Ko smo leta 2012 prvič ugledali Telltaleovo adaptacijo stripa Walking Dead, je bila javnost naravnost navdušena. Klasičen pustolovski format, po katerem se skozi zgodbo prebijaš z opazovanjem, klikanjem in kombiniranjem raznih predmetov, je zamenjala okleščena forma. Iz nje so izginile uganke, ki so nekoč definirale žanr, zamenjal pa jih je dolg niz dialogov, skozi katere se prebijamo z  izbiro svojih replik. Zgodba je bila tako kot njen stripovski izvirnik polna trpkih trenutkov, ne da bi postala brezobzirno kruta; v klišejski zombijevski apokalipsi je našla dovolj prepričljivih likov in situacij, da je igralca vseskozi držala na trnih. Igra je postala nenaden hit in dobila nešteto posnemovalcev, obenem pa jo je doletela edinstvena čast, da je otvorila prvo edicijo te rubrike pred dobrima dvema letoma.

Po treh ali štirih letih intenzivnega žuljenja igralnega koncepta se zdi, da je žanr že dokaj izčrpan. Pomanjkljivosti, na katere so opozarjali redki kritiki, so postale očitne; igralec je v komaj kaj več kot opazovalec, ki se preklika skozi štorijo in občasno stisne kakšen gumb. Interakcije so omejene in vnaprej zrežirane, brez vsake spontanosti. Odločitve, ki smo jih sprejemali, običajno niso imele dolgoročnih vplivov, razen malce drugačnega dialoga. Kljub dobrim ocenam in prodajnim številkam so bile igre v končni fazi komaj kaj več kot filmski odlomki, povezani z nekaj kliki miške. Tudi vrhunski scenariji so le s težavo prikrivali iluzijo interaktivnosti in nadzora nad zgodbo; potrebno je bilo nekaj precej drugačnega, da bi žanr ostal relevanten. Tu nastopi naš današnji primerek, uradno poimenovan 1979 Revolution: Black Friday.

Igra po svojem igralnem konceptu zvesto sledi Telltalovi predlogi, a jo postavlja v neizmišljeno, zgodovinsko okolje. Iz naslova ste verjetno že lahko sklepali, da se vrti okoli časa znamenite iranske revolucije, ki je izgnala zahodno usmerjenega šaha in nastavila versko diktaturo ajatol. Sledimo zgodbi Reze, mladega fotografa, ki se zaradi svojih disidentskih sentimentov znajde v mučilnem zaporu in se pod prisilo spominja dogodkov, ki so pripeljali do prevrata. Spremljamo in soustvarjamo njegove odločitve od začetka, ko v dogajanje vstopi kot naključni opazovalec in priložnostni fotograf, pa do vrhunca revolucije, ko vojska razglasi policijsko uro in prične streljati na zbrane protestnike. S pomočjo klasičnega dialoškega vmesnika sprejemamo odločitve in vodimo dialoge, ki Rezo pripeljejo do samega jedra revolucionarjev.

Kar igri daje pristnost, niso antropološki inserti o iranski kulturi, kulinariki in običajih, pa tudi ne posiljeno obsežne razlage o pouličnem dogajanju. Konflikti in nasprotja med glavnimi akterji so organska in neposiljena, predvsem pa logična. Med revolucionarji se krešejo nasprotja o tem, ali naj bi bil upor oborožen ali ne, kakšno vlogo bi pri tem morala igrati vera itd. Rezova družina je razklana, ker je mati zaskrbljena zaradi varnosti svojih otrok, medtem ko oče na skrivaj spodbuja sinovo strast in svobodomiselnost. Eden od bratov služi v policiji in disidente gleda postrani, medtem ko se odtujeni bratranec očitno približuje skrajnejšim in oboroženim frakcijam upornikov. Ko je v prerivanju zaboden duhovni vodja revolucije, se osumljenci namnožijo.. Ne verjamem, da smo kdaj imeli na voljo boljši zgodbovni nastavek za videoigro.

Fascinantno idejo na žalost omejuje tehnična plat – gre za projekt, ki na Kickstarterju ni dobil željenega zneska in je očitno nedokončan. Nekatere sekvence so obupno animirane, pojavljajo se hrošči in glitchi, ki jih ne bi srečali v povprečni spolirani igri. Prav tako bi lahko kaj pripomnili čez kratkost zgodbe in odsekan konec; očitno je, da je bila igra najprej narejena za epizodno igranje in je šele nato postala 'standalone' naslov. A če v tem aspektu igri pogledamo skozi prste, ji težko karkoli očitamo. Pri tovrstnem žanru pustolovščin je nujno, da protagonistu predstavi brezupnost nekega položaja in mu pokaže, da v luči širših zgodovinskih dogodkov njegove odločitve tudi v resnici ne štejejo, s čimer pomanjkljivost žanra obrne v svoj prid. Revolucija bo pač šla svojo pot, ne glede na Rezovo ravnanje.

Black Friday je poceni, nezahtevna in ne predolga igra, ki prinaša nov dokumentarističen vidik v pustolovski žanr in utegne postati še kako pomembna, če se bo ideje lotil večji studio.

Ilegalne posnetke ajatole Homeinija je poslušal Rasto.