Za Pazi drek

Štepanjsko nabrežje

Nadaljujemo s prejšnji teden začeto Vzhodno sago, se pravi na ulicah, kjer drek praviloma smrdi bolj kot na zahodni strani civilizacije, se pravi edine civilizacije. Štepanjsko naselje, ta blokovski raj med Fužinami in Kodeljevem, na južni strani omejuje širni Golovec, na ostalih straneh neba pa po precejšnjem odseku – Ljubljanica. In njen Gruberjev kanalček. Tako je dobršen del betonske štepanjske grude pravzaprav polotok. In pot oziroma ulica oziroma sprehajališče, ki se vije ob vijoči se vodi, nosi ime, uganili ste – Štepanjsko nabrežje.

Gre za enega daljših kejev v Ljubljani, kar navadni smrtniki, šiškarji, centraši in turisti seveda ne vedo, ker je naše glavno mesto očitno kvazi najlepše le, kolikor je šminkersko zglancano njeno središče. Spetinspet je treba poudariti, koliko naravnost unikatnega in neposnemljivega urbanega sranja najvišjega ranga skriva ljubljanska mestna cipa, če se vam špancir le zavleče nekoliko onstran središčnega obroča. Majka svašta rodi, pravijo, in to toliko bolj velja za Ljubljankine stavbarske pankrte. Da ne zaidemo predaleč, omenjen špancir je s pastoralo, nesnago in betonom na najljubljanskejši način moč oplemenititi prav na našem nabrežju.

Štarta, začenjamo kajpak na zahodu, nedaleč od Kodelijevega mostu, med Gruberjem v zadnjih nekaj sto metrih ter frišno načeto Litijsko, od koder kmalu križa Kajuhovo, ki gre vzporedno gor proti Mostam, le na drugi strani vode. Tu se na vzhodno stran že razpre eno mnogih ljubljanskih zelenin s Cerkvijo sv. Štefana ter pokopališčen v svoji sredi. Morda ni naključje, da je nekoliko višje umeščen dom starejših občanov.

Potlej pa se obe glavni ljubljanski vodi ali raje v Gruberjev kanal in Ljubljanico razcepljena – Ljubljanica spet združita v Sotočju. Tu obrečna krajina nekoliko potemni, postane divjejša, sama reka pa se razširi in tudi malce poskoči. Bujno rastlinje, račja perjad in nutrije, idealno za zabušavanje, popivanje, drogiranje, fukanje in ribolov. Za slednjega je potrebno biti lastnik vsaj dnevne ribiške karte, ki jo lahko nabavite v gostilni čez par sto metrov. Če seveda želite biti na čistem z državno zakonodajo.

Ko mimo osnovne šole, onstran brvi proti zaloški, zavijete čez vrhnji nabrežni lok, fina tekaška, kolesarka in nenazadnje pešaška proga spet steče na jug, kar je seveda odvisno od perspektive, lahko na eni strani uživate v unikumu fužinskega blokovja, na drugi pa se odpira eden redkih amerikaniziranih štadionov, se pravi štadion za bejzbol in ameriški fuzbal. Ja, na Vzhodu Ljubljane se na Štepanjskem nahaja bolj bedno, pa vendar funkcionalno igrišče dekadence amerikanske športne kulture. Kot bi reka to vedela, se tukaj še bolj razširi in pospeši svoj lenoben tek in tok ter zdrvi proti Zalogu in dlje, vse do trotočja s Savo in Kamniško Bistrico.

Vrhunska mestna trasa, torej. Za konec morda omenimo še en segregacijski biser, ne čisto nepovezan z našo rubriko. Namreč, nekje na zadnji trejini nabrežja imajo psi svoj posebej ograjen zeleni pravokotnik, v katerem se lahko podijo, igrajo, občujejo in lajajo. In serjejo. A mi imamo seveda raje tiste, ki divjajo in bevskajo v neograjeni svobodi. Kjer naj nenazadnje tudi svobodno serjejo.

Sral je Matjaž.