Jutranja pohica

Melanholija svežega jutra – kot frišen kruh se prebuja dan, Ljubljana začne gomazeti po svojih opravilih; dviga se megla in dviga se vročina; dvigajo pa se tudi misli človeka, ki mora v sistemski nujnosti babilonske osemurne religije začeti svojo dnevno tlako. Ta v pisarno za komp, ona hiti v proizvodni oddelek Litostroja, tretji gre zgolj v šolo, četrta pa v svojo uniformo in za dispečerski šank lokalne krmnice s hitro hrano. Pišoči naprimer na radio, na jutranjca, četudi zgolj za 4 ure.  

Ko se prične dvigati megla in ko se pričnejo gostiti misli, pa to ni edina stvar v zraku. Kar očesu uide, nosu pa nikakor ne, je tisti znan trpko oster vonj, ki zareže v nosnice ne samo hašišarjem, temveč tudi njihovim spremljevalcem in drugim mimoidočim. Kajpak je to trava, oziroma izgorevanje njenih mrtvih vršakov, ki se v jutranji kakofoniji arome meša s fajhtnim asfaltom in smogom.

Ta vonj po zažgani travi kakopak prihaja od jointov; te pa kadijo kakopak ljudje, ki okoli šeste ali sedme jutranje kakopak brzijo na dnevno delo. Najprej zavohaš, nato vidiš – malce sklonjeno glavo, malce drugačen dim okoli nje in ročno in umetelno strukturiran cigaret, kakopak mešanica trave in tobaka. In to niti ni redko, lokacijsko pa je izredno nestabilno; skank se voha v Centru, na Poljanah, v Šiški, okoli železniške postaje, na Viču...

Prva stvar, ki začudi, je to: kako to, da se večkrat te arome držijo jutra in precej manj preostanka dneva. Res je, da je zjutraj manj ljudi in turistov, in je torej kajenje po ulicah bolj incognito; policaji so na izmenah in ne mrdajo torej to še nekako gre. A drugo vprašanje, ki zadeva predvsem bolj konzervativne glave, bi lahko bilo to, kako d fak je možno ali celo normalno, da se to počne tako vehementno?

Ali je normalno, da trume posameznikov hodijo zadeti na delo? Tu bi lahko povlekli paralelo z alkoholom, ki je bolj periferna jutranja domena, a ne bomo. Konzervativne glave bi takoj pljunile in pridale: »poglejte kak stud, lopovski in izdajalski ljudje hodijo zadeti na job, ogrožat sebe in druge, sabotirat kult dela in profita, jankiji pofukani«...in tako naprej in predvsem nazaj. A mi bomo našli še eno bolj skrito, a zato nič manj subverzivno tezico, ki bi lahko pojasnila to zadrego.  

Trava je subverzivno orodje; če ne v fizičnem smislu, ko zelo mehko sabotira motoriko in onemogoča prehude in hitre bremenitve telesa, pa v miselnem, miselno strukturnem smislu. Rastafarijanski Babilon postane viden in celo otipljiv. Počen človek začne individualizirati svoj obstoj; predvsem si zamišlja sebe v boljših in ugodnejših okoliščinah in skratka razmišlja in tuhta, kako je svet nepravičen in kako bi lahko bolje deloval ali izgledal. Utopične misli, bi dejali, ampak bratje in sestre, katera revolucija se ni porodila iz utopičnih misli?

Torej lahko, sledeč prejšnji misli, povsem zavržemo konzervativno puristične ideje o večno zadetem posamezniku, ki je vedno sam kriv za svojo in tujo, tudi finančno nesrečo, kar so pač ideje desnih, ki vedno najdejo najbližjega posameznika in mu obesijo vse skup za vrat. Mi nikakor ne bomo tako partikularni, ker verjamemo, da imajo takšnale dejstva širše strukturne izvore in kar tule pribili, da je pohanje pred šihtom izraz hude dekadence, a tiste pozitivne, subverzivne, uporniške. Dejstvo je tudi, da globalna politika dela izhaja še iz povojnih časov, sama ideologija dela pa se je z znanimi kritikami kapitala še utrdila na žrtvovalnem oltarju človeškega časa, ki se ga še vedno tako smotrno porablja za blagovne koristi vedno neznanih akterjev.  Izraz kadilskega uporništva torej, je znak, da je piedestal dela in kapitala zamajan, da se ruši njegova notranja upravičenost in samozavest. Ljudje pa se, ne da bi to zares vedeli, skup s čedaljo večjo nesmiselnostjo dela kot takega, prepuščajo splošni dekadenci, ki ne izvira iz njih samih, ampak iz problema dela.

Summa Summarum: Kot simpatično ironizira veliki Bob Marley v komadu Work, bo enkrat moral napočiti čas, ko bo vsakodnevni »Work« postal ne tuja korist, ampak naše bližnje in osebno »delo«, kakopak v našo medsebojno korist in zadovoljstvo. Babilon will fall, se ob jutrih žvižga Bigi.