Novo leto je že mimo, mi pa še vedno chilliramo.

Smooth jazz, Netflix and chill, Amy Schumer, Star Wars in hype za 2016!

Ne vemo sicer povsem zagotovo, če smo uradno otvorili sezono jutranjcev v leto 2016, smo pa zagotovo otvorili ponedeljkove jutranj'ce in prve ponedeljkove jutranj'ce. Temu primerno smo si tudi zastavili naš modus operandi: chill. Oziroma Netflix and chill. Oziroma PPJ and chill.

V popop komadu tokrat nismo bili osredotočeni toliko na en sam komad kot na omembe vredno vzhajajoče popop ime - Kali Uchis! Gre za mlado neodvisno ustvarjalko, ki je v preteklih letih vzbudila precej pozornosti (mdr. tudi na RŠ) predvsem z dvema izdajama - izvrstnim mixtejpom in lanskoletno platico, s katere smo poslušali komad Lottery. Drznili smo si (niti ne več posebej) smelo napovedati, da bo Kali letos končno uspel prodor do večjega števila ušes. Toplo priporočamo!

Zelo "chill" je tudi smooth jazz... le da zapeljiva melodija ne dopušča nobenega dvoma glede nespodobnega povabila, ki tiči v osrčju te glasbe. Vzemite en saksofon, en sintesajzer, eno pest spolnega hedonizma sedemdesetih, dve vrhani žlici japijske samoaktualizacije osemdesetih, in vse pomešajte, dokler udarni črnski ritmični elementi ne izginijo. Gladko maso nato nekaj časa pustite stati v "mid-age crisis" športnem avtomobilu z dobro akustiko, pa imate idealno podlago za skok čez plot v verižnem hotelu srednjega cenovnega ranga circa 1992. Smooth jazz-a smo seveda navajeni kot temeljnega dela zvočnega repertoarja mladih vaporwave glasbenikov, ki v glasbi in sliki poskušajo rekreirati to izginulo obdobje pastelnatih barv in brezdušnih nakupovalnih centrov, a če hočete "the real deal" - tako v smislu glasbe kakor v smislu njenega enkratnega vajba - je tu YouTube kanal Jazzy Club♪. Tam boste našli prikupen izbor smooth jazz klasik, opremljenih z montažami slikovnega gradiva, ki prikažejo ontološko bistvo te glasbe. Kot je v etru ugotovila ekipa PPJ, to bistvo sestoji iz objektifikacije žensk, nočnih metropol, dragih avtomobilov, retuširanih slik narave... in pa spet objektifikacije žensk.

Od smooth jazza do sodobnih pristopov - "Netflix and chill". Če je usnjene kavče, pridušeno razsvetljavo in motelski dekor naprej zamenjalo povabilo "a greva k men poslušat plošče", ga je danes nadomestilo povabilo "wanna come to my house and Netflix and chill" (slovenska ustreznica tega povabila bi bila "a pridš k men pogledat kak film").  Sopojav besed "Netflix" in "chill" v enem stavku oz. tweetu načeloma ni nič neobičajnega: gledanje serij preko plačljivega spletnega servisa (ki seveda ni na voljo v Sloveniji) v trenirki, pod debelo deko, s širokim naborom prigrizkov pri roki. Nato se je leta 2014 pojavila fraza-ki-je-postala-meme "Netflix and chill", ki je vnesla novo, bolj "vročo" dimenzijo v dokaj enostavno celodnevno bluzenje pred laptopom ob ogledu prve sezone serije Narcos. Pri "Netflix and chill" je slednje malo verjetno, vsaj po optimalnem scenariju, saj naj bi izraz "Netflix and chill" veljal za tajno povabilo za intimne odnose. Kot tak je ta izraz - možno je tudi zamenjati "Netflix" s kakšnim drugim samostalnikom - v obliki različnih predlog za meme-e zablestel v letu 2015 (glejte zgornjo sliko). Internetni uporabniki smo se tudi zabavali ob scenariju, ko eden izmed partnerjev izraz "Netflix and chill" razume dobesedno. Zabave je nemara biol konec, ko so razni mainstream mediji in forumi za starševske nasvete resnični pomen tega izraza razkrili zaskrbljenim staršem... ali ko je podjetje Netflix samo začelo uporabljati ta meme v promocijske namene.

Končno je v sklopu "Netflix and chill" na vrsto prišla tudi "it" ameriška komedijantka, Amy Schumer. Njenemu delu smo želeli nameniti nekaj besed že v oktoberskem jutranj'cu. Pozdravljamo namreč dejstvo, da se v svojih skečih loteva ambivalentnih pričakovanj in zahtev, ki jih družba naslavlja na (sodobno) žensko, in to s humorjem, ki kljub izvirnosti ne koncu ne prinaša sporočila o možni drugačni prihodnosti. Njen humor se izteče v grenko podobo naše sedajnosti, kjer skeči na nekih točkah tako presenetljivo sovpadajo z realnostjo, ki jo želijo prikazati, da včasih nismo več prepričani, ali gledamo skeč ali realnost samo.

(Pa še nekaj predlogov, ki jih nismo pojmovno stlačili v opis:

Mom computer therapy - https://www.youtube.com/watch?v=A6A331B1oq8

My dream break-up - https://www.youtube.com/watch?v=o1Asi3rxfRY

Focus Group - https://www.youtube.com/watch?v=Oe6rsOZ2NP0)

Obžalujemo pa njeno sodelovanje z nadvse konformističnim režiserjem Juddom Apatowom pri filmu Trainwreck, kjer je vso Amyino ukvarjanje z "umazano" realnostjo okleščeno in lično spolirano. Trainwreck je trainwreck za Amy.

Nekateri si želimo, da bi frazem, ki je tvoril naš tematski okvir, dejansko pomenil to, kar izreka - še posebej v primeru, da smo bili na neki točki našega življenja odvisni od hitre internetne povezave kolegov (ali kolegic) in je bil edini način, da si ogledamo kakšne filme tako, da pridemo k nekomu hengat. Klara je delila anekdoto o primeru, ko je v upanju na ogled kultnega prvega filma iz filmske sage Star Wars verjela, da povabilo k ogledu filma pomeni točno to. Pravi, da so nekateri prizori bili spregledani, ima pa sedaj na voljo hitrejši internet.

Na Radiu Študent obstaja že odlična recenzija Matjaža Zorca o najnovejšem delu Star Wars, mi pa smo se odločili malce pretresti razprave, ki se na internetu odvijajo na to temo. Zdi se, da lahko izluščimo dva glavna, nasprotna si pola. Prvi (razočarano) pravi, da je film ena sama referenca ter mu očita, da nima nobenih resnešjih novih zapletov, bolj kompleksnih likov ali razvoja starih, znanih likov. Drugi odgovarja, da originalnost zgodbe nikoli ni bila poanta SW in da je bila reciklaža pričakovana - da je SW pač zasnovan kot zabaven družinski film, ki se deep shit tematike dotakne samo na površini (in se nikoli ni pretvarjal, da je kaj več od tega). Med njima se nahajajo tisti, ki pravijo: že, že, reciklaža, toda ali res pričakujemo preveč, če si želimo, da bi bilo vsaj malo drugače? Če si želimo, da SW ne bi preveč recikliral samega sebe, in ne zgolj osnovnih nastavk zgodbe in likov? Če je uspelo npr. Mad Maxu, zakaj ne bi tudi SW?

In ali je razočaranje pravzaprav pokazatelj tega, da hypu niso nasedli drugi, temveč prav vi?

Ali je hype glede nove filmske in serijske produkcije še edino, česar se lahko veselimo v letu 2016, smo se spraševali v PPJ. Pogled v prihodnost nam je namreč prinašal zgolj pogled na žico ob meji in njej sorodne dogodke. V obupu smo se obrnili v sfero eksapizma in tam poiskali nekaj stvari, ki se jih bomo poskusili veseliti. Takoj nas je doletelo prvo razočaranje, saj smo ugotovili, da je lansiranje tretje sezone Twin Peaks prestavljena na leto 2017. Si pa zato lahko obetamo naddaljevanje Dosjejev X in Independence Day 2 (brez Will Smitha!!). Mike-u se morda celo obeta podoživetje premiere prvega dela, ki se je zgodil in mu prisostvoval 4. julija 1996 točno ob polnoči (kdo je imel takrat že preimero ob polnoči?). Klara pa pravi, da se še vedno skoraj vsakič, ko se pelje skozi tunel, spomni na prizor, ko Will Smithova izbranka skupaj z otrokom in psom beži pred ognjenimi zublji ter se pred njimi zateče v zasilni izhod. Toda očitno smo obtičali v preteklosti, saj se veselimo samo come-backov.

PPJ and chill!