Pesarska cesta

Ljubljanskih ulic ne zmanjka, kot vam predočujemo vsak teden že od leta 2011, prej se zdi, da nam bo zmanjkalo tednov in navdiha. Tokratni drek bo še en v seriji tako zvane Štepanjske drekaste sage, in sicer se bomo sprehodili po desnem oz. vzhodnem cestnem robu našega naselja, ki sliši na ime, uganili ste – Pesarska cesta.

Ker nas govorica jasno zanima precej bolj od stvarnosti, je morebiti primerno, da začnemo z genealogijo cestinega imena. Nekaj jim je zaštekalo, ko so jo hoteli imenovati po pesku ali psih, bi pomislili. A stvarnost je še nekoliko eksotičnejša. Leta 1964 je bil namreč podpisan protokol o prijateljstvu med Ljubljano in italijanskim mestom Pesaro. In so deset let kasneje počastili prijateljstvo in protokol in mesto ter poimenovali žlahtno štepanjsko cesto. Kaj pa drugega.

V gesti zlahka vidimo tudi kanček birokratske objesti, če seveda želimo, in ni razloga, da tega ne bi želeli, ravno nasprotno. Dotično italijansko naselje se namreč kaže kot prijetno mediteransko letovišče, kulturno središče svoje regije s filmskim in opernim festivalom, rojstni kraj Gioachoina Rossinija itn. Naši jugoslovanski komunajzarski ljubljanski oblastniki pa gredo posaditi ime mesta ob rob antituristični in antikulturni socialistični naselbini. S čimer se dialektika seveda ne konča, ravno to je njen triumf, videti in vedeti v tej negirajoči objesti tisto pravo, subverzivno afirmacijo. Kurc pa opera in turisti, naj proletaski inhabitanti in priseljenci po vas vozijo, hodijo in pljuvajo čigumije.

Da je Pesarka tako rekoč faktična vukojebina, priča dejstvo, da na pred njenim iztekom obračata kar dve troli, in sicer št. 5 in 9, ki v pesarski smeri obe ponosno razkazujeta svoj isti cilj – Štepanjsko naselje. A ta vukojebina je seveda sam svoj center, nič namreč ni mestno intrigantnejšega od planskega socarhitekturskega novega vala, katerega prvaka sta ravno Štepc in njegova obilna množinska dama čez reko – Fužine. Srž sodobnega mesta pač niso predmestne vile, temveč delavski blok, ne Rossini, temveč Wagner.

Ulica štarta iz glavne žile tega dela mesta, Litijske ceste, proti severu. Na eni strani stojijo gradbene pomije, imenovane Lidl, druga je redkeje pozidana ter dodobra posejana z zelenjem. Tekom njenega celotnega nekaj sto meterskega teka teče ta diptih, na desni parkir plac, pleh, beton, zgradbe, na levi notranji plezalni center, štadion za ameriški fuzbal in baseball ter malo dlje proti Fužinam že obrežje in reka.

Malo po avtobusnem obračališču ulica zavije levo, v štepanjsko nederje, kjer se tik pred osnovno šolo Karla Destovnika – Kajuha zlije v tamkajšnjo centralko, Jakčevo. Njen ravni krakec pa se nepotrebno, se pravi častno preimenuje v Škerjančvo, po skladatelju Lucijanu Mariji. Tako s svojo traso štarta iz roba in finišira v sredici, a tedaj šele zares pride do širšega, zaresnega roba, kolikor je slednji pravzaprav celotno Štepanjsko naselje.

Pesarski cesti jasno umanjka melos njenega imena, morje, oljke, nežna sapica, razgled, renesančna arhitektura etc., ima pa zato vse odlike realživljenja, kamor je umeščena – prah, sivino, bencinske hlape, osmojen duh iz toplarne, se pravi pristno resnično podobo življenja in njegove odtujenosti od opiatskih sanj. Zato se tukaj tudi lahko počutimo doma. Dom je, kjer je srce. Srce je v pizdi resnice. Resnica pa samo v – pizdi. In kaj je lepšega od slednje?

Peskaril je Matjaž.

*V podlagi je valjda Wagner.