Poplava retro iger, ki se igralsko in vizualno zgledujejo po že dolgo zaprašenih izdelkih, je stare žanre obudila od mrtvih in mladežu predočila priložnost izkušnje, po kateri najbrž sicer ne bi posegli. Kakor so stari Megamani in Castlevanie igralsko zadovoljujoči, bosta podoba in okornost današnjega potrošnika odbijala. Tu sedaj pridejo mimo moderne priredbe, ki se po špilovnih starostah celostno zgledujejo, a nadgradijo in zloščijo aspekte, ki so frustrirajoči za povprečnega  nepotrpežljivca. Take kombinacije je združeval v Pritiskavcu poprej opisani Shovel Knight, danes opisana dvodimenzionalna streljačina Axiom Verge pa je vzela za zgled tudi stare NES-ovske klasike. Če je Shovel Knight kombiniral Megamana in Super Maria, se je Axiom Verge bolj naslonil na Metroid in Castelvanio ter njune značilnosti zapakiral v lepo podobo in spodoben nadzor, kar manjka obema utemeljiteljema žanra, ki je po njiju poimenovan »Metroidvania«.

V nasprotju z Megamani in Super Marii, ki so igralno dokaj enostavni in potekajo premočrtno, so Metroidvanie orožarsko veliko bolj raznolike, njihove stopnje so kompleksnejše in labirintske. Oboji so igrani preko pogleda od strani in s stranskim pomikanjem, a zaradi bolj odprtega in prepletenega okolja se v Axiom Vergu vzpostavi organska celota vseh nivojev. Tja, od koder začneš, se po parih urah vrneš, ker je pot, ki je bila prej zaprta, sedaj prehodna zaradi novega orožja, ki zradira oviro. Prav tako se lahko izmuzneš na prej nedostopen hodnik in poiščeš skrivnosti, ko najdeš zmožnost, ki je skrita na nekem drugem delu zemljevida. Mimogrede odkleneš še vrata, ki peljejo v novo smer in kjer te čaka velikanski in krvoločen monstrum, ki jih je v igri na pretek. Z nadgrajenimi in smrtonosnimi pokalicami nadlogo ugonobiš in greš hitro naprej v nezemeljske hodnike nositi glavo naprodaj.

Na poti stoji nebroj nasprotnikov, ki so prelepi produkti pikselske grafike. Njihov izgled in vrsta sta odvisna od tematike posamezne sobane, v kiberbiološki stopnji so napol stroji, napol mesene spake, po podzemnih temnicah pa se potikajo castelvanijski zombiji in pajki. Mnoge odprte stopnje omogočajo platformenje, slab skok pomeni padec s ploščadi v globine. Kavelj pa omogoči, da kot Tarzan vijugaš naokoli. Z dvojnim skokom in teleportiranjem je izkušnja že skoraj parkour in za kakšen speedrun uporabiš vse mogoče trike. Okolje je nemalokrat lahko uničiti in s pravim krepelom odpreš nove poti. Žarčno pištolo pa uporabiš za uničenje skorumpiranih predelov, ki izgledajo, kot da je na delu kakšen računalniški črv in imajo temu primerno »glitch« podobo.

Nemalo skrbi je bilo namenjenih izgledu šefov, ki so vse mogoče nagnusnosti. Robokopski polž zahteva, da se strateško izmikaš njegovim laserskim kanonom in le-te postopoma uničuješ. Škorpijon z ognjemetalcem za rep pa ti osmodi rit, če te dobi preblizu. Težavnost je primerna žanru, in čeprav se ne more primerjati s svojimi idoli, te Axiom Verge prisili, da se vsaj malo našvicaš. Kombinacije orožij, ki jih je skoraj dva ducata, vse od energijskih bumerangov pa do strelostrelov, pomenijo praženje tečnob na mnogo načinov. Sposobnosti, kot sta teleportiranje in nadzorovanje mini-jaza, ki izgleda kot head-crab, še dodajo k mobilnosti in hitrosti boja. Prav slednje je pozitivni dodatek igre napram starokopitnicam žanra, ki brez okorelosti in netočnega nadzora zasije v vsej odličnosti.

Zgodba ni nekaj zelo dodelanega, prej je priložnost za oddih med potikanjem po vedno bolj skorumpiranih hodnikih. Postavljen si v kožo znanstvenika po imenu Trace, ki ga je doletela laboratorijska eksplozija in se je ob prebujanju znašel v nezemeljskem okolju. V roke dobi pokalico in navodila, naj se znajde, kakor zmore. Razkriti mora, kaj se je zgodilo s propadlo civilizacijo, ki je včasih naseljevala čudaški planet Sudra. Naokoli ga vodi Elsenova, ki je ena od Rusalk. Gre za velikanske vojaške androidne mašine, ki bijejo boj z norim znanstvenikom Athetosom. Ta naj bi bil kriv za razdejanje, ki smo mu priča, in na nas je, da ga zaustavimo.

Axiom Verge je bil izdan lani in je samostojno delo enega človeka, Thomasa Happa, ki je zadevo sam sprogramiral, zrisal in uglasbil. Z dolžino, ki traja dobrih deset ur, ter kompleksnostjo igranja in priljudno vizualnostjo je ustvaril nekaj, za kar si zasluži vse pohvale. Grozljivo okolje in šefi, pred katerimi trepetaš, skupaj z vsestranskostjo orožij in sposobnostmi so nastavki, ki so umno povezani v več kot zglednega in imenitnega preroditelja starih žanrov.