Takole čez palec se zdi, da bi lahko videoigro razdelili v dve dimenziji. Prvo predstavlja zgodba, to je dejanska izkušnja s cilji in razlogom, da se igri sploh posvetimo. Drugo dimenzijo zastopa igralnost – izziv in način, kako se skozi zgodbo prebijamo. Uspešen preplet in utečenost obeh je ključ do dobre izkušnje v videoigri. Večkrat naletimo na izdelke, ki se ponašajo z odlično zgodbo, pa je ne znajo podati na zabaven način; po drugi strani pa prav tako večkrat zavihamo nos nad naslovi, kjer se zabava zaradi odsotnosti prepričljive štorije izteče v ponavljajočo se in hitro pozabljivo izkušnjo.

A le zakaj imamo na voljo indie naslove, če ne zato, da razbijejo klišeje? Dear Esther, ki ga predstavljamo danes, je prenekaterega recenzenta pustil v ugibanju, ali sploh še lahko govorimo o igri. Njegov fokus je namreč tako zelo uperjen v zgodbo in impresijo, da so se avtorji na koncu namerno odpovedali gameplayu v pravem pomenu besede. Čeprav vas igra postavi pred standardne kontrole prvoosebne igre, torej WASD + miška, pa vam v roke ne porine orožja ali sploh kakršnekoli možnosti za interakcijo s svetom. Kljub temu pa lahko brez najmanjšega dvoma zagotovimo, da takšnega sveta zlepa ne vidimo na računalniškem zaslonu.

Igra nas postavi na zapuščen in meglen Hebridski otok. Naš protagonist je neviden in brezimen. Njegovi motivi in cilji so nejasni. Očitno je samo to, da je bil skrivnostni otok nekoč naseljen in da ima svojo zgodovino. V daljavi se bliska svetilnik in četudi nam nikjer ni izrecno zapovedano, se intuitivno napotimo na pohod proti njemu. Tako začnemo z raziskovanjem otoka, medtem ko nas spremlja glas pripovedovalca. Ta se oglasi na naključnih mestih našega pohoda in bere fragmente iz različnih pisem. Izmenjujejo se dvoumne pripovedi pastirja, raziskovalca in preživelega v prometni nesreči. Vsaj na začetku nam ni popolnoma jasno, komu in čemu je pripoved namenjena. Je pripovedovalec v resnici naš protagonist? Je pisma spisal on ali pa so nanj naslovljena? Imajo sploh kakšno zvezo z nami? 

Velika specifika Dear Esther je ravno v tem, da nas za razliko od večine iger ne vrže v središče akcije, temveč počasi in potrpežljivo gradi svojo atmosfero. Zapuščeni otok je prepojen z melanholično lepim in mestoma celo strašljivim razgledom. Samevajoče barake, prepišne gore, nasedle ladje in opuščeni pristani le še okrepijo občutke samote. Odlomki zgodb in izpovedi, ki jih slišimo od pripovedovalca, nihajo med depresijo, jezo in norostjo. V Dear Esther ni ničesar očitnega, razen tega, da nas s skrivnostno vztrajnostjo posrka vase. Tu ni prostora za adrenalin in divjanje. Igranje bi še najlažje primerjali s sprehodom v gore; prevzame nas, četudi ne moremo takoj uvideti njegovega smisla ali logike.

Britanska ekipa po imenu The Chinese room se je že od začetka specializirala za modifikacije drugega Half-Lifea in tudi Dear Esther je začel svoje življenje leta 2009 kot manjši moderski hit. Tri leta kasneje je doživel celostno prenovo in se pojavil na Steamu v samostojni izdaji. Čeprav je igra osnovana na desetletje starem grafičnem pogonu, pa njene vizualije brez težav uvrstimo med osupljive. Hebridski otok, na katerega smo postavljeni, je resnična paša za oči. Slapovi, podzemna jezera, kapniki, travnati hribi in peščena obala so izrisani z osupljivim stilom in natančnostjo, kakršne v interaktivnih okoljih nismo navajeni. Presune tudi izjemna kontemplativna glasbena spremljava. Naš triurni pohod po krajini, ki jo je bojda navdihnil William S. Burroughs s svojimi slikarijami, je resnično močna izkušnja, posejana z nedoumljivimi podrobnostmi, ki nas vlečejo k raziskovanju, a hkrati onemogočajo jasno interpretacijo.

Povejmo naravnost: Dear Esther deluje podobno kot Kafkova proza. Večino bo nemudoma zapeljala s svojo skrivnostno nedostopnostjo in stilom, spet druge pa bo pustila zmedene in razočarane. Spričo dvoumne narave igre je pač neizogibno, da ne bo prepričala vsakogar, ki bi se je lotil. Pa vendar bodo tudi največji skeptiki ekipi The Chinese room morali priznati, da so ustvarili eno najlepših iger vseh časov. Čeprav je Dear Esther bližje interaktivnemu filmu kot povprečni igri, je s svojim misterijem in naklonjenostjo detajlom vreden naše pozornosti in sedmih dolarjev na Steamu. Navkljub kršenju uveljavljenih kriterijev videoiger – ali pa ravno zato.

Čez mrzle hribe se je s toplim čajem prebijal Rasto.