Radijski dokumentarec, ki je nastal v okviru UK research project in je prek mreže skupnostnih radijev AMARC in nekaterih drugih distribuiran po različnih radijskih postajah v Evropi. V okviru tega projekta zbiramo vaše odzive na oddajo, ki jih lahko podate v obliki spletnega komentarja na naši spletni strani, z mailom na @email ali s klicem na telefonski odzivnik Radia Študent (01 242 88 26). Odzive, ki jih bomo prevedli in poslali nazaj avtorju oddaje, zbiramo do 1.11. Oddajo je v slovenščino prevedla Petra Meterc.  

https://www.facebook.com/mouthpiecelive/?ref=page_internal

https://soundcloud.com/socialhaunting/songlines-and-social-haunting

 

Pozdravljeni, moje ime je Max Munday in sem skupnostni radijec v Sheffieldu na severu Anglije. Dokumentarec, ki mu boste kmalu prisluhnili, je del raziskovalnega projekta, ki se ukvarja s preteklostjo, ki »straši« prihodnost v različnih skupnostih v Veliki Britaniji. Ta program želi začeti pogovor; začel se je na severu Anglije in k vam prihaja s prošnjo, da z nami delite misli in občutja o slišanem. Povratne informacije, ki jih boste podali svoji lokalni radijski postaji, se bodo nato vrnile k nam v Veliko Britanijo in zaključile naš mednarodni pogovor.

Song

“So roll out the barrel and bang on the drum, there’s hope in tomorrow, if today ever comes”

end song

Projekt izvaja Univerza Manchester Metropolitan, financira pa ga britanski Arts and Humanities Research Council. Partnerja pri raziskavi sta Co-operative College in Unite Community. Prvi ohranja in promovira zgodovino ter vrednote kooperativnega gibanja, Unite Community pa je sekcija največjega britanskega sindikata, ustanovljena z namenom, da s kampanjami v skupnostnih, ki se soočajo z večjimi socialnimi problematikami, kot so prekarno delo, stanovanjska problematika ter zdravstvene neenakosti, seže prek tradicionalnih težav na delovnem mestu.

Raziskava je bila izvedena v šestih skupnostih na britanskih območjih, ki so bila prej videna kot pomembni centri industrije: premogovništvo in ladjedelništvo na severovzhodu ter tekstilna industrija, lončarstvo in premogovništvo na severozahodu Anglije. Danes teh industrij zaradi globalne tržne konkurence in odločitev vlade, da industrije zapre, ni več – to pa je za seboj pustilo zapuščino socialnih problematik in revščine ter razdrobilo tradicionalne identitete. V zadnjem letu je politično situacijo Velike Britanije še dodatno pretresel referendum za brexit, torej za to, da naša država zapusti Evropsko unijo. Bivše industrijske skupnosti delavskega razreda na severu Anglije, katerih glasovi in politična moč so bili pogosto potisnjeni na stran, so večinsko glasovale za izstop iz EU. V istem času so desne nacionalistične politične sile zbirale podporo v podobnih skupnostih po zahodnem svetu.

To je kontekst našega dela in kakorkoli že se te skupnosti zdijo drugačne od vaše, bomo v dokumentarcu poskušali naslavljati vprašanja, ki so pomembna za vsakega, ki želi raziskovati ideje skupnosti, spomina, produkcije znanja ter ideje o boljši prihodnosti.

Song

»[A]nd if I close my eyes and dream, then peace would come and I’d be free. My neighbour would still talk to me, and I would live in harmony with you.« 

end song

Projekt ima ambiciozen cilj: ustvariti pogoje, v katerih skupine lahko raziskujejo kompleksne in nasprotujoče si elemente koncepta skupnosti, ki je doživela hitre ekonomske in politične spremembe ter tem kljubovala in jih premagala. Raziskava poskuša omogočiti tudi produkcijo znanja, ki obstaja v skupnosti, a je bilo morda podvrženo vplivnim silam.

Projekt črpa iz različnih virov, a deluje pod osrednjim konceptom, ki se imenuje »socialno strašenje«. Kot pojasni dr. Geoff Bright, vodilni akademik tega projekta, je teorijo »socialnega strašenja« skovala ameriška profesorica Avery Gordon v knjigi O duhovih: strašenje in sociološka imaginacija (Ghostly Matters: Haunting and the Sociological Imagination).

»Kar ima v mislih s socialnim strašenjem, je - v določenih okoliščinah, ko so bili prisotni problemi ob velikem zatiranju - preteklost, ki pritiska na sedanjost na načine, ki niso običajno zaznavni ali vidni. Njena poanta je, da se, kjer se pojavijo socialni duhovi, ti pojavijo zaradi pritiskov skrbi preteklosti, ki niso bile razrešene.« 

Naše delo želi vzpostaviti prostor, v katerem se lahko govori o neprijetnih občutjih in problemih preteklosti. Da bi se elementi nerazrešene preteklosti lahko čutili v prihodnosti, je, kot predlaga Avery Gordon, »treba nekaj narediti«.

Ta projekt nam ne narekuje, kaj naj naredimo, morda tudi ni preprostih odgovorov, a to je ena od idej, o kateri želimo, da premislite v kontekstu svoje skupnosti, in nato z nami delite vaše razmišljanje.

Raziskava je bila izvedena v okviru delavnic, poimenovanih »laboratoriji duhov«. Laboratorije duhov je odlikovala atmosfera skrbi, odprtosti in zaupanja. Z uporabo kreativnih vaj so laboratoriji odpirali pogovore o tem, kako preteklost, sedanjost in prihodnost v različnih skupnostih delujejo vzajemno. To je vključevalo neprekinjene pogovore, združene z vajami pisanja in risanja, ki jih je v laboratorijih duhov vodil pesnik Andrew McMillan.

»Podzavestno bodo prek njihovega pisanja na plano prišle ideje, ki govorijo o strašenju; ki govorijo o odsotnosti in vrzelih, ki jih ljudje čutijo. Morda nam bo pisanje pokazalo smer, s pomočjo katere bi jih lahko zapolnili, mogoče …«

Značilnost trenutnega dela je v uporabi »skupnostnih tarot kart«. Tradicionalno predstavljajo tarot karte poskus razumevanja, kaj se bo nekomu zgodilo v prihodnosti, in so povezane z verovanjem v duhovni svet. Pri tem projektu so naše »skupnostne tarot karte« prikazovale naključne podobe in besede. Udeleženci so izbrali karto za preteklost, sedanjost in prihodnost, kar je spodbudilo pogovor o vrednotah, izkušnjah in upanju, ki so jih povezali z določeno podobo ali besedo. Cilj ni bil, da bi jim povedali, kaj karte pomenijo, temveč da bi spodbudili proces raziskovanja zapuščine preteklosti, prek katerega se ustvarja novo znanje.

Projekt je prek različnih večjih konferenc, festivalov in dogodkov političnih skupnosti dosegel tudi druge ljudi, pri čemer so ekipo sestavljali igralci iz gledališča New Vic iz mesta Stoke on Trent. Tako kot posamezniki, ki so svoje asociacije raziskovali s kartami, so igralci publiko povezali z zgodbami pomembnih bitk rudarjev in njihovih družin proti ukinjanju njihove industrije.

Udeležence laboratorijev duhov sta poslušala Brenda in Geoff Heslop, glasbenika, ki tvorita skupino Ribbon Road. Njuna glasba izhaja iz tradicije angleških balad, njune pesmi pa z veliko sočustvovanja pripovedujejo zgodbe ljudi in skupnosti. Pri tem projektu so bile pesmi napisane z namenom podajanja podob in občutij, ki so izšla iz laboratorijev duhov. Brenda pravi, da upa, da bodo njune pesmi dosegle ljudi ter da se bodo ti z njimi povezali na globlji, človeški ravni. V nadaljevanju boste poslušali dele njunih pesmi.

song

»They don’t suffer gladly, they don’t suffer fools - they’re strong where they stand unafraid.

These women, of living, with spark in their eyes - the strength to their arm and their days.«

end song

Skupnosti imajo preteklost in sedanjost, ki jo na kompleksen način doživljajo tam živeči ljudje, a pogosto so tisti, ki določajo zgodbe nekega mesta, vplivni ljudje; vplivni ljudje zunaj in znotraj skupnosti. Laboratoriji duhov so tako ljudem želeli dovoliti, da se izrazijo sami.

Mesto Rochdale na severozahodu Anglije je v zadnjih letih zaznamovala tragedija zaradi plazu zločinov, storjenih nad otroki. Poleg škode, ki je bila povzročena tem posameznikom, so številni vplivni ljudje mesto v celoti označili na zelo negativne načine. O pisanju zgodovine tega obdobja je spregovoril udeleženec enega izmed prejšnjih laboratorijev duhov v mestu:

»Nihče ne bo prepričan, kje je stal glede tega. Vsi smo imeli svoja občutenja o tem, a nekako nismo dobili glasu v zadevi. Zato moramo ustvariti svoje glasove … ali pa nam bodo ti glasovi odvzeti.«

Pri tem projektu so bili udeleženci najstniki iz lokalnega zdravstvenega centra, ki zdravi mlade z duševnimi boleznimi. Ob vaji »skupnostnih tarot kart« je dekle izbralo karto, na kateri je bila podoba zlomljene mladike. Spodbujena je bila, da razmisli, kako se ta lahko poveže z njeno preteklostjo. Dekle je najprej reklo, da je podoba videti kot drevo, ki je včasih stalo na domačem vrtu njene družine, nato pa je začela govoriti o svoji skupnosti.

»To: Polomljeno drevo …

spominja me na … Na vrtu za hišo smo, ko sem odraščala, imeli ogromno drevo, ki je imelo neko stvar, da ga je držala gor, torej me spominja na otroštvo … Ampak zaradi zlomljenosti sem začela razmišljati tudi: nekaj moraš zlomiti, preden to popraviš. Nato sem pomislila na Rochdale in sloves, ki ga imamo zaradi vseh otroških zlorab in vsega, povezanega s tem, in popravljanjem tega ter kako to spremeniti v pozitivno stvar.« 

song

»Some day I’ll unlock this door. Somebody will ask for more; an open door. See through my hearts eyes.«

end song

Če premišljujemo o tem, kako se preteklost vztrajno čuti v sedanjosti, moramo misliti tudi prihodnost. Mladi in tisti, ki se bodo šele rodili, bodo prihodnost zgradili medtem, ko so oblikovani od preteklosti. Kar poslušamo pri tem projektu storiti, je delo, ki bi v laboratorijih duhov povezalo različne generacije ter v procesu odprlo novo znanje in razumevanje.

Kaj mislite o tej ideji? Kako ljudje v vaši skupnosti lahko spregovorijo o preprekah ali delitvah med starejšimi in mlajšimi?

Udeleženci v tem projektu so govorili o svojem otroštvu in o tem, kako je bilo v preteklosti ter kaj se je spremenilo. Pojavljali so se tudi komentarji, ki so govorili o trenutni generaciji mladih ljudi in o tem, da ti živijo drugače kot oni, udeleženci pa so pogosto izražali skrb, da obstaja vzajemno nerazumevanje med starejšo in mlajšo generacijo.

To je bilo še posebej zaskrbljujoče za ženske iz južne Azije, ki so se laboratorija duhov udeležile v Rochdaleu. Gre za skupino žensk, ki se skupaj učijo angleščino pri organizaciji WEA. Tutor skupine je poudaril, da obstaja širši problem komunikacije med starši iz južnoazijske skupnosti in njihovimi starši. Kot problematično je bilo izpostavljeno dejstvo, da se ti starši ne zavedajo negativnih vplivov informacij, ki jih otroci prejmejo iz spleta ali medijev.

»Naša generacija, tretja, naši otroci ne govorijo jezika skupnosti – njihovega prvega jezika. Govorijo le angleško … To ni slabo, dobro je, saj se ga morajo naučiti, ampak … starši ne vedo, kaj gledajo na televiziji ali na spletu v svojih sobah.« 

Ta skupina in mladi iz druge skupine v Rochdaleu se strinjajo, da mesto potrebuje ekonomski razvoj. V preteklosti se je južnoazijske družine spodbujalo, da migrirajo v Rochdale in tam delajo v tekstilni industriji, a danes naslednje generacije zaradi pomanjkanja dobro plačanega dela v mestu odhajajo.

»Veliko otrok iz Rochdalea ima univerzitetno izobrazbo, mi pa izgubljamo naše diplomante. Kmalu po tem, ko odrastejo, denar mesta Rochdale zagotovi njihovo izobrazbo, oni pa se izselijo iz mesta. To je majhna izkušnja moje družine: nečakinje in nečaki, vsi so se izselili; seveda pa je njihov izgovor to, da se selijo tja, kjer so službe.« 

song

»There’s the best fish chip shop called Habby’s, there are books and the radio plays. It’s not easy, but she seems to manage; she learns English and keeps to the faith.«

end song

Značilnost laboratorijev duhov je bila pristna poezija, ki je nastajala s strani udeležencev. Pri pisnih vajah so bili napisani verzi poezije, obenem pa so podobe in besede, ki so bile uporabljene za opisovanje izkušenj, občutij in upanj za prihodnost, v sebi nosile naravno svojsko poezijo.

V mestu Stoke on Trent se je laboratorij duhov izvajal v sklopu projekta Burslem Jubilee z begunci, ki v Veliki Britaniji iščejo mednarodno zaščito, saj so prebegnili pred državnimi vojnami ter zatiranjem iz severnoafriških in bližnjevzhodnih držav. Kontekst je bil podoben kot pri drugih laboratorijih duhov: bivše industrijsko območje, hitre socialne in ekonomske spremembe in nemirna politična situacija. A ti ljudje so bili žrtve izjemno neposredne oblike »socialnega nasilja«, zdaj pa poskušajo preživeti v sedanjosti, številni brez družin, ki so ostale v njihovih državah izvora. Pesnik Andrew McMillan je diskusijo v omenjenem laboratoriju duhov obrnil k prihodnosti s prošnjo, da vsak izmed udeležencev prispeva verz k pesmi pod naslovom »Upanje«, ki so jo spisali skupaj.

»Upanje. Upam, da bom lahko šel obiskat svojo družino. Upam, da bom lahko šel obiskat svojo družino. Upam, da bom lahko šel obiskat svojo družino. Da lahko svojo družino pripeljem sem. Da se konča vojna in lahko vidim svojo družino. Da ljudje prenehajo slišati in začnejo poslušati. Da bi ljudje prenehali govoriti in več poslušali. Upam za mir povsod. Da bi se upanja vseh ljudi izpolnila. Da naše vezi v tej skupnosti ostanejo močne. Da se vrnem in spet vidim vse. Upam na močno, dolgo in srečno življenje. Da je moj sin srečen in ustaljen.« 

song

»...and if I close my eyes and dream, then peace would come and I’d be free. My neighbour would still talk to me, and I would live in harmony with you.«

end song

Skupina žensk v laboratoriju duhov v stanovanjski skupnosti Town End Farm v mestu Sunderland je morala za vajo na prazne listke napisati značilnosti njihove skupnosti in jih kot na zemljevidu razporediti po območju skupnosti. Poleg uradnih imen mest je zemljevid vseboval imena mest, ki so jih uporabljale v otroških letih. Kmalu so se pojavili spomini. Mesta dogodivščin, romanc in nevarnosti so bila z listki razporejena po mizi.

»Začele bomo na tistem koncu posestva ...

- to je več kilometrov stran

... začele bomo z Black Woods. (premor)

Tam so bile na travnikih krave, s kot kamen trdimi kravjeki smo se igrali kot s frizbijem; pobirali smo jih in si jih metali in podobno.

Dve polji imamo, eno je poleg Black Woodsa.

Nissan še nismo zapisali, a ne? Kjer je Nissan, je bilo včasih letališče.

(premor)

Tam so vzletala letala in enkrat je bila tam letalska prireditev.

(premor)

Pri Top Shops sem spoznala svojega prvega fanta, ko sem jih imela nekje štirinajst. Tam sem kupovala majhne vrečke premoga, v Top Shops.« 

Ko so ženske iz Sunderlanda začele razmišljati o prihodnosti, se je začutila vloga politične ekonomije – državnih odločitev in interesov podjetij. Ženske so rekle, da je njihova prioriteta za prihodnost nov skupnostni center z veliko kuhinjo in športnim podom za ples, gimnastiko in druge dejavnosti. Njihovega starega centra zaradi spremembe lokalne šole iz državne v zasebno ni več.

»Zdaj v skupnosti nimamo več skupnostnega centra; imeli smo ga, bil je povezan s šolo, a ta ga je vzela nazaj. Šole postajajo »akademije«, kar pomeni, da ne želijo, da bi v urah po šoli kdo uporabljal prostore. Ko enkrat šola postane akademija in ni več osnovna šola, je to posel …« 

Kljub politični in ekonomski negotovosti glede britanskega odhoda iz Evropske unije se je ženskam iz skupnosti v Sunderlandu zdelo, da bo ena stvar zagotovo vedno tam – to je tovarna vozil Nissan. Spet je bilo očitno njihovo zavedanje prisotnosti moči v tej skupnosti.

»Mislim, da Nissan ves čas izsiljuje vlado. Da dobijo miloščino za miloščino za miloščino. Grozijo, da se bodo umaknili in vlada jim spet da denar. In ves čas bodo to počeli.

- Denar so dobili že zato, da so sploh prišli mar ne? In zato smo izgubili letališče.

- Moj mož dela v Nissanu.« 

Na osnovni ravni je življenje skupnosti v odnosu med ljudmi in njihovo interakcijo z naravnim in od človeka ustvarjenim okoljem. Kaj drugega še lahko definira skupnost? Kaj definira vašo?

Mesta, kot sta Horden in Seaham v severovzhodni Angliji, so se razvila zaradi odvisnosti od industrije. Interakcija ljudi in dela je vodila v nekaj, kar bi lahko označili za »ekologijo«, ki je vključevala vse dele skupnosti in vse vidike dela.

Jean, ki je živela tako blizu ladjedelnic kot rudnikov premoga, opisuje povezavo njene družine s to industrijo in sedanjo odsotnost.

»Moja mami mi je pogosto govorila, da je hodila v šolo ob zvokih iz ladjedelnice, in če smo želeli drsalnice za naše sanke, ko smo bili otroci, so te prišle iz ladjedelnic, in če si želel vrv za preskakovanje, je prišla iz rudnika premoga. In tako je vse to del tega, kar si razumel, da življenje je, mar ne? In zdaj ni več teh stvari, ki so te povezale.«

Obstajale so tudi druge povezave med vrsto dela in ljudmi, ki so tam živeli. Geoff, ki je odraščal v podobni skupnosti kot Seaham, a na drugem območju, je opisal ulico, na kateri je živela njegova družina in na koncu katere si lahko videl vrh rudnika premoga. Dodal je, da je bil rudnik prisoten tudi izven videnega.

»Vse, o čemer so ljudje govorili, je bilo o rudniku, o zvoku rudnika premoga. O tem sem nekaj napisal, saj sem se zavedel, da sem bil na tej ulici rojen, torej me je moja mama nosila po tej ulici, še preden sem bil rojen. In vibracije so bile povsod, bile so v tleh. Torej ni bil le hrup nad zemljo ... Kot sem rekel, nisem šel delat v rudnik, a ko sem bil v šoli, sem vedno imel občutek, da je moj oče »tu spodaj«. Sedel sem pri pouku geografije in si mislil »ah, moj oče je tu spodaj«, ker sem vedel, da je popoldne v službi.« 

song

»If I could have a moment longer, what I’d give to see my dad, or see my mum where we belonged and touch the life we used to have, when times were good; when we were loved.«

end song

 

Občutki izgube zaradi konca načina življenja v skupnostih, ki so bile povezane z industrijo, lahko vodijo v maskiranje temnejših aspektov tega življenja. Smrt je bila pogosta pri delu v rudnikih premoga in v večjih nesrečah je včasih umrlo deset, dvajset ali celo več sto ljudi; vsak dan je prihajalo do poškodb, večino dvajsetega stoletja so bile plače izjemno nizke, in ker je bilo življenje tako tesno povezano z delom, so bili pogosti tudi drugi problemi.

Ta dejstva je težko sopostaviti s solidarnostjo, toplino in skrbjo, ki so prav tako obstajale, a v mestu Horden je Geoff Bright udeležence laboratorija duhov spodbudil, da odložijo svoja »rožnata očala«. To je fraza, ki opisuje način gledanja na preteklost, pri katerem je vse v preteklosti videti dobro in boljše od sedanjosti. 

 “Izjemno slabo ... in nismo imeli dosti denarja.

- Kako lahko to nekam postavimo?

- Če to napišemo ob mlinsko kolo, ki si ga narisal ...

- Slabo plačano. Nevarno? Trikrat so te prinesli ven, Billy [poškodovan med delom pod zemljo].

…

- Če je moški umrl v rudniku, se je šest tednov kasneje njegova žena morala izseliti iz hiše.

- Res?

- Ja. In morda niso imeli kam iti.

- Kot nekakšna deložacija?

- Ja.

- Center za dediščino je bil včasih ambulanta.

- Kje je center za dediščino?

- V parku.

- Kaj si rekla, Jane?

- V parku, kjer imamo center za dediščino, torej preden je bil center, je bila to ambulanta. Tako je vsak, ki je bil poškodovan v rudniku, šel tja.

- Torej spet nesreče in poškodbe.« 

 

song

»My daughter tells me I should leave, but I’d be lost without my heart. My future’s here where the pigeons feed, and I’d be lost without my heart.«

end song

 

Kaj se torej dogaja, ko se ljudje zberejo v laboratoriju duhov in se pogovarjajo o preteklosti? V Seahamu je Geoff poskušal pojasniti, kaj je tisto, kar nam v sedanjosti morda manjka in nas lahko vleče nazaj v preteklost.

“Kar tu ustvarjamo, tudi to popoldne, ni le nostalgija – ljudje pogosto rečejo: „Ah, to je samo nostalgija, samo obujaš spomine...” Ne gre za to, globlje je od tega. Občutek hrepenenja v tem, kar je rekla Jean, v tem, kar sem slišal vse govoriti ... kaj bi dal za le še en trenutek na tej ulici, ko je rudnik še obratoval, in za še en trenutek, ki se mi je zgodil...  kopalnice, to je bil rudnik, ki je že zelo zgodaj v 30-ih letih imel kopalnice. Bile so kratek sprehod stran od jame, tam je bil železen traverzni most iz jame v kopalnice. Videti mojega očeta, kako hodi tja čez in slišati njegove škornje na železnih tleh … Še en takšen trenutek, to bi bilo neprecenljivo. Ne vem, zakaj je tako, ampak gre za nekaj fizičnega; gre za fizično hrepenenje po dopolnitvi nečesa, kar je odsotno – in česar ne morem povrniti. Ne glede na to, kako si lahko to predstavljaš in kako lahko to vidiš pred očmi, ni dovolj, še vedno si želim, da bi bilo resnično.« 

Torej občutek hrepenenja, da se povežemo z nečem manjkajočim. A seveda ne gre le za čas, ki ohrani to nekaj, kar manjka: gre za prostor, geografijo in meje. Za žensko iz Iraka, ki zdaj živi v mestu Stoke on Trent, njeno hrepenenje želi premostiti vrzel in razdaljo med njo in družino, ki je ostala v njeni državi. Govorila je s pomočjo prevajalca.

»To je moja risba. To sem jaz v Veliki Britaniji, ločena od dosega svoje države, Iraka. Lahko vidite palme, ki jih pogrešam. To so moje vnukinje in vnuki. Vse, kar ropota v moji glavi, je ideja, da bi letela nazaj k njim, saj pogrešam svojo državo, Irak, ki je lep kraj, z modrim nebom … A vse to ostaja kot misli, ki jih ni mogoče prevesti v resničnost.«

Poleg majhnega in intimnega vzdušja naših skupnostih laboratorijev duhov je ta projekt želel doseči ljudi prek večjih političnih dogodkov, kot je Durham Miners' Gala. Ta ogromen festival v severnem mestu Durham gosti bivše rudarje in člane sindikatov, ki korakajo po ulicah v praznovanju svoje preteklosti in v podporo današnjim političnim bojem. Laboratorij smo postavili ob našem partnerskem sindikatu Unite Community in govorili z aktivisti po celotni državi. Za Susan, ki sicer prihaja iz Jamajke in je zdaj sindikalna aktivistka v Londonu, so skupnostne tarot karte obudile nerazrešeno obdobje afriškega suženjstva s strani belih Evropejcev:

»Pristanišča, kamor so včasih prihajale ladje, so bila spremenjena v stanovanja esteblišmenta [bogatih, pomembnih ljudi]. Ta mesta bi še vedno lahko spremenili, jih dali črnim ljudem, da naredijo muzej, saj je bila to končna točka mnogih sužnjev.« 

V knjigi O duhovih (Ghostly Matters), ki je navdihnila to raziskavo, je Avery Gordon napisala poglavje, ki se navezuje na strašljivo prisotnost suženjstva.

“[T]u so črni ljudje, ki jih iz generacije v generacijo to še vedno prizadene – brez opravičila, seveda ... ni papirjev, zato si lahko predstavljate, da ni ničesar, s čimer bi se lahko identificirali in izvedeli, od kod so.« 

Projekt Socialno strašenje (Social Haunting) je poskušal ustvariti pogoje, da bi lahko različne skupine iz različnih skupnosti našle način, da spregovorijo ter raziščejo, kako se preteklost čuti v sedanjosti.

Nekaj tega, kar ste slišali, se morda lahko na prvi pogled zdi nepomembno, druge stvari pa bodo odmevale v vaših čustvih in izkušnjah. Prosimo vas, da premislite problematike, ki jih program izpostavlja, in razmislite o vaših lastnih življenjih.

Radi bi slišali vaša mnenja o temah, ki smo jih raziskali v tem dokumentarcu:

- Kaj ideja „socialnega strašenja” pomeni vam?

- Kako se preteklost čuti v vašem življenju – dobro, slabo, na zapleten način?

- Na kakšen način ima preteklost še vedno vpliv na vašo skupnost?

Kaj torej sledi: vaša radijska postaja vas bo povabila k prispevanju misli glede povedanega. Nato bodo vaši prispevki poslani nazaj na Univerzo Manchester Metropolitan v Angliji – in postali boste del mednarodnega pogovora. Vaše znanje, izkušnje in vpogledi bodo pomagali, da se naše »poti pesmi« znanja selijo po svetu. Te poti pesmi se bodo k nam vrnile obogatene z več pomena in razumevanja konceptov skupnosti ter odnosom med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo.

Hvala za poslušanje in vabljeni, da se povežete z lokalno radijsko postajo in delite svoje misli glede te oddaje.

 

Song

»So roll out the barrel and bang on the drum, there’s hope in tomorrow, if today ever comes«

[song fades out underneath narration]

end song

Oddajo Poti pesmi in socialno strašenje je napisal, predstavil in posnel Max Munday za Univerzo Manchester Metropolitan in njen projekt Poti pesmi za vpliv in dediščino: Ustvarjanje živega znanja prek dela s socialnim strašenjem, ki ga financira AHRC Connected Communities.