Bilečanska ulica

Skrajni čas, da začnemo za dreki laziti tudi na vzhodnem koncu naše prestolnice. Z vzhodom je nenazadnje vedno hudič. Hudič pravzaprav tam živi. Vprašajte Amerikance, Hitlerja ali Napoleona. Tudi v Ljubljani ni nič manj zloglasen. Kar poslušajte. Zalog. Fužine. Štepanjc - Štepc. No, s slednjim bomo tudi začeli našo Vzhodno sago Dreka.

Na robu, periferiji in peklenskem preddverju, torej. Iz središčnega Centra v našo smer vse izpred tržnice vodi Poljanska, ki se čez Codellijev most, uganili ste, na Kodeljevem, izteče v Litijsko, po kateri se slejkoprej priklati do – Litije. Ko slednja zavije onkraj Kajuhove proti obvoznici, se je na t.i. Emoni, koder se zazremo v monumentalne Štepanjske bloke, ponos socialističnega stavbarstva in hudo funkcionalne stanovanjske objekte, naša mala Bilečanka skorajda dotakne. Oziroma poljubi jo s pločnikom.

Ker naša cestica je namenjena ekskluzivno otrokom s tricikli, upokojenkam in navihanim psom, mamicam z njihovimi vozički itn. se pravi mavrični peš svojati. Nepreširoka asfaltna pot je obdana z malimi igrali, velkim park placom, večjim ograjenim igriščem za froce ter nenazadnje vsaj za Ljubljano gigantskimi blokovskimi kockami. Na skrajnem, Litijski nasprotnem koncu, trči ob Hruševsko, ta pa kot kača ovija veliko ljubljansko planoto, v teh dneh vse bolj gol Golovec.

V neposredni bližini, čisto na uličinih robovih, je tudi vsa za življenje potrebna infrastruktura, se pravi enih pet gostiln, sami pajzlasti biseri, če ne omenjamo banke, na kateri pa, ker denar ni bogve kak atribut drekovalcev, nimamo kaj dosti iskati. Na samem vrhcu, tam pri Litijski, pa morda velja omeniti precej tečen peščevski režim.

Ko namreč človek iz Bilečanske prikoraka do glavne ceste, čez njo namreč ni zebre. Na srečo je dobra lastnost Štepanjskega naselja tudi to, da policijske patrulje niso ravno pogoste, niti dobrodošle, sicer bi bili hitro oglobljeni za malo premoženje, s katerim bi v omenjenih beznicah lahko napajali tako sebe kot lokalne pivce. Tako je po črki zakona vsak pešec primoran hoditi po položnem betonskem klančku in štengah navzdol do dolgega podhoda, polnega slikovitih, anarhističnih, islamističnih, muzičnih, pisanih in načičkanih grafitov. In onkraj luči na koncu tega tunela, tam pa se šele razpre naša Štepanjska blokovska in okoliška idila.

A to je tudi že onkraj drekanja po Bilečanski, ene od tistih številnih malih uličic v Ljubljani, ki bi kamot prevzele ime kakšne večje sosedske sestre. Zgleda, da je tudi to ena od večnih ljubljanskih in s tem slovenskih malih psihozic, hegeljansko izenačiti kvaliteto s kvantiteto. Zaplankano zatravmirana majhnost. Več ulic, večje je mesto. Na papirju gotovo. Na dveh nogah pa... Toda: ali kakšna stvar brez zapisa sploh obstaja? Lahko prehodiš ves svet, če trasa ni obeležena, ne obstaja. Slednjič lahko rečemo, mala Bilečanska ulica iz tega ali onega razloga – obstaja, požegnano, uradno in praktično. Od oka dolga dvesto in široka deset metrov.

Bilečanil je Matjaž.