Šestova ulica.

Če bi radi prek Rožne doline, ali vsaj njenega jedrnega dela, beri Radio Študent in okoliških študentskih blokov prodrli na Vič, imate dve varianti: Bobenčkovo ulico, po kateri so naši ulično recenzentski bataljoni že blodili, in Šestovo ulico, o kateri bo govora danes.

Šestova ulica se nahaja na jugovzhodu Ljubljane. Najhitreje jo najdemo tako, da gredoč iz centra mesta najdemo prvi odvoz iz Viča   v Rožno ali obratno. Najbolj si jo bomo zapomnili, če si omislimo viški zdravstveni dom ali podvoz do Rožne – tisti, ki ima zmeraj zjebane table, ki določajo terminalno višino vozila. Bogve, zakaj.

Ulica sama po sebi ne privlači toliko estetske nravi željnega bralca mesta kolikor privlači vlačugarskega bencinskega prometa. Če na osrednjem delu ulice ne bi bilo čemečega policaja, bi tod verjetno divjali objestni kolesarji. Pisec teh besed pa si jo najbolj očitno zapomni kot praktično pot, ki jo mora delavec Radia Študent prehoditi do najbližjega soseda, (ko je onaj v Rožni dolini zaprt) da se oskrbi s prepotrebnimi tekočinami in kadili.

Na eni strani imamo že omenjen zdravstveni dom in točno dva socialistična bloka in neko multi preprodajalsko hišo iz betona iz pleha, ki nikakor ne služi očesu, ki bi nemara rad kaj videl. Če je kdo grozno utrujen ali pijan, se morda lahko uleže na bližnjo škarpo – a ob tem trči na nevarnost, da ga zaduši anti-hipijevski smog in ostal grog, ki se vali iz smeri vedno bučne in polne Tržaške. Na drugi strani pa imamo čudno kolobocijo industrijske narave, ki človeka spomni na slavne socialistične čase, pa tudi tiste napol odslužene hale žalostno opominjajo njega dni, ko je bilo rok dovolj, dela in kruha pa tudi.

Na tej in oni strani ulice človek nima praktično kaj iskati; najbolje je, da jo pihne mimo, čimprej, tem bolje. Najbolje, da v varni pristan družbe in študentarije v rožni, ali v obratni smeri po pivo ali pa po burek na Vič. Piscu verjemite, da tudi če bi bili mrtvi, po tej ulici res ne bi radi strašili. Ker bi bilo prelahko.

No, po tej ulici pa vendarle straši nek drug duh. Točneje rečeno, duh, po katerem se ta ulica imenuje. Ob tem kar bomo pravkar rekli, recimo še to, da so mnoge ljubljanske ulice poimenovane po nekih kulturnikih, skoraj vse pa si delijo jadno, labavo in lebavo zunanjost; kar je najmanj žaljivo, če ne ravno tako jadno, lebavo in labavo.

Duh, ki smo ga prej našli, in si lasti čast, da se po njem imenuje neka res drugorazredna ulica, se imenuje Osip Šest, gre pa za -recimo ajde- pomembno figuro v slovenskem gledališkem prostoru. Tip je sumljiv- po tem ko je preštudiral mnoge gledališke kurze na bližnjem nam Dunaju, se je pred drugo rusko tod potikal kot igralec. Pravi renome si je ustvaril, ko je storil prvo opero, imenovano Gorenjski slavček, ki je sicer priredba. No, od tega tipa ta fora in vse kasnejše. Osip Šestov tudi ni bil ravno pri ’tardečih’, saj je bil, kot je beleženo v zgodovinskih analih, za časa druge svetovne vojne brezposeln. Na stara leta se je oženil s stanóvsko kolegico in menda srečen umrl.

Summa Summarum: Opazovanje in zunanje-notranje doživljanje Šestove  ulice je za časa sprehoda po en sikspek, in skozi njegovo tretjinsko uničevanje podoživljal Biga.