Zdi se, da videospoti na slovenski glasbeni sceni zadnjih nekaj let vzpostavljajo novo obliko komunikacije z občinstvom. S tem mislim predvsem to, da ne delujejo izključno kot piar zvočni podlagi, temveč glasbi, ob kateri nastanejo, dodajo novo dimenzijo. Nekaj primerov tovrstnega dobrega soustvarjanja so videospot The Baddest, ki ga je za N'toka posnel Tomaž Šantl, Kukline Črne oči, Jate Nine Bulatovix ali Strangers' Tides od Koala Voice. Njihov v večini kratek in dokaj prost format namreč omogoča avtorjem, da preizkušajo različne možnosti načina izraza, eksperimentirajo s konceptom in obliko. S tem, ko gredo dlje od konvencij filma kot takega, tako hote ali nehote na več točkah postavljajo nove smernice filmskemu jeziku v slovenskem kulturnem prostoru.

Ena izmed specifik filmskega ustvarjanja je ta, da je produkt razmeroma velikega števila oseb, ki skupaj ustvarjajo izdelek, ki je kot končen predstavljen gledalcu. Ker je slovenski kulturni prostor po številu ustvarjajočih majhen, število ljudi, ki se ukvarjajo s filmom, predstavlja še manjši del te že tako majhne skupnosti. Progresivni filmski ustvarjalci se zato združujejo ob projektih in predstavljajo osnovo tega, čemur po zapletenem procesu premisleka, snemanja in montaže na koncu rečemo film. Večina, in mislim, da na tej točki ne pretiravam, če rečem vsi zanimivi videospoti zadnjih let so nastali izključno iz samoiniciative avtorjev ter ob pomoči soustvarjalcev, ki so izključno zaradi tega, ker v avtorje ali projekt verjamejo, k njemu pristopili ter mu pomagali biti to, kar gledalec na koncu gleda. Problem tega združevanja, ki je hkrati nujnost, je ta, da zaradi prej omenjene specifike prostor ni deležen kritike, ki bi ne bila smatrana kot osebni napad na avtorja, temveč bi predstavljala razmislek o vrednosti vsebin.

Ne samo v slovenskem, temveč predvsem anglosaksonskem prostoru je zadnjih nekaj let razširjen trend videospotov, ki je usmerjen v prikaz podob, preko katerih se njihova dramaturgija večinoma podredi estetskemu učinku, ki naj bi ga dosegli. Podobe, ki se nizajo skozi različne kadre, ki so premišljeno dobri ali premišljeno slabi, tako delujejo denotativno. So to, kar so. Njihov namen ni prikazati nečesa referenčnega, temveč nastopiti izključno kot ikona. A ko stvar obstaja le kot ikona lastne estetike, ji grozi, da se ujame v lastno masturbacijo. Edina možnost, prek katere prikazano v tem primeru še lahko nagovori občinstvo, je njena izvirnost v estetskem smislu.

Ko je 18. maja letošnjega leta skupina Smrt boga in otrok preko socialnih omrežij lansirala svoj nov spot Tipi so pičke, se je zgodilo dvoje. Prva reakcija je padla s strani fanov glasbene skupine. Na podlagi všečkov, deljenja videa in komentarjev pod njegovim linkom so spot sprejeli z občudovanjem. Druga skoraj vzporedna reakcija je prišla s strani ljudi, ki so v spotu našli degenerirano mladino, ki se med seboj žvali in pretepa, degenerirano pa predvsem zato, ker med tem, ko se žvali, pripada istemu spolu. Pod videospotom se je na Youtubu pojavila vrsta žaljivih komentarjev, ki so brez ironije komentirali videno. Dnevnik je 22. maja objavil vinjetno novico s pompoznim naslovom: “Smrt boga in otrok: »Tipi so pičke« razdvaja slovenske poslušalce”.

Razdvajati karkoli, kar naj bi bilo slovensko že vsaj od leta 1945, v kulturnem prostoru ne predstavlja velikega izziva. “Polarizacija” slovenske javnosti, ki jo opazi tudi časopis Dnevnik, tako vendarle ni nekaj, kar bi se leta 2017 zdelo nekaj nevsakdanjega. S tem, ko je skupina posnela poljubljanje dveh moških, je logično dosegla neodobravanje večinskega dela slovenske populacije. Pri tem pa se je nehote zgodilo to, da so se s tem izognili kritiki nehomofobov. Homoerotični vložki ne izpadejo kot provokacija, temveč ostajajo v funkciji zadostitve kriterijem in konsenzu že vzpostavljene publike.

Vsebino “Tipi so pičke”, v kolikor ta obstaja, so avtorji prikazali na način, da se v videu dva tipa poljubljata. S tem so ne samo ostali neizvirni v ideji, v načinu prikaza vsebine, temveč so ohranili status quo ter se od kritike ogradili z obvoznico prijateljev, za katere je dovolj, da niso homofobi.

Čeprav je vsebina videospota podrejena tovrstnemu žanru značilni estetiki, je videospot izmed vseh videov skupine Smrt boga in otrok najbolj konotativen. Del kadrov vendarle deluje na način, da prikazuje nekaj več od prikazanega, delujejo kot znak. Vprašanje, ki sledi, je, kaj prikazano prikazuje. Ker mi ideja, ki je obstajala pred snemanjem videospota, ni znana, izhajam izključno s pozicije naivnega gledalca. S pridevnikom “naivnega” tu ne mislim lastnega pobožnega samozanikanja, temveč pozicijo gledalca, ki je absolutno odprt za vsebino prikazanega.

Prva stvar, ki je v videu prisotna, je dejstvo, da je le-ta urban. Dogaja se na Ljubljančanom poznanih lokacijah, ki jih vpeljuje v svojo video estetiko. Verjamem, da lokacije niso izbrane naključno, temveč da imajo v videu idejno mesto. V oči poleg reklame za Nika Records zbode tudi kader, v katerem je prikazana streha še zmeraj s strani občine in zopet večinske slovenske populacije sojenega prostora, tovarne Rog, v kateri je prav tako večkrat uporabljen prostor Modrega kota. Tovarna Rog je v svoji zgodovini že velikokrat služila estetiki glasbenih spotov, med njimi tudi Tini Maze, ki je tam posnela svoj videospot My Way is My Decision. Kar je pri tem pomembno in deluje po enakem principu, je to, da tako kot Tina Maze tudi Smrt boga in otrok tovarno Rog izrabijo izključno za potrebe vnaprej zamišljene estetike. Ne gre za nikakršno vsebinsko navezavo ali problematiziranje s prostorom kot takim, v katerega sta videa vpeta. S tem ne mislim, da bi se do prostora nujno pristopilo z absolutnim odobravanjem ali totalno odgovornostjo. S tem mislim predvsem na to, da je pri izbiri lokacije za snemanje pomembna tudi njena nanašalnost ter da ima Rog kot tak močno simbolno vrednost, pa naj bo ta na tem mestu negativna ali pozitivna. Gre torej za neupoštevanje referenčnosti, ki govori o tem, da je šlo avtorjem samo za izrabo prostorov, in ne za njihovo uporabo. S tem se Rogu tako zavestno pripisuje status stavbe, ki je zanimiva samo na pogled in za ogled, status, ki se v Ljubljani že nekaj časa pripisuje Metelkovi. Hkrati pa gre vendarle tudi za to, da izbira lokacije ali njena uporaba ni presegla izvirnosti najboljše slovenske smučarke.

Skupina Smrt boga in otrok sama sebe, vsaj na podlagi besedil in nekaj intervjujev, jemlje z dobršno mero samoironije. Konstantno se izmotava strogosti vprašanj in jih zavija v fore, ki, tudi ko ne uspejo, zaradi tega uspejo še bolj. Njihova besedila je težko zaobjeti. S tem, ko so nekatera prazna, po prejšnji logiki napolnjujejo same sebe. Preizpraševanje njihove vsebine v osnovi tako ni podrejeno vprašanjem tipa, ali je njihova produkcija komercialna ali ne, če je dobra ali slaba in ali je nekvalitetna. Preizpraševanje se mota predvsem okoli vprašanja, ali si del njihove fore ali ne. Pozicija je zanimiva in deluje zaradi prej omenjenih principov interne logike skupine. Kar je pri tem pomembno in se je hkrati v primeru videospota izkazalo za nepopolno, je to, da interna logika deluje, ko gre za način izražanja preko besedil, live act ali odgovor na vprašanja v intervjujih. V vseh treh primerih je za osnoven način komunikacije z občinstvom in/ali poslušalstvom izbran jezik. Ko gre za jezik filma, se ta logika, če ostaja nepredvidena, sesuje. Čeprav ne ob prvem ogledu, pa vsaj ob petem gledalec lahko predvidi, da je en od namenov skupine bil prikazati praznino nečesa, kar samo sebe smatra za urbano. S tem, ko je spot poln “praznih for” tipov, ki počnejo pizdarije, medtem ko ženske vse to z dvignjene pozicije sedla ali krvi željenega občinstva opazujejo, se video nehote napolni z vsebino, ki ni samoironična, temveč samo sebe jemlje resno, kajti gledalcu skozi videno konstantno predočuje jasen statement. Videno ne more izbegavati, ker za to nima prostora, ne deluje kot nekaj fluidnega, nekaj, kar ponovno ne bi bilo mogoče zaobjeti zlahka, temveč prikazuje dokaj jasno pozicijo tega, da so tipi pičke.

S tem, ko prikazano samo sebe ne prikaže ironično, neoriginalnost prikazanega ni nekaj, kar bi bila še ena izpraznjena fora več, temveč nekaj, kar gledalec jemlje kot resno. Pri tem mu ne pomagajo niti potujitveni momenti pogledov v kamero, ki gledalca opominjajo, da je gledalec. Gledalec ostaja samo slabo nategnjen. Gleda že večkrat videno, pri čemer vse skupaj mora jemati resno, se pravi kot še nikoli videno. Neoriginalnost tako ostaja zgolj neoriginalna, igralka z črno prebarvanim obrazom pa sredi bele Ljubljane izpade kot duh, ki izpolnjuje kvoto temnopoltih igralcev in pričakovanja že prej omenjenega občinstva. S dotičnim izjavljanjem in pozicioniranjem skupina Smrt boga in otrok izpade iz njihove siceršne logike nezaobjemajočega in neoprijemljivega.

Podobni domačijski fenomen smo lahko opazovali približno leto nazaj, ko je del ljubljanske feministične scene ugotovil, da je grafit, ki ni seksističen, dober. Nasprotna stran je svojo argumentacijsko linijo gradila na načelu svobode umetniškega izražanja. Ko je bil videospot skupine Smrt boga in otrok objavljen, je bil zasut s strani komentariata. Videospot so tisti, ki se z videnim niso mogli poistovetiti, razumeli kot osebni napad na njihovo identiteto, spet drugi, ki so del fore skupine, pa so bili nad njim navdušeni.

Kar druži sicer nezdružljiva spot “Tipi so pičke” in grafit slečene pičke/tipa, je njun domet argumentacije biti proti ali za. Vsi argumenti se ujamejo v tisto najbolj očitno, tisto, kar naj bi provociralo v videospotu ali bilo seksistično na grafitu, pri čemer pozabljajo, da sta v prvi vrsti tako grafit kot videospot brezvezna. Grafit stereotipe potrjuje, medtem ko naj bi jih videospot na podlagi prikazanega razbijal. Skupno jima je to, da oba zapadeta v stereotip nečesa, kjer večina gledalcev zavzema eno izmed dveh že vzpostavljenih pozicij. Biti za ali biti proti, pri čemur se nihče ne sprašuje o dejanski vrednosti ustvarjenega. Za eno in drugo se na koncu zdi, da sta na smrt boga...

...in otrok Lun Sevnik.