Spoštovano poslušalstvo, dobrodošlo v Odprtem terminu Radia Študent. Danes, z začetkom ob 14. uri, migranti, prosilci za azil, begunci in njihovi zavezniki demonstrirajo po vsej Evropi in širše. Naša oddaja se začenja sočasno z zadnjim migrantskim protestom v Barceloni. Gre za množično akcijo v organizaciji kolektivov in posameznikov, ki so del Transnacionalnega usklajevanja migrantov, v nadaljevanju TMC. Glavna protestna zahteva je brezpogojno evropsko dovoljenje prebivanja za vse. Akcijo je podprlo več kot 68 kolektivov, ob tem pa so izdali tudi revijo, ki vam jo bomo v nadaljevanju delno predstavili.

A najprej bomo nekaj besed namenili sami organizaciji. Gre za rezultat večmesečnega skupnega koordiniranja migrantskih in nemigrantskih kolektivov iz vse Evrope, Maroka in Turčije. To je prvi poskus transnacionalnega organiziranja, ki se je rodil iz konkretnih migrantskih bojev in potrebe po premagovanju izolacije v času pandemije. Po izvedbi dveh spodbudnih akcijskih dnevov v maju in juniju so kolektivi v sklopu TMC 17. oktober določili za mednarodni dan migrantskega boja. Na stotine tisoč migrantov ter sans-papiers je danes prikorakalo v Pariz, povzdignilo glas v Istanbulu, Torinu, Bologni, Barceloni, oglašamo pa se tudi v Sloveniji. Čas je, da migranti vzamejo svoja življenja nazaj v svoje roke.

Glede revije pa takole: v njej se lahko seznanimo s kolektivno transnacionalno držo, ki so jo zavzeli migrantski boji v zadnjih nekaj mesecih – proti Evropi in proti njenim mejam. V reviji so objavljeni prispevki iz vseh sodelujočih držav. Vsi ti kraji se nahajajo na različnih pozicijah znotraj internacionalnega institucionalnega rasizma. V tem sistemu so združeni zakoni Evropske unije, nacionalne zakonodaje in mednarodni sporazumi, ki ustvarjajo pogoje za izkoriščanje in patriarhalno nasilje. Na primer, birokracija in zakoni so povsod po svetu instrumenti v rokah delodajalcev, ki zagotavljajo možnost izkoriščanja migrantov, s čimer zaostrujejo pogoje za vse delavce. Toda migranti se povsod po svetu borijo proti temu rasističnemu sistemu, tako v vsakdanjem življenju kot tudi na delovnih mestih. Pri tem je ključen tudi nadnacionalni prostor, ki ga oblikujejo predvsem migranti, ko se borijo proti vladnim orodjem za zatiranje svobode – mejam ter azilnim in migrantskim zakonodajam. 

Članki v reviji prikažejo nekaj načinov organiziranja ljudi: gladovne stavke, demonstracije, proteste na delovnih mestih, v domačem in javnem prostoru. Ti konflikti so pogosto lokalizirani oziroma so borbe omejene na en kraj, a sistem ni lokaliziran in se ne konča na državnih mejah. Na enak način tudi svoboda, za katero se migranti borijo, ne more biti omejena na en kraj ali določen konflikt. Četudi se je z določenimi vprašanji treba soočiti lokalno, je ključna tudi možnost uveljavljanja svobode migrantov na nadnacionalni ravni – proti celotnemu sistemu izkoriščanja in rasizma. Namen revije je torej poudariti povezave med lokalnimi boji in potencialom za nadnacionalno organiziranje.

Ta potencial je zadnje čase krhek tudi zaradi pandemije covida-19, ki je povečala pritisk na migrante: mednarodna mobilnost je omejena, nasilje na mejah se stopnjuje, zaradi vgrajenega institucionalnega rasizma pa javni sektor deluje proti potrebam ljudi. Medtem ko je bil svet zaprt, so migranti, zlasti ženske, še naprej opravljali esencialna dela, institucionalni rasizem in nasilje pa se nista ustavila na mejah. Nekatere evropske vlade so z vzhodnoevropskimi državami podpisale dvostranske sporazume, da bi »običajno« zaprte meje odprli za delavce migrante. Nekatere druge pa so pripravile predpise za omejeno normalizacijo najema sezonske delovne sile na kmetijah in v skrbstvenih dejavnostih, tiste, ki ne spadajo v tovrsten kader, pa so pustile na cedilu, brez dokumentov. Tako nam je kriza covida-19 pokazala, da so življenja migrantov za potrošnjo: medtem ko so opravljali vsa bistvena dela, njihova življenja niso bila dovolj bistvena, da bi se jih zaščitilo z ukrepi proti covidu-19 ali z državno pomočjo, kot je bilo to omogočeno ostalim državljanom.

Edine storitve in subvencije, ki jih vlade zagotavljajo migrantom, so neposredno sorazmerne z dobičkom delodajalca. Povrhu tega pa za migrante in prosilce za azil, glede na razmere v kampih in ostalih centrih, življenje v karanteni zares ni nekaj novega. Iz člankov jasno izhaja sledeče: če je delovna sila migrantov bistvenega pomena za gospodarstvo – je stavka bistveno orožje proti izkoriščanju, nasilju in institucionalnemu rasizmu ter sredstvo za postavljanje zahtev. Revija usmerja pozornost k dejstvu, da se migranti v vseh državah, v Evropi ali zunaj nje, soočajo z vrsto pogojev za status: ta je odvisen od dela, dohodka, družine in države izvora. V tem kontekstu pride poleg rasističnega do izraza tudi patriarhalno nasilje. Poglejmo si na primer pogojevanje z družinskim statusom: za migrantske ženske je postopek za združitev družine v resnici odvisen od dokumentov moža. Zato zahtevamo dokumente za vse migrante in trdimo, da dokumenti ljudi ne bi smeli biti odvisni od spola, dela, dohodka ali družinskih vezi.

Čeprav so to globalni problemi, za začetek zahtevamo brezpogojno dovoljenje za prebivanje, veljavno v vsej Evropi, nevezano na zaposlitveno pogodbo, dohodke, plače ali družino. Namen te zahteve je opolnomočenje in povezovanje vseh migrantov ter njihovih bojev.

Ta zahteva danes odmeva na množičnih demonstracijah, tako na pariških ulicah kot tudi med akcijami v številnih drugih državah. Brezpogojno evropsko dovoljenje za prebivanje je močno sredstvo za zaustavitev rasistične protimigrantske igre državnih vlad in Evropske komisije. Te igre še naprej ustvarjajo hierarhije. Migrante poskušajo ustaviti na mejah, nasilno jih preganjajo po balkanski poti ali puščajo, da umrejo v morju. Ob tem tudi ločujejo ekonomske migrante od prosilcev za azil in jih zapirajo v nečloveška taborišča. Brezpogojno evropsko dovoljenje za prebivanje je namenjeno tudi razgradnji dublinskega sistema in vseh drugih določb, ki vladam EU omogočajo, da se z migranti ravna na takšen način: 

»Svojo svobodo uveljavljamo tudi proti novim reformam, ki jih je napovedal predsednik Evropske komisije – ne bomo sprejeli nobenega novega bremena na naša življenja in prihodnost: zahtevamo pravico do varnega in neizsiljevalskega vstopa in premikanja po EU.« Smo zapisali v uvodniku revije. Za konec: današnja transnacionalna demonstracija je tudi odmev revolta migrantov, ujetih na Lesbosu. Citiramo iz uvodnika revije: »Po požganem taborišču Moria ne potrebujemo relokacije, nočemo drugega tabora. Želimo svobodo znotraj in zunaj meja Evrope, želimo brezpogojno evropsko dovoljenje za vse, da se ljudje lahko prosto gibljejo in borijo proti nasilju in izkoriščanju.«

Tako, to je bil uvod v revijo in v problematiko, ki jo obravnavamo v tokratnem Odprtem terminu Radia Študent, po glasbenem premoru pa sledi tekst feminističnega kolektiva Mosawate iz Maroka o situaciji maroških delavk.

Maroške delavke v tujini: med skalo in trdnjavo

Razlogi za priseljevanje

Obstaja veliko različnih oblik migracij in razlogov zanje. Nedavni valovi priseljevanja so posledica gospodarske krize. Strukturne prilagoditve in varčevalne politike so zlasti v državah, ki so podvržene mednarodnim finančnim institucijam in transnacionalnim korporacijam, uspele poglobiti socialno krizo. Revščina, brezposelnost in poslabšanje individualnih in kolektivnih življenjskih razmer so najhujše manifestacije te krize in so tako najtesneje povezane z nedavnimi valovi priseljevanja. Soočeni z mankom možnosti in dejstvom, da država ne zagotavlja minimalnih življenjskih pogojev, nimamo druge izbire, kot da krmarimo čolne smrti v iskanju življenja. To je prisilno razseljevanje, ki mu v slovarju varnostnih služb azilnih držav rečejo nezakonito priseljevanje.

Brezposelnost

Brezposelnost se povečuje s krčenjem gospodarstva ‒ še bolj stiska najranljivejše družbene skupine in jim jemlje sredstva za preživetje. Ženske in mladi spadajo med najbolj ranljive skupine z zaskrbljujočimi stopnjami brezposelnosti. Med ženskami raven brezposelnosti v zadnjih letih dosega 14,7 odstotka v primerjavi z 10,5 odstotka pri moških, s tem da stopnja zaposlenosti žensk ne presega 22 odstotkov v primerjavi s 66 odstotki pri moških. Ta kriza ni več skrivnost. Maroški kralj je priznal neuspeh razvojnega modela, Mednarodni denarni sklad pa je zahteval zmanjšanje ravni brezposelnosti. A ravno mednarodne institucije, ki pozivajo k zmanjšanju brezposelnosti, so tiste, ki preprečujejo neodvisne razvojne modele, utemeljene na zadovoljevanju potreb prebivalstva, predvsem žensk, ki so najbolj občutljive na posledice liberalnih politik.

Revščina

Revščina ni neizogibna usoda, temveč rezultat kriz kapitalizma, hkrati pa je nujna, da se kapitalistično izkoriščanje ohranja. Za liberalce revščino določajo merila, kot so: hrana, dostop do izobraževanja, zdravje in pitna voda ter stabilni dohodek. To so merila, ki jih liberalizem sprejema za izboljševanja svoje podobe. Marksistična definicija po drugi strani pojmuje revščino preko razdelitve bogastva med različne družbene sloje. Ti faktorji so v Maroku resna težava, saj po uradnih statističnih podatkih število revnih oseb presega štiri milijone. Maroko je med 115 državami na 78. mestu po dostopnosti zdravstvene oskrbe. Dva tisoč državljanov ima na voljo le enega zdravnika, v bolnišnicah primanjkuje medicinske opreme in zdravstvenega osebja, 75 odstotkov smrti otrok se zgodi na podeželju, na vsakih deset ur umre nosečnica in tako naprej. Revščina ima katastrofalne posledice za ženske, zlasti ženske na podeželju. Dejavniki, kot so visoka brezposelnost, pomanjkanje stalnega dohodka in slaba kvaliteta in nedostopnost storitev, prinašajo podhranjenost, izbruhe bolezni, visoko smrtnost, povečano število ločitev, nepismenost, neizobraženost in nasilje. Poleg tega so zaporedne slabe strategije povzročile še druge nesreče, katerim lahko dodamo še tragedijo Bulalam – petnajst mrtvih in pet ranjenih, vsakoletne smrtne žrtve na prehodih Ceuta in Melilla ter sodobno suženjstvo delavcev migrantov. To so pojavi, ki so prizadeli veliko žensk in jih spodbudili k iskanju dela zunaj meja.

Če sta po eni strani revščina in brezposelnost dejavnika, ki sta ženske spodbudila k izselitvi, da bi si poiskale dostojno življenje zase in za svoje družine, so po drugi strani delovni pogoji v državah gostiteljicah prepogosto v okvirih prisilnega dela in suženjstva.

Nabiralke jagod v Španiji

Kapitalizem že od začetka tretjega tisočletja išče poceni, prilagodljivo in voljno delovno silo, ki ni upravičena do sindikalne organizacije. Da bi bila ta naloga lažje izpeljana, se je ‒ še posebno za ženske ‒ vzpostavil nov sistem pogodbenega začasnega priseljevanja. Sistemsko formiran program je leta 2006 v Maroko prinesel metodo selekcije kandidatk, ki temelji na ranljivosti. Namen programskega mehanizma, ki izbira revnejše in nepismene skupine žensk, je zagotoviti njihovo vrnitev v Maroko po izteku pogodbe. Program se je začel izvajati takoj v letu 2006 in od takrat Maročanke delajo na španskih jagodnih poljih. Nacionalna agencija za zaposlovanje vsako leto 29. januarja začne postopek evidentiranja žensk, ki želijo delati v Španiji, konča pa ga že 2. februarja. V tem tesnem obdobju nove delavke preprosto ne zmorejo zbrati dovolj informacij o naravi dela. Leta 2019 je v Španijo odšlo 20.000 delavk, kar je v primerjavi s prejšnjimi leti večje število. Razlog za naraščanje te številke je v povečanju površin, ki so namenjene gojenju jagod ‒ 6095 hektarjev za jagode in 11.700 hektarjev za mehko sadje ‒ ter posledični strah pred izgubo letine. Logika konkurence nalaga zmanjšanje stroškov za plače preko raznih pritiskov – in španska jagodna podjetja ne odstopajo od te logike. Nabiranje jagod je zasnovano na patriarhalnem zatiranju, razrednem izkoriščanju, izseljevanju ter rasni diskriminaciji. Je odvod za nasilje in dominacijo skozi sezonska desetletja utelešene hegemonije v kombinaciji s spolnim zatiranjem. Pogodbe trajajo od aprila do junija, da pa bi jih lahko sklenili, morajo delavci oziroma delavke izpolnjevati določene pogoje:

• izkušnje pri nabiranju rdečega sadja;

• starost od 18 do 45 let;

• če ima delavec otroke, ti ne smejo biti starejši od 14 let; 

• zaveza za vrnitev v Maroko po izteku pogodbe.

Poleg tega maroška delavka ne uživa pravic, kot jih delovno pravo zagotavlja njeni španski kolegici, maroška država pa na te pravice ni pozorna ob sklenitvi pogodbe. Zato imajo maroške delavke deseturni delavnik namesto šesturnega, plačilo, ki ne presega 40 evrov, pojasni pa tudi neizplačevanje vseh opravljenih ur, zavrnitev pokojninskega zavarovanja ter dostojnega stanovanja. Kljub temu da je v pogodbo vključena brezplačna nastanitev, se delavcem za najemnino od plače odbije tri evre na dan. Zlorabe pa se ne ustavijo pri nepoštenih delovnih pogojih in odsotnosti zakonske zaščite, ampak vključujejo tudi spolne napade, vključno s posilstvi, nadlegovanji in nepojasnjenimi izginotji.

O tej problematiki je pisal nemški dnevni časopis, ki je objavil tudi poročilo o povečanju števila splavov v španski regiji Huelva. Tudi španski časopis El País je objavil poročilo, ki opiše razmere maroških žensk kot peklenske. To je ženske ‒ še posebej po šokantnem pričevanju nosečnice v šestem mesecu, ki je bila žrtev spolnega nasilja ‒ opogumilo in spodbudilo, da se pritožijo in organizirajo stojnice za prijavo spolnega nadlegovanja, posilstva in drugih kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Maroška agencija za zaposlovanje je nato ukrepala proti poskusom mobilizacije in organiziranja delavk.

Natakarice v Saudovi Arabiji

Po uvedbi dvostranskega sporazuma med Marokom in Savdsko Arabijo je število maroških delavcev v tej državi naraslo na več kot 48.000, vključno s 15.000 ženskami. Nacionalna agencija za zaposlovanje je edina institucija, ki je priznana kot uradni posrednik za delo, a se v resnici s posredništvom na črnem trgu ukvarjajo tudi druge agencije. V razdelku ureditve odnosov med delodajalcem in zaposlenim temelji delovno pravo v Savdski Arabiji na sponzorskem sistemu kafala. Ta sistem omogoča delodajalcu nadzor tujega delavca, še huje, omogoča mu, da z delavcem ravna kot s sužnjem. Delodajalec lahko zadrži delavčev potni list, mu prepreči, da ga dobi nazaj, zanj mu ne izplača plače in prepreči ali omeji gibanje.

Pogoji, pod katerimi delajo maroške delavke, pa imajo še mračnejšo podobo. Pogodbe za zaposlovanje v gospodinjstvu, kljub nasprotnim trditvam Maroka, ne obstajajo. Časopisi v Saudovi Arabiji pa pogosto pišejo o maroških delavkah, ki »so pripeljane, da bi to delo opravljale«. V zadnjih letih so družbena omrežja razburili oglasi o »odpovedi maroških žensk v zameno za vsoto denarja v korist sponzorja«. A enako sporne in sumljive so objave izjav delavk, da jim ni prepovedano stopiti v stik s svojimi družinami. Navedeno je sprožilo velik val jeze, še posebej po javnih pričevanjih o grozljivem ravnanju, ki so mu v Savdski Arabiji podvržene maroške delavke: od nenehnega žaljenja, do spolnih napadov, obtožb o pokvarjenosti in zahtev, da se Maročankam tovrstno delo prepreči. Do slednjega prihaja zaradi strahu; skupina savdskih žensk je celo zagrozila, da bodo dale odpoved v službah in ostale doma, da bi preprečile kakršnakoli trenja med možem in gospodinjsko delavko.

Nekatera združenja v Maroku so že opozorila na pogoje, v katerih živi maroška gospodinjska delavka v Savdski Arabiji. Ker so varovalke za delavke pri opravljanju dela pomanjkljive , so pogosta mučenja, nadlegovanja in posilstva. Za primer: indonezijske medijske kampanje in solidarnostna feministična gibanja so uspela prisiliti svojo vlado, da zaradi kaznivega dejanja nad indonezijskim delavcem zaustavi odhajanje delavcev v Savdsko Arabijo. Tudi maroška vlada se je soočila z zahtevami naj, dokler se problemi ne razrešijo, začasno prekliče odobritev dokumentov za delo v Savdski Arabiji. Po objavi videoposnetka maroške delavke, ki je kričala, da je bila mučena in da ji ni bilo dovoljeno, da se vrne v Maroko, so bile savdske oblasti prisiljene začeti preiskavo, ki je še vedno odprta in brez rezultatov. 

Na tem mestu zaključujemo s prispevkom ob današnjih migrantskih demonstracijah. Solidarno pozdravljamo maroške tovarišice in se zahvaljujemo vam, drago poslušalstvo, za pozornost.

Oddajo je pripravila in članek maroških tovarišic prevedla Saša Hajzler. Bral je Muri.

Več na: https://www.transnational-strike.info/2020/09/15/our-freedom-within-and…

Arabic: https://www.coordinamentomigranti.org/wp-content/uploads/2020/10/Journa…