Poročilo z mednarodne konference o procesih v visokem šolstvu 2. del
Zadnji petek in soboto prejšnjega meseca je študentsko dogajanje v Sloveniji zaznamovala mednarodna konferenca o procesih v visokem šolstvu. Študentsko društvo Iskra je v Ljubljani gostilo predstavnike Studentskog fronta iz Srbije, Studentskog plenuma iz Makedonije in Per Üniversitetin iz Albanije. Na dvodnevni konferenci so predstavljali probleme v visokem šolstvu, s katerimi se srečujejo v svojih matičnih državah, hkrati pa so skušali vse te procese postaviti v širši kontekst in misliti univerzo 21. stoletja. V drugem delu poročila o mednarodni konferenci bomo na kratko predstavili še drugi del konference, na katerem so prisotni skušali osmisliti širše probleme v visokem šolstvu.
Po predstavitvah gostujočih organizacij je sledilo predavanje Primoža Krašovca, ki je govoril predvsem o spremembah študijskega procesa in poučevanja ter raziskovanja, ki jih je prinesla bolonjska reforma. Opisal je tudi razmerje univerze in družbe na splošno, na koncu pa je podal nekaj pozitivnih alternativ za delovanje v prihodnje.
Krašovec je začel s problematiko študentov, ki se neposredno nanaša na študijski proces. Njene začetke vidi v bolonjski reformi oziroma v procesih, ki so spremljale uvedbo reforme, ki predvidevajo več seminarskega dela za študente, s katerim pa ne bi bilo nič narobe, če ga ne bi bilo pri skoraj vseh predmetih. Ta nasičenost z obveznostmi in prisila k produciranju seminarskih nalog, predstavitev, esejev in podobno je študente prisilila v iskanje novih strategij preživetja, natančneje v metodo »po liniji najmanjšega odpora«. Več Krašovec:
Krašovec nadaljuje s profesorji in raziskovalci, ki so jih prizadele skoraj enake posledice. Zaradi večjega števila predmetov ter večjega števila ur seminarjev in vaj so tudi izobraževalni delavci prisiljeni k nepoglobljeni pripravi na učne ure. To pomeni nezadostno pripravo ali ponavljanje istih stvari s prejšnjih let ali drugih predmetov. So pa profesorji izpostavljeni še drugi vrsti hiperprodukcijskega pritiska. Zraven pedagoškega dela morajo biti pozorni tudi na dovoljšnjo količino objavljenih znanstveno-raziskovalnih člankov. Vse to pa, kot pove Krašovec, občutno vpliva na samo kakovost poučevanja:
Če nadaljujemo s problemi same univerze kot pedagoške in raziskovalne institucije, gre tudi zaznati pritiske, ki jih celotna družba, predvsem pa ekonomija, vršijo nadnjo. Na tem mestu mislimo predvsem uvajanje tako imenovane »prakse« v študijske procese in uvajanje šolnin. Praksa oziroma večja povezava študijskega programa s poslovnim svetom naj bi študente rešila nezaposljivosti, vsaj tak je argument v prid uvajanju prakse v študij.
Krašovec torej kot glavni argument za komercializacijo in privatizacijo šolstva navede misel, da je za nezaposljivost študentov kriva univerza, ki pa bi lahko s spremembo učnega načrta in uvedbo prakse svoje študente naredila bolj zaposljive. Tako postane smiselna tudi uvedba šolnin. Takšen razvoj je jasno doživelo visokošolsko izobraževanje v Srbiji, ki predvideva šolnine za vse študijske programe; za tiste, po katerih si bolj zaposljiv, so šolnine večje in obratno. Sicer pa tudi v drugih državah, katerih predstavniki so bili na srečanju, trend nakazuje takšno komercializacijo visokega šolstva. V Albaniji na primer se takšna agenda kaže z ustanavljanjem privatnih univerz, ki jih je sedaj že okoli štirideset.
Vendar lahko oba argumenta takoj izpodbijemo in rečemo, da niso niti univerza niti študentje krivi za nezaposljivost in da se rešitev ne skriva v spremembi učnega procesa na prej omenjen način. Študij bi moral študenta okrepiti z znanjem in kritično mislijo do družbenih procesov in ne skrbeti za zaposljivost na trgu delovne sile. Že če se ozremo ne toliko nazaj v zgodovino in na kratko preučimo čas, ko v Sloveniji nezaposljivost mladih še ni bila problem, lahko vidimo, da je delovanje univerze in sistem poučevanja nepovezan z ekonomskimi kazalci zaposljivosti.
To torej pokaže, da reforma študijskega procesa z uvajanjem prakse in posledično tudi šolnin še ne prinese zagotovila za večjo zaposljivost študentov. Hkrati pa se s temi spremembami ustvarjajo grobi pritiski na študente in profesorje, ki začenjajo svoje obveznosti opravljati na skorajda edini možen način, da študij sploh dokončajo, se pravi nepoglobljeno, hitro in pragmatično. Kot pove Krašovec: »Ponudba sama še ne ustvari povpraševanja.«
Zatorej bi morala biti reforma bolonjskega sistema in upor proti uvajanju prakse in šolnin nujna cilja vseh organizacij, ki zastopajo interes študentov. A je žal velikokrat nasprotno; formalne strukture študentskega zastopanja so večkrat same sebi namen oziroma valilnica bodočih politikantov in neusmiljenih karieristov, ki ob vsakem novem visokošolskem zakonu, ki vedno bolj agresivno napoveduje komercializacijo visokega šolstva, ne storijo ničesar.
Ob koncu prvega dneva konference so sodelujoče še povabili v Živko Skvotec na International Student Gathering oziroma na eno od tedenskih srečanj Erasmus študentov iz različnih držav. Študentje iz tujine na srečanjih izvajajo različna predavanja o raznolikih situacijah v svoji matični državi ali o drugih poljubnih temah. Tokrat so predstavljali visokošolsko situacijo v Litvi, hkrati pa še opisali nastajajočo kulturo skvotanja v litvanskih mestih. Rapolas, ki je imel predstavitev, srečanj International Student Gatheringa pa se udeležuje že nekaj let, je projekt predstavil takole:
Drugi dan konference je potekal v sproščenem vzdušju AKC Metelkove v [A]Infoshopu. Sodelujoči so iskali načine za regijsko povezovanje progresivnih študentskih gibanj. Tako je tudi prišlo do sklepa, ki je slavnostno zaključil konferenco. Prisotne organizacije so se odločile povezati v mrežo balkanskih študentskih gibanj, zato so se pojavile tudi namere drugih gibanj po organizaciji podobnih srečanj, kjer bi se povezali še z organizacijami iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore in tako dalje. Gostje iz tujine so pohvalili pobudo Iskre in dodali, da mednarodna konferenca predstavlja nov korak naprej za povezovanje, koordinacijo in sodelovanje študentov na Balkanu. Odločili so se za sprejetje temeljnih skupnih načel, ki pa bi bila dovolj splošna, da se lahko aplicirajo na družbene situacije v vseh državah. Temeljna zahteva je tako postala zahteva po brezplačnem in kakovostnem študiju za vse študente. Iz te izhodiščne točke bodo organizacije v naslednjih tednih znotraj svojih struktur orisale še druge točke zahtev, prav tako pa so se zavezali k izmenjavi poročil o stanju in procesih v visokem šolstvu v vsaki državi.
Takšno povezovanje je pomembno tudi pri razširitvi boja iz študentskega na vsedružbeni. Po mnenju delegata iz Srbije pa lahko samo tako pride do končnih zmag:
Kako pa so s samo izvedbo konference bili zadovoljni v študentski Iskri in kako označujejo dogovor za povezovanje v prihodnje, nam pove organizatorka in moderatorka Romana Biljak Gerjevič:
A če zaključimo z majhno kritiko dogodka. Od tako vidnih organizacij, ki delujejo v balkanskih državah, bi bilo pričakovati, da bi se bolj resno in zavzeto lotile povezovanja v mrežo študentskih gibanj in že na sami konferenci napisale resolucijo, ki bi določala stične točke v boju za bolje visoko šolstvo in družbo nasploh. Če ne drugega bi lahko organizirali tudi protesni shod, ki je ob zadnjih pretresih vodstva Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport v Sloveniji, več kot potreben.
Univerzo enaindvajsetega stoletja je mislila tudi Vanja
Dodaj komentar
Komentiraj