Karlovška cesta

Karlovška cesta se nahaja na jugu kvazi grajskega griča, kjer lepo zaobjame ljubljanske Prule, in to v smeri jugovzhod- severzahod. S svojim švoh kilometrom (pa še neki) praktično povezuje oba kraka Ljubljanice, z mostom pri mestnem vrtu na eni, in mostom, ki se konča pri piramidi nekega prostozidarja Zoisa.

Karlovška cesta je precej vkleščena na osrednjem delu, kjer jo plašijo predvsem prulski bloki na eni, in stare mestne častivredne podrtije na drugi strani, obenem pa ima to nesrečo, da je nekesortna mestna prometna vpadnica in s tem prenašalka vseh vrst arom, vetrov, akustik, odlitkov & drugega cestnega dizajna, vseh nians betona, prask in razpok, čudnih starih kamnov, ki se mešajo z tlakovci in frišnimi krpami asfalta. Hvalabogu, da redkim uspe peš ali s kolesom v celoti prečiti to gorje, saj praktično ni – in to po treznem premisleku – po tem nobene obstoječe logistične potrebe.

Sprehod po omenjeni Karlovški cesti od človeka terja predpripravo, ponoven trezen premislek, pol ruzaka alkohola in pol ruzaka sendvičev – nemara še kak šprej za urbano kreativnost. Kajti na Karlovški tudi podnevi življenje ni hec - in genialen absurd, da življenje ogroža še bolj drveče življenje, lahko podkrepimo še s tisočletja staro civilizacijsko modrostjo, ki pravi, da je cesta izgubila svoj kompas in namen, če se je ne da prečiti brez smrtnega strahu za življenje in da je skratka zanič in brezveze. Prečkanje ceste, v čisto teatralno- geografskem smislu, pa je, kot je znano, ena osnov subverzije in antikrščanstva. Poleg vsega tega pa je na Karlovški menda prebivala še Svetlana Makarovič.

Poleg tiste hiše, ki se v loku zelo drzno, da ne rečemo subverzivno in nemara še erotično, in ki smo jo že obdelali v zvezi z neko sosednjo ulico, sta tu še dve znamenitosti, ki sta vredni omembi. To sta slavni predor grajskega griča in pa vila, ki straši na vhodu vanj z južne, prulske strani. Tunel si verjetno zasluži lastno poglavje, lahko pa rečemo kakšno o starih premožnih lastnikov omenjene vile- ki je danes menda pizzerija.

Vila Samassa, kot se imenuje, je ime dobila po austro-ogrskih lastnikih, ki so eni glavnih krivcev, zakaj po Sloveniji ljudem še vedno »glave čisti in točo odganja« armada cerkvenih zvoncev, ki so jih napravili omenjeni modeli, in ki so inštalirani vsepovprek po Ljubljani in drugi sloveniji in ki so dandanes lahko ponosni na svakojaka fan društva. Stari Samassanci so imeli kar fin posel, in ko še ni bilo tunela, poleg vile še lep ambient, da so valjda lahko slišali zvonove bližnje cerkve z Gornjega trga. A turbulenca vojnih viher in posledične namembnosti tovarn v druge namene, se je posel zaprl, bajta menjala lastnike in predvsem podnajemnike, in se v sedanjih časih prepušča melanholiji, ki si jo delijo podobne pred zgodovino branjene bajte.

Summa sumarum: Karlovška cesta ima svoje vrline, a statistično ne prepriča. Splača se pisat grafite, preden vsega ne po-plakatirajo, je ugotovil Biga.