Prejeli smo poziv vladi, državnemu zboru in predsednici Republike Slovenije proti vojnemu hujskaštvu in financiranju nove vojne, ki sta ga sestavila prof. dr. Igor Ž. Žagar in Rastko Močnik, in ga objavljamo v celoti. 

PROTI VOJNEMU HUJSKAŠTVU IN FINANCIRANJU NOVE VOJNE!

Na nedavnem vrhu v Washingtonu je NATO Ukrajini za leto 2025 zagotovil 40 milijard evrov vojaške pomoči. Nekaj mesecev prej je EU Ukrajini za leto 2025 zagotovila 39 milijard evrov vojaške pomoči. Samo za primerjavo: celotni proračun Republike Slovenije za leto 2025 znaša 15 milijard evrov ...

Pri tem je EU povečala proizvodnjo streliva za 30–40 %, samo Nemčija pa načrtuje nekajkratno povečanje proizvodnje orožja. Evropa torej nedvoumno vzpostavlja vojno ekonomijo in se pripravlja na vojno – pravzaprav je v vojno že stopila. Kar se je začelo februarja 2022 z ruskim napadom na Ukrajino (katerega ozadje je veliko bolj kompleksno kot lahko razberemo iz osrednjih medijev), je zelo kmalu preraslo v proxy (posredniško) vojno Zahoda – ZDA in EU pod skupnim ščitom pakta NATO – proti staremu, neporaženemu sovražniku hladne vojne, Ruski federaciji. Vojna se resda, udobno za ZDA in EU, bije na ukrajinskem ozemlju, na račun ukrajinske infrastrukture in predvsem na račun ukrajinskih življenj, toda to nikakor ni le obrambna vojna Ukrajine za priključena in zasedena jugovzhodna ozemlja, kot to prikazuje zahodna propaganda, to je vedno bolj obrambna vojna starega imperialnega Zahoda proti novi, vzhajajoči moči Vzhoda. Ruska federacija je tu le prvi, prikladni korak, glavni cilj pa je, seveda, Kitajska.

Meja je bila dokončno prekoračena z dovoljenjem Davida Camerona, nekdanjega ministra za zunanje zadeve Združenega kraljestva, da Ukrajina britansko orožje lahko uporabi tudi za napade na ozemlju Ruske federacije, ne le za obrambne namene. To stališče so sčasoma posvojile skoraj vse članice pakta NATO. Dokler orožje le financiraš in dostavljaš, si morda še lahko domišljaš, da v vojno nisi neposredno vpleten. Ko pa državi, ki ji dobavljaš orožje, "dovoliš", da ga uporabi za napad na cilje v drugi državi, nedvoumno postaneš del vojne tudi sam. Evropskih vojakov na ukrajinskih tleh sicer uradno še ni, z navodili, kako naj se orožje uporablja, in z obilico vojnih svetovalcev pa je EU v vojno že globoko vpletena, in to v vojno, ki ni njena. Pri tem se velja spomniti na navodila predstavnika ameriškega State Departmenta, ki je Slovenijo obiskal pred meseci: z Ukrajino da se bo morala ukvarjati EU, kajti ZDA imajo pomembnejšega nasprotnika, Kitajsko. In prav Kitajska je tudi najpomembnejša točka izjave letošnjega vrha NATO, bila naj bi »decisive enabler«, »ključni omogočevalec« vojne na ukrajinskih tleh. Zakaj? Ker Ruski federaciji prodaja dele, predvsem elektronske – generalni sekretar Stoltenberg je govoril o čipih –, ki naj bi jih Ruska federacija vgrajevala v orožje za bojevanje v Ukrajini. Toda, te dele, čipe, Kitajska prodaja po vsem svetu, tudi ZDA. Ki jih vgrajuje v orožje in dostavlja Ukrajini. Naj torej Kitajska ustavi prodajo čipov tudi ZDA? Očitno gre za groteskno – in precej nespretno – opravičevanje ambicij, da se vojna razširi tudi na indopacifiško območje. To pa je tudi druga najpomembnejša točka letošnje izjave vrha NATO: da namreč dogajanje v indopacifiškem območju neposredno vpliva na evroatlantsko varnost. Si predstavljate, da bi Kitajska izdala uradno sporočilo, v katerem bi zatrdila, da dogajanja v Evropi (kamor sodi tudi Ukrajina) neposredno vplivajo na varnost v Aziji? NATO je evroatlantska zveza, ki, posledično, nima nobene indopacifiške članice in torej nima mesta na tem geopolitičnem območju. Ima pa ga, povsem upravičeno – in to vse bolj vznemirja NATO in ZDA – organizacija, o kateri osrednji mediji, tudi slovenski, redkokdaj poročajo, zahodna politika pa jo skuša ignorirati: Shanghai Cooperation Organization (SCO) ali Šanghajska organizacija za sodelovanje (ŠOS). 

In kaj je ŠOS? ŠOS je, geografsko in populacijsko, največja svetovna regionalna organizacija (obsega 80 % Evrazije in 40 % svetovnega prebivalstva) s političnimi, ekonomskimi, varnostnimi in obrambnimi cilji. Leta 2001 sta jo, tudi kot nekakšno protiutež NATO, ustanovili Kitajska in Rusija, danes pa šteje deset članic: Kitajsko, Rusijo, Indijo, Pakistan, Iran, Kazahstan, Tadžikistan, Uzbekistan, Kirgizijo in Belorusijo, s Turčijo, eno najmočnejših članic pakta NATO, kot pridruženo članico (teh je seveda še mnogo več). Vsaj pet članic ŠOS poseduje jedrsko orožje, od leta 2009 imajo tudi redne vojaške vaje, samo do leta 2007 so zagnali preko 20 velikih projektov na področju transporta, energije in telekomunikacij, organizirajo redna srečanja o temah varnosti, obrambe, vojaškega sodelovanja, zunanjih zadev, ekonomije financ in bančništva, v tem okviru pa so predlagali tudi uvedbo novega finančnega in bančnega sistema, ki bi bil neodvisen od dolarja kot mednarodnega plačilnega sredstva.

Takšno delovanje temelji na deklaraciji o »multipolarnem svetu« (sic!), ki sta jo že leta 1997 podpisala takratni ruski predsednik Boris Jelcin in kitajski predsednik Jiang Zemin. In kakor lahko razberemo iz omenjenih aktivnosti, jim gre udejanjanje multipolarnosti vedno bolje od rok. Tudi iniciativa BRIC(S) je namreč rezultat delovanja ŠOS, saj je bil prvi vrh držav BRIC (S kot South Africa (Južna Afrika), se povezavi priključi pozneje) organiziran prav skupaj z vrhom ŠOS leta 2007 v Jekaterinburgu. Zahteva po multipolarnem svetu in njeno neposredno uresničevanje seveda povzročata vedno hujši glavobol imperialnim in kolonialnim težnjam ZDA, ki ga evropski »voditelji« vdano in ponižno blažijo s hladnimi obkladki, da bi ZDA lahko še naprej razmišljale namesto njih. 

Eden tistih, ki mu to pride najbolj prav, ker svojih idej, kakor je dokazal v prvih dveh letih svoje vlade, nima, razmišljati pa mu je, kakor kaže, odveč, je slovenski predsednik vlade Robert Golob. Ob prihodu na vrh pakta NATO v Washingtonu je namreč izjavil: »Ne gre zgolj za področje investicij v obrambo in za to, da Ukrajina dobi dodatna zagotovila, da ji bo Nato stal ob strani, temveč tudi za to, da se bo Nato začel obnašati kot politična organizacija tako na Atlantiku kot v Indopacifiku.« (Dnevnik, 11. 7.) Ob odhodu je dodal: »In vloga Slovenije je lahko takšna, da na stran mirovne rešitve, ki jo predlaga tudi Ukrajina, pomaga pridobiti večino preostalega dela sveta. […] tudi podporo držav z globalnega juga.« (Delo, 13. 7.)

Predsednik vlade se torej zavzema:

1. da Slovenija poveča izdatke za oborožitev;

2. da Nato še naprej vojaško podpira Ukrajino v vojni z Rusijo;

3. da je politiko in diplomacijo potrebno zamenjati z vojaškimi grožnjami in z vojno samo;

4. da Nato razširi delovanje iz Evrope in Severne Amerike še na področje Indijskega in Tihega oceana;

5. da Slovenija prepričuje žrtve kolektivnega imperializma Zahoda, naj se pridružijo njegovi imperialistični in neokolonialni vojni. 

Naj pri tem poudarimo, da vojna, v kakršnikoli obliki, ni bila nikoli predmet razprav pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami. Zato izvoljeni tudi niso dobili mandata, da nas potiskajo v posredniško, kaj šele v neposredno vojno proti Rusiji, vojne grožnje pa širijo na Afriko in Azijo. In kadar izrecnega mandata ni, se morajo vladajoči ravnati po splošnih načelih države, ki jo vodijo. Za varnostno politiko Republike Slovenije ta načela določa 124. člen ustave, ki nedvoumno določa: »Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.« 

Zato odločno protestiramo proti temu, da predsednik slovenske vlade, ministrice in ministri zlorabljajo svoj oblastni položaj, nas pehajo v vojno in nadomeščajo politiko in diplomacijo z vojnim hujskaštvom. Zahtevamo, da vladajoči delujejo v skladu z ustavnimi načeli slovenske države in se dejavno zavzamejo za mir in politično reševanje sporov.

Podpisniki: 

Prof. dr. Igor Ž. Žagar in prof. dr. Rastko Močnik, prof. dr. Marko Uršič, izr. prof. dr. Katja Košir, dr. Andrej Lukšič, dr. Miklavž Komelj, Darja Matjašec, dr. Boris Vezjak, Franjo Žagar, dr. Marjan Šimenc, dr. Gorazd Kovačič, prof. dr. Gregor Pompe, Aurelio Juri, Ira Zorko, Ljuba Miljušević, Maja Breznik, Barbara Mali, izr. prof. dr. Tea Sernelj, Tomaž Wraber, Mojca Dobnikar, Janoš Ježovnik, prof. dr. Jana Rošker, Vlado Odar, zasl. prof. dr. Andrej Mašera, prof. dr. Darko Štrajn, dr. Iztok Osojnik, Miha Zadnikar, dr. Zdenko Kodelja, Tomaž Sajevic, doc. dr. Primož Šterbenc, prof. dr. Rudi Rizman, dr. Tomaž Mastnak, Igor Polajnar, Polona Jamnik, Remzo Skenderović, Bojan Končan, mag. Janez Černač, Janez Martinjak, Franco Juri, prof. dr. Bogomir Kovač, Marko Apih, dr. Uroš Lipušček, prof. dr. Ana Kučan, prof. dr. Bojan Baskar, Esmeralda Vidmar, Amila Adrović, Bojana Leskovar, Irena Weber, Viktorija Potočnik, doc. dr. Polona Petek, dr. Darij Zadnikar, dr. Božidar Flajšman, Karel Geržan, mag. Jelka Kernev Štrajn, Ancila Florijančič, David Kac, Beba Stiasny, prof. dr. Lev Kreft, Ana Kralj, Mirsad Begić, Igor Mekina, Svetlana Vasović Mekina, dr. Andreja Hočevar, Slavko Godec, Jože Muhič, dr. Borut Koloini, Miha Hočevar, zasl. prof. dr. Danijel Rebolj, dr. Igor Koršič, Izidor Barši, Anton Kalan, Jana Habjan, Saša Burian, Slavka Artnik, Branka Lemajić, Luka Bernot, Igor Škrjanc, Ivo Poderžaj, dr. Peter Tancig, dr. Simona Tancig, dr. Amelia Kraigher, Violeta Tomić, Uroš Stroj, Vlado Kljajič, Robin Dewa, Jana Unuk, Marko Goršič, Jan Supovec, Marko Mrak, Davorin Petaros, Maja Megla, Marjan Hribernik, Andrej Novoselnik, Rok Dobravec, Sandi Novinec, Alenka Pečnik, Andrej Knaus, Jolanda Petek Tomazin, Igor Orel, dr. Maja Lavrač, Bojan Trebičnik, Darka Bajec, Metka Bertoncelj, Matjaž Hanžek, Vesna Kalabić, Slavko Mezek, Alois Kolar, Božidar Cimerman, Joško Štenkler, Miha Kozorog, Aleš Učakar, doc. dr. Andraž Jež, dr. Metka Mencin Čeplak