Na zdravstveni poti

Na poti do zdravja, oziroma do izboljšanju le-tega, človek v različnih režimih različne stvari pričakuje. V družbi bogastva, blaginje, informacije in letečega keša, v kateri oseba misli, da bo vendarle poskrbljeno za najnujnejše, če nas že penalijo z davki; a glej ga kurca - režim nadnacionalnega kapitala brezkompromisno kuži že tako na pol gnilobno meso državnega javno-zdravstvenega sistema. Ej, Potemkin-ovo meso…

Podpisani, kot tudi mnogo drugih nepodpisanih, se naprimer srečuje s takimi debilanami, kot je plačevanje prispevka za osnovno zavarovanje za prejšnje leto - v katerem zaradi bede in torej neplačevanja zavarovanja sploh nismo bili zavarovani. Hmm, plačevanje za dejansko dobro zdravje? No, pa da ne bo podpisani samo pljuval strupa, naj pljune še kako antropološko glede Zdravstvene poti, a ne?  Ta mala ulica se nahaja v centralnem delu Poljan, severno od zemljemerske ulice in vzporedno z zarnikovo, pol kilometra kratka ulica pa se vije v smeri od severa do juga.

Začenši  z juga, nas na desni pozdravi spomenik propadlemu partizanu, na levi pa srednja šola zajebanega imena: SŠFKZ, na kateri morda še vedno poučuje mojster bele magije profesor Urbanija, med učenci bolj priljubljen kot Kurbanija. Nasproti je klasična osnovna šola z običajnim jutranje-zvokovnim aranžmajem. Malce naprej se odpre večja površina, preurejena v parkirišče. Na severni strani bivši Stari glej, kamor so svojčas hodili lokalni študentje in dijakje na jako priljubljene plese, danes je baje tam avla srednje administrativne. Na vzhodu srednja trgovska in aranžerska, na zahodu zdravstvena fakulteta, na jugovzhodu pa poljanski štadion in študentski dom v sklopu DIC-a, nasproti pa še en študent v normalnem sklopu. Aja, na severo-zahodu se nahaja tudi pravcati amfiteater, ki v dejanski teatralni funkcionalnosti ne služi svojemu osnovnemu namenu.

Pred leti so se ravno na tem mestu zbirali đanksi. Interne informacije pravijo, da so se tja zalezli po propadu poljanske čaparske mafije; danes so đankoljubci tam izumrli. Eden od centrov čaparske subkulture, ki je nekakšen revival subkultur kempa in modsov, je srednja trgovska. Tu se lahko nadejamo pravega teatra - od pretepanja samooklicanih pičk, do avtomatikov in kaje jako smrdljivega skanka. Tako liberalni pa niso na drugi strani pločnika, kjer kadilski del profesorjev zdravstvene fakultete zaradi antikadilskega zakona pač kadi v avtomobilih. Okoli študentskih domov je dogajanje običajno: nabijanje slabega tehna ob neobičajnih urah, kričanje, smejanje in kremenadlci na žaru pred domom; koder zategne tudi harmonika. Povprečnemu turistu se obisk tovrstnih zabav obrestuje predvsem zaradi dobrega domačega vina, če že ravno slušno trpi. To je kar se tiče družbe.

Arhitekturno je ta osrednji del Zdravstvene poti diverziran; od staronemških bajturin z visokimi stropi, prek stekleno-jeklenega minimalizma dandanašnjega, do DIC-arskega študenta, ki mu konkretno obnovo fasade preprečuje nek Plečnikov poseg v bajto. Parkirišče je nezanimivo in če pogledamo v nebo, bomo podobnega našli tudi kje drugje. Poleg amfiteatra, ki je kot naročen za masivno pitje v javnosti, in spomenika rdečepadlim poljancem na parkirišču, drugih presežkov ni.

Summa summarum: Zdravstvena pot je slepa ulica. Ali je domače ljudsko zdravstvo tudi? S tem vprašanjem, pa tudi z vprašanjem dreka, ali v prihodnosti sploh bo - da se bo nanj lahko stopilo, se je mučil Biga.