po celem obrazu razmazale šminko, da so bile videti kot kakšen Joker.

Luka Jurečič, Alja Pehar in Luka Stegne so si prisvojili sablje iz zbirke diplomatskih daril, se ovesili s častnimi medaljami Boruta Pahorja in z rezilom razsekali dragoceno špansko tapiserijo.

Nastala je tudi cela serija filmčkov.

Na prvem posnetku se je dalo videti, kako sta Sara Kogej in Marjana Kuljanac najprej pošpricali policista v obraz s solzivcem in ga kasneje, ko je ležal na tleh, večkrat »oživljali« s šokerjem. Na drugem posnetku Vid Zaman, Veronika Černe, Nina Pernat in Nastja Virk preskočijo ograjo, izzovejo varnostnike in jih s paralizatorjem onesposobijo.

Karin Abramić in Maša Suša sta se odela v kožuh jamskega medveda in se nastavljala za foto shooting. (Naknadno se je izvedelo, da je ukraden iz prirodoslovnega Muzeja, ki je bil ravno tako tarča barbarov. O tem kasneje.)

Boža Moritoki Škof in Klara Jurečič sta s svojo skupino onečedili nekaj doprsnih kipov Mirsada Begića, Stojana Batiča, Žive Božičnik Rebec in Neje Zorzut, ki so se nahajali v skladišču v prvi kleti. Uporabili so grahovo juho iz konzerve.

Prav tako so se »izkazali« Tim Erman, Matej Čelik, Tilen Jarc, Fin Lucu Dražovič. Celo galerijo, v kateri so bile slike Dore Plestenjak, Matije Jama, Ivane Kobilica in Franceta Slane so pobarvali z grafiti: RŠ FOREVER. TO VAM VRAČAMO in NE OLJE, AMPAK PESEK V MOTOR KAPITALIZMA.

Jan kopač in David Lestan sta onečedila nekaj stranišč in iz vrha stavbe zmetala role papirja, da so se kakor vlečke razvlekle vse do ceste.

(Tu mi gre že malo na jok.)

Skupina, ki so ji poveljevali Denis Adanalić, Jan Drozg in Sladkorna C., je bila zadolžena za knjige ( med njimi je bilo ogromno spominskih knjig - Slava Vojvodine Kranjske z zlatimi napisi na hrbtu, etc ….) Te so znosili v sobo za goste v prvem nadstropju, jih zmetali na kup in zažgali s kockami za podžiganje. To je povzročilo, da se je požar razširil v višja nadstropja.

Bes se je spremenil v mračnjaštvo.

(se nadaljuje)
……

Nekateri pravijo, da je bilo to naklepno dejanje in da smo vse skupaj načrtovali. Da smo mi zažgali parlament ipd.

Parlamenta ni treba zažgati, da bi pogorel. Ta stavba bo zgorela sama od sebe ali pa se bo sesula sama od sebe od svoje lastne žalosti, torej ni potrebno, da bi njen propad povzročila od zunaj zaigrana zagrenjenost ali da bi se kdo trudil škodovati ji.

Glede politikov bom ponovila isto kot Neja Berger. Oni ne vladajo, da bi si pridobivali koristi ali da bi se izmikali dolžnostim - to je zmotno misliti. Njih veseli samo to, da so dolgočasni in da jim ploskamo ob njihovem dolgčasu. To oni rabijo. Oni niso materialisti, prav tako niso senzualisti, ker jih telo ne zanima. Njihova shirana telesa se v bistvu sramujejo intelekta in volje, zato tudi ne rabijo hrane. Oni rabijo samo hranjenje po infuziji in odvajanje po katetru. Še enkrat: to so revčki in ne spodobi se, da do revčkov čutimo sovraštvo. Prezir do invalidov je, kot je že namignila Alja Pehar, na Rš-u prepovedana zanka in prosim, dajmo se temu izogibati.

Glavna lastnost Rš-a je natančnost, ki ji ustreza, da je izredno občutljiva. Ko tako v kakšni zadevi dolgo preudarjamo, se lahko zgodi, tudi če preudarjanje še ni končano, da nenadoma iz kakšnega uredništva - bodisi kulturnega bodisi političnega bodisi glasbenega- pride rešitev in tako konča zadevo in to večinoma zelo pravilno, da ne bo pomote, čeprav dostikrat zelo svojevoljno. Priznavam, da smo vstajo izpeljali na poseben način in nimam težav s priznanjem, da so nekateri detajli našega ravnanja nenavadni, kot sem že povedala zgoraj. A v osnovi je naše ravnanje upravičeno in v skladu z našimi načeli, zato tu ne vidim nobene nedoslednosti. To se vleče že od Pisalnih strojev naprej, treba je pokazati natančnost, potem strast, nato disciplino.

Glede uničevanja slik in umetnin

Nas ni nikoli nihče vprašal, ali so to resnično vredne umetnine niti nam niso podali nobenih kriterijev, ki bi potrjevali, ali so bile uničene umetnine zares umetnine. Če izhajamo iz tako predlaganega konteksta, lahko potemtakem vsakdo določi, kaj je umetnina in kaj neumetnina. Kar pa je popolnoma absurdno. Šlo je za kičaste kipce, večinoma so bili narejeni iz plastike ali pa so bile to z zlato bravo prebarvane aluminjaste skulpture. To lahko potrdi Vid Salmič. Sama sem bila na licu mesta in sem res videla nekaj razbitih vaz in kipcev, ki so bili nakupljeni v Teddju ali v Muellerju. Nobene umetniške vrednosti torej.

Glede kavča, ki so ga kasneje neznanci v parku zažgali

Kavč je bil določen za odpis in na njem je bila nalepljena nalepka »za v skladišče«, kar smo razumeli, da ga lahko uporabimo za kurjavo v parku. Zadevo smo preverili tudi spodaj pri vzdrževalcih, ki so potrdili, da je kavč popolnoma neuporaben in da naj ga čimprej odnesemo, saj naj bi jim s tem naredili še uslugo. V ta namen so nam vzdrževalci celo posodili voziček, da smo odpisano pohištvo varno dostavili na pločnik pred parlamentom, ker smo ga namenili za brezdomce v parku na trgu Republike. To smo storili in sedaj nam očitajo, da se obnašamo neodgovorno in da ne znamo razmišljati ekološko. Prav mi znamo razmišljati ekološko, če smo našli hitro in praktično rešitev ob upoštevanju ekoloških standardov, in prav mi znamo razmišljati odgovorno, če smo se pri tem postopku ozirali na varnostna priporočila.

Glede vdora v parlamentarno stavbo.

Nihče ni vdrl v stavbo in nihče ni snel vrat. Varnostniki so sami odprli vrata in nas povabili v notranjost parlamentarne zgradbe. Nobenega nasilja ni bilo. Kar smo storili, je to, da smo preskočili varnostne niše in se kasneje, ko smo nas hoteli razgnati, prijeli za roke. Nekatere so hoteli tudi odnesti, zato smo se ulegli na tla.

Glede popisanih sten in umazanije na wc-ejih.

Nikjer ni bilo nobene nesnage, vsaj ne takšne kot so poročali v medijih, še zlasti v nam sovražni Nova 24. Pogovarjala sem se s snažilkami. Bilo je nekaj umazanije, vendar nič posebnega. V spodnji kleti je bila pokvarjena straniščna deska, a ta je bila že precej načeta in so jo tako ali tako nameravali menjati. Napisi na steni so se res zgodili, a jih vseeno pripisujem skupinam anarhistov, s katerimi pa Rš nima nič.

Glede požara

Požar se je res zgodil, vendar spodaj na trati pred glavnim vhodom. Tam so zakurili Janševi upokojenci, ki so prišli delat kontrarevolucijo. Dim je zajel parlament in vdrl v zgornja nadstropja, stavba je ostala nepoškodovana, sprožili pa so se javljalci za požar, zato je bilo toliko panike. To lahko potrdi tudi Jakob kos, ki ga zelo cenim.

Res pa je, da so Janševi oz. Ruparjevi upokojenci nadaljevali svoj pohod proti Maxiju.
Nadlegovali so natakarico v kavarni, češ zakaj ne morejo naročiti kranjskih klobas in da bojo ostali toliko časa in delali kraval, dokler jih ne bodo dobili. Ker niso odnehali, so tisti najbolj drzni zahtevali, da naj natakarica gre v Merkator, tam nabavi zgoraj omenjene klobase in jih zavre, saj to vendar ni toliko dela. Zraven pa naj kupi še malo domačega kruha in zenfa, kako ne, saj smo vendar preprosti ljudje , bomo že, a ne? Natakarica najprej ni vedela, kaj naj si misli. In s kakšnim argumentom so to zahtevali? »Saj smo vendar v Sloveniji ali smo kje drugje?« »Zakaj je tako čudno, da zahtevamo slovensko hrano, a ne?« Na koncu so se natakarice usmili, ker se je zjokala in dala odpoved šefu in to kar po telefonu. Šef je seveda stopil na stran upokojencev in želel, naj natakarica pusti šank in gre v trgovino, skratka naj se prilagodi strankam. Na koncu so natakarici navrgli, da je preveč občutljiva za takšno delo in naj si najde kaj manj stresnega, če je to tako težko, ali če ne razume pristnega (slovenskega) humorja, saj to ni nič takšnega.

O prodaji nekemu albanskemu lastniku, kjer naj bi moral delati v kebab poslovalnici.

Beštra naj bi Rš »prodal« v kebab poslovalnico v Zalogu, kjer je stregel hrano ali bil v pomoč glavnemu kuharju, zadolženemu za kebab in druge prigrizke. Ker naj bi se ga glavni kuhar naveličal, naj bi mu Vid hodil kupovat cigarete v bližnji kiosk na Agrokombinatski. Včasih pa ga je šef »uporabil« za preganjanje golobov, ki so se pred kebab poslovalnico zbirali v jatah. Na besedo »štart« je moral nemudoma steči ven in poditi golobe ali pa pometati perje in ga nosititi v smetnjake ob Šparu. To je bilo gostom v silno veselje in na tej podlagi naj bi nastali tudi posnetki vajenca v kebab kiosku na Tik Toku. Ogled naj bi šel v stotisoče, ker je vseboval veliko sadizma in balkanskega humorja.

To ni res. Beštru smo zagotovili lastno sobo, z lastno mizo in lastnim jogijem v prvem nadstroju. Je pa res, da je zaradi pokvarjene ključavnice v glavnih vratih, ki se niso dala popraviti, začel uporabljati lojtro, ki jo je enostavno naslonil na okensko polico, tako da je okno, ki je gledalo proti parku, uporabljal za vhod v stanovanje. Pač – znašel se je in je v stanovanje vstopal iz parka, kar je po svoje še boljša rešitev, ker v lastno stanovanje vstopaš manj neopazno. Prav tako se je znašel , ker je jogi zbasal pod mizo in si tam uredil spalno površino, s čimer si je pridobil dodaten prostor za mizo. Prej je moral vsako jutro postavljati jogi pokonci, da je sploh lahko odprl vrata na wc.

Imel je tudi en obrok dnevno v študentski menzi. To mu je pripadalo.

Naša inštitucija je torej precej bolje ravnala s svojmi bivšimi uredniki kot kakšna druga ugledna ustanova, npr. Beletrina. Znano je namreč, da je Čander Gabrielo Babnik in Sinanovića spremenil v »prosjaka«, da ju je lahko izkoriščal za delo na ulici. Gabriela je morala po cele dneve fehtarit po Čopovi in po centru, in če na koncu dneva ni zbrala dovolj denarja, jo je Čander s svojim bmw-ejem pričakal na sredi ulice in v pričo vseh mimoidočih prostaško nadrl. To so žalostne zgodbe. Sinanović je bil nastavljen za Bežigradom v podhodu Modre lagune in od klečanja na kolenih je imel noge že čisto pomodrele.

Kruta je usoda intelektualcev in ne vem, zakaj se Vid pritožuje.

Prav tako so morali trpeti drugi avtorji. Ni čudno, da je nekdo napisal, da so avtorji (za razliko od kritikov) nasledek vzreje in izbora.

Dejan Koban je npr. do svoje zbirke Mrčes prišel tako, da so mu nadeli električno ovratnico (prvotno namenjeno za dresuro psov). Najprej je mislil, da je to zafrkancija, a kasneje je našel člen v avtorski pogodbi, kjer je bilo navedeno, da mora izpolniti določene »tehnične« pogoje. Urednica Veronika Šoster ga je prisilila, da je molil na odeji na Trubarjevi in zbiral denar, in če se ni dovolj trudil s »strankami«, mu je pošiljala elektrošoke. Ona je medtem sedela v pisarni ali pa se je sklanjala čez okno uredništva in ga opazovala na ulici, če je od njega kaj efekta. Včasih pa je sedela v bližnjem lokalu na Trubarjevi ulici in ga nadzorovala med pitjem kave. Po določenem času je Koban ponorel in videl, da elektrošoki le niso tako zabavna zadeva, zato se je uprl, še posebej, ker je videl, kako ona v tem uživa, tako da je poslal pritožbo na Jak zaradi mobinga.

Podobno so mučili Marka Bauerja. Pri njem so uporabljali metodo » astronavt«. Vse se je dogajalo v kleti Ksevta v Vitanju, kjer so ga oblekli v astronavtsko obleko in ga obesili za noge. Potem so po cevki počasi dotakali vodo. To je tako imenovana metoda počasnega utapljanja, ki jo uporablja ruska mafija. (preberite si Nesbojev krimič Fantom). Bauer je skoraj utonil. Pri tem je bil v sobi nekaj višjih kulturnikov (Dragan Živadinov in še nekaj drugih), ki so se naslajali nad njegovim utapljanjem in fotkali, kako se obnaša.

Še bolj grozljivo izkušnjo ima Andrej Tomažin. En mesec po prošnji za izdajo romana so ga poklicali iz neznane številke. Zglasiti se je moral nekje v Celju, na avtobusni postaji ob železniški postaji ob 11h zvečer. Šel je in se poslovil od žene in otrok. Potem so mu zavezali oči, ga spravili v avto in odpeljali na neko gradbeno jamo zraven Cinkarne Celje, kjer so ga na prostem posedeli za mizo in mu glavo postiskali v vedro z ledom in hladno vodo.

Tanja Petrič, prevajalka, je npr. prav tako morala prestati »preskus« z vodo. (Preskusi z vodo kot posledica nemške fraze: mitt allen wassern gawaschen (??)

Najprej je bilo mišljeno, da bojo snemali nek prizor iz Visoške kronike in pod to pretvezo so jo nahecali, da je privolila v sodelovanje. Kasneje je prišlo do dogovarjanja in je naštudirala bolj moderno varianto Šeligovega romana- mojstrovine Triptih Agate Schwarzkobler in to jo je privedlo do tega, da je odšla kot hipnotizirana (njene besede) k reki. V ta »filmski« namen so najeli celo škofa, kaplane in nekaj ministrantov. Kasneje se je izkazalo, da je v škofa oblečen Marij Čuk, presednik DSP, drugi duhovniki v kutah pa so bili v resnici svetniki iz Jaka. Vse je bilo precej megleno in nedorečeno in v tem kaosu je Tanji režiser nakazal, kako naj se približa tolmunu in se vanj potopi, ker naj bi kamerman posnel plapolanje obleke v vodnem vrtincu , da pa naj se ne boji, ker je za vsak primer na rečnem bregu pripravljena ekipa reševalcev iz vode. Ravnala se je po navodilih režiserja, toda v resnici bi morala poslušati zbor starih žensk iz cerkve, ki ji je vpil, naj se pomakne v plitvi del tolmuna in naj ne rine v globočine. V tistem momentu Tanja ni vedela, v kateri zgodbi se je znašla, ali v Tavčarjevi (klasični) ali v Šeligovi (moderni) in zaradi tega neskladja je bila še bolj zmedena kot je bil zmeden kontekst tistega momenta.

Podoben preskus z vodo je morala prestati pesnica Helena Zemljič, Kristina Kočan, Eva Ule, Tonja Jelen in še nekaj drugih, da ne naštevam predolgo.

Kolarja so tako izčrpali, da so ga ven prinesli na nosilih, kasneje pa so mu morali v urgentni ambulanti nastavit infuzijo s sedativi. Zasliševala naj bi ga Ana Geršak, preko obraza je imela masko, prepoznal jo je po usnjeni torbici za pasom (ta je bila na las podobna torbici, kot jo je nosila Frida iz Kafkovega romana Grad - njen fetiš).

Na Analecti so imeli mučenje z glasom. Tadej Troha, Samo Tomšič, vsi ki so hoteli biti objavljeni tam ali v tistih krogih, saj je vseeeno, so so namestili v posebno sobo z zvočniki. Predvajali so posnetek z Žižkovimi jezikovnimi zatiki in mašili, ga zlepili skupaj, da je nastal pravi zmazek. Trajal je približno 20 minut, vendar so ga dali na loop in se je vrtel deset ur skupaj. Bauer je po tem eksperimentu še dva tedna bruhal. Mendi in ostali, prav tako. Preskusa niso opravili: Krašo, Bauer, Kaluža, Kravanja, Kostanjevec in še enkaj ostalih, sedaj vidite, kako fiziologija določa izbiro pri objavljanju ne samo literarnih, ampak tudi teoretskih del.

Glede izkoriščanja literarnih kritikov

Miša Gams je napisala pet kritik pri Vrabcu Anarhistu, a se je zataknilo pri izplačilu, saj naj bi na obrazcu za ministrstvo nekaj manjkalo. Dolgo časa je mislila, da je kaj pozabila izpolniti, a je v resnici šlo za nepopolno kritiko, kot ji je kasneje urednik razložil. Na koncu je urednik od nje zahteval, da mora za vsako kritiko enemu kipu zglancati čevlje. »In kaj, če jih ne?«

» Pa saj to ni nič takšnega. Greš h kipu in mu zglancaš čevlje, to lahko narediš tudi ponoči, če te je tako sram.« In je boga reva morala čistiti ponoči. Seveda pa potem fotke niso delovale pristno in ji je urednik le stežka verjel, da je na njih prisotna ona. Trd je kritiški kruh kot je napisala Petra Vidali v Večeru.

Silvijo Žnidar je Društvo kritikov posodilo Cankarjevemu domu zaradi »razširjenega obsega del«. Izkazalo se je , da je pomagala ansamblu Fantoma iz opere. Igrala je prijateljico Christine Daae. Njena vloga je bila v favoriziranju nove pevke (in romantične opere), ki se je spopadala s primadono Carlotto, predstavnico tako imenovane stare, »statične« opere. Silvijina plesna točka je vključevala tudi zibanje na večji gugalnici s precej široko desko, ki je bila privezana na odersko mrežo, na višini kakšnih 2o metrov.

Sčasoma si je Silvija zaradi stremljenja po popolnosti, kasneje pa tudi zaradi navade, ki jo je počasi tiranizirala, uredila življenje tako, da je noč in dan ostajala na tisti gugalnici. Vsem njenim potrebam so ugodili scenci, ki so ji v posebej skonstruiranih posodah dvigovali in spuščali vse, kar je potrebovala zgoraj. Posebnih težav zaradi takšnega življenjskega sloga njeno okolje ni občutilo, njej pa je tudi ustrezalo, da je pripeta na odrsko mrežo imela mir tam zgoraj v temi, in da se je občasno kakšen uslužbenec, ki je denimo popoldne zašel v prazno Galusovo dvorano, malo zamislil, ko se je uzrl v višino tja gor, kjer je slavna kritičarka na široki deski gugalnice (ne da bi mogla vedeti, da jo kdo opazuje) izvajala svoje poglobljeno branje ali v tihoti premišljevala.

Seveda je bilo njeno druženje z ljudmi omejeno, le včasih je k njej kakšen gasilec splezal po pleteni lestvi in potem sta oba malo posedela na jeklenem okviru odrske galerije ali se naslanjala na nosilne vrvi in kramljala ali pa so so kakšni delavci popravljali streho in ji je kdo iz najvišje galerije zaklical kaj spoštljivega. Tako je v posvečeni tišini in mraku Galusove dvorane, pa vendar na višini!, ustvarjala nov bazen doživljajev, nekaj, kar je za kritika neobhodno.

Prav tako so zaradi Fantoma v Operi v Cankarja poslali Žigo Rusa in Roberta Kureta. (po poročanju Gašperja Stražišarja).

Robert Kuret je moral med pavzo zapreti garderobe v prvi in drugi kleti in jih po dvajsetminutni pavzi nemudoma odpreti, saj je to neposeredno ogrožalo nadaljevanje predstave, potem pa je moral hitro odhiteti in se splaziti na na prvo odersko galerijo, da je lahko izstrelil konfete (slovita scena z maškarado v zrcalni dvorani). Zadolžili so ga tudi za čuvanje glasbene skrinjice s podobo opice oblečene v perzijska oblačila. V sceni, kjer se igra odvija na strehi kapelice, je moral z vrha sipati snežne kosme in tako dalje. Nič težkega, saj je bilo delo brainless, a sila neprijetno, ker ga je stalno spremljala misel, da ga je časopisno podjetje Delo »posodilo« in da je moral služiti Mc Avoyevi.

V zvezi s tem je uredniku Andreju Predinu napisal pismo, ki so ga kasneje našli v njegovi garderobni omarici. Nekateri o tem niso vedeli nič. Drugi so slišali o tem, a jim je bilo vseeno. Tretji pa so se spraševali o pristnosti tega pisma in menili, da je šlo za ponarejen (ghostwrittan) dokument.