Za igre iz dežele vzhajajočega sonca se je sicer specializiral kolega Domen, a tokrat se nam je zdelo vredno pogledati na takšne špile z vidika nekoga, ki s tamkajšnjo tradicijo ni kaj prida seznanjen. Celo kot popoln laik, ki je z japonsko kulturo občeval le po zahodnjaških stereotipih, sem nemudoma opazil določene trope. Se igra dogaja v šoli? Check. Ali to šolo obiskujejo hihitave sramežljive smrklje? Check. Hitre spremembe razpoloženja pri vseh likih? Check. Očitne reference na Battle Royale? Check. Posiljevalski lignji? No, nanje doslej še nisem naletel.

Pa pustimo stereotipe za zdaj ob strani, kajti na sami Danganronpi je le malo običajnega, še najmanj pa zgodbe. V njej se ekipa najelitnejših študentov znajde v jeklenem primežu popolnega psihopata. Monokuma, kakor se ta imenuje, je dejansko nekakšen omnipotenten, mehatronski plišasti medvedek, ki elitno šolo spremeni v smrtonosen zapor. Iz njega se lahko prebije le tisti, ki zagreši umor in uspešno prikrije svoje sledi. Naš krotki protagonist, nič kaj izjemen mladec se mora tako ob vsakem umoru preleviti v detektiva in na razrednem zasedanju prepričati sošolce, da obsodijo pravega krivca.

Danganronpa je špil, ki žanrsko še kar spretno krmari med pustolovščino point‘n’click in interaktivno zgodbo. V njem prehajamo med različnimi modusi igranja; imamo tako imenovani prosti čas, ko se spoznavamo in družimo s sošolci v obliki dialogov, ob vsakem umoru sledi detektivska raziskava prizorišča, na koncu pa nas čaka še sojenje, na katerem s kombinacijo miselnih in spretnostnih miniiger razkrinkamo storilca. Takšna konceptna pestrost bi seveda pomenila hud naglavni greh v kateremkoli drugem špilu, vendar je Danganronpa resnično nekaj posebnega - čeprav ima zgodbovni nastavek, ki bi se v katerikoli zahodnjaški inkarnaciji nemudoma prevedel v resnobno zatežen triler, je v svoji izvirni japonski različici vendarle prav osvežujoče komičen in napakiran s samoironijo.

Prav bizarna tragikomičnost je tista, ki dela Danganronpo znosno in celo zabavno. Groteskno brutalni umori in depresivne situacije se prosto mešajo s karakternim humorjem in absurdnimi prizori. Pri tem najbolj pozitivno izstopa glavni hudobec, pol plišasti medvedek pol režeča pošast, ki s svojim odbitim humorjem in shizofreno pojavo predstavlja resnično srce igre. Če bi v njegovi vlogi nastopal še en sadističen psihopat, kakršnih smo se nagledali v ameriških grozljivkah, bi verjetno odložili igro po nekaj minutah. Tako pa njegove pojave deus ex machina pričakujemo z veseljem in grozo obenem, saj si pravila sproti izmišljuje in dopolnjuje, da bi svojo pošastno igro naredil kar najbolj zabavno.

Danganronpa je tako napakirana s presenečenji, čeprav ne vedno pozitivnimi. Razkrinkavanje morilca pred sodiščem je tako zabavno z vidika zgodbe, saj kljub natančni predhodni raziskavi vedno odkrijemo nove šokantne stvari, vendar pa so nekateri deli preizkusov izključno spretnostne narave in zato popolnoma nelogični z vidika zgodbe. Čemu recimo služi soočenje z argumenti, pri čemer moram pet minut kot nor klofati po miškinih gumbih, ne da bi ob tem uporabil eno samo samcato možgansko celico? Čemu se sojenja vlečejo celo potem, ko je že 10 minut jasen morilec, motiv in celo vsaka najmanjša podrobnost umora? Čemu moram gledati vedno ene in iste animacije, kadar prehajam med prostori? Priznati je treba, da nekateri od teh detajlov pokvarijo vsebino sicer dobro tempirane igre in včasih tudi pokvarijo izkušnjo zahtevnejšemu igralcu.

In vendar je Danganronpa - vsaj prvi del trilogije - špil, ki ga je bilo vredno preizkusiti, če ne drugega že zaradi kulturnega šoka. V nasprotju z prenekaterimi sorodnimi naslovi ne potrebujete stotin ur igranja, da bi ga obrnili. Karnevalskost in posmehljiva distanca pa sta nasploh nekaj, česar bi se lahko priučili tudi studii v teh koncih sveta.