V svetu videoiger je ekscentričnost japonskih domislic zanesljiva  stalnost. Če obstaja žanr, smo si lahko gotovi, da so si ga sposodili in ga medtem, ko nihče ni gledal, potegnili v neko odpuljeno smer. O poteznih igrah smo v Pritiskavcu povedali že dosti in večinoma smo govorili o odličnosti pravovernega držanja pravil igralne mehanike ter hvalili resnobnost štorijalnega pripovedovanja. Obstajajo izjeme, kot je pred kratkim opisani naslov Pit people, vendar je bila tu enkratnost v vsebini povedanega, ne pa tudi v igralni izvedbi. Disgaea 2 se ne ukvarja toliko z dekonstrukcijo zgodbe, pristopom, ki krasi Pit People, temveč se loti razgradnje in ponovne sestavitve samega načina poteznega igranja. Vse to seveda primerno zapakirano v animejski podobi.

Razlog, da govorimo o drugem delu Disgaeje, leži v nerednem izhajanju japonskih iger na zahodu. Z razmahom spletnih servisov za prenašanje špilov v zadnjem desetletju, se je izboljšala tudi razpoložljivost ne-zahodnih naslovov. Posledica je, da spričo zanimanja zahodnjaških gamerjev, japonci izvažajo tudi starejše špile, ki predtem niso dobili uradne lokalizacije v angleščino. Primer tega sta v Pritiskavcu že opisana Legend of Heroes in Higurashi. Prvi del Disgaea je prišel ven že nekaj časa nazaj, vendar vanj ni bilo vloženega kaj dosti truda, zato so ga pestili problemi, ki jih je imel že v originalni japonski izdaji. Poleg hroščev in slabe prevedbe, gre predvsem za počasnost igranja. Še celo s programi iz tretje roke za povišanje hitrosti, se je igralnost nadležno vlekla. Na srečo so pritožbe vzeli resno in skupaj z izdajo predelanega drugega dela  poslali na tržišče tudi prečiščeno verzijo prvega dela. Nadaljevanje je v vsakem pogledu boljše, zato si ga bomo tudi pogledali.

Za prvi vtis o igri je dovolj, če povemo, kako so njeni razvijalci prišli do vseh mehanik, ki jih vsebuje. Dodatne ideje za lastnosti igranja so implementirali, dokler se zaradi natlačenosti vsebine večina ekipe  ni začela resno spraševati o smiselnosti tega početja. Po lastnih besedah; želeli so narediti hardcore rpg in niso vedeli, kje je meja. Kontra-intuitivno končni rezultat ni zmeda, temveč nekakšen urejen kaos. Izkaže se presenetljiva uravnoteženost med kompleksnostjo rpg elementov in opcijami delovanja na bojnem polju. Poleg peščice zgodbovnih junakov lahko tudi poljubno ustvarjamo bojevnike. Izbiramo med več kot petintridesetimi razredi človeških in pošastnih likov, vsak pa še poseduje samosvoje sposobnosti in afinitete do določenih orožij. Nekatere, recimo pošastne pingvine, lahko taktično izkoristimo tako, da jih zalučamo v sovražnika in ga skupaj z njimi razstrelijo.

Zgodba se dogaja v Podzemlju,univerzumu mnogih vzporednih svetov, ki jim vladajo demonski mogočneži. Najvišji vodja demonov Zenon je človeško raso zaklel in spremenil v pošasti. Edini, ki je na urok imun, je Adell, ki si za svoj cilj postavi premagati Zenona in ukinitev coprnije. Ponesrečen ritual namesto Zenona prikliče njegovo hčer Rozalin. Adell mora sedaj pospremiti jezikavo in razvajeno princeso k njenemu očetu in najti način, kako ga vreči s prestola. Njuna pot vključuje vse možne zastranitve, sproti pa srečata cel kup ekscentričnega folka.  Medtem ko zgodba ni nič kaj posebnega, je njen najboljši del interakcija med liki. Vsi se med sabo humorno živcirajo in  pričkanje kot odmor med bojevanjem več kot nadomesti neko posiljeno globino fabule.  

Igra nudi neskončno število stopenj z mehaniko vstopanja v predmete in orožja ter podreditvijo sovragov, ki se skrivajo v njih. Z vsako obdelano stopnjo v predmetu  se poveča njegova moč. Podrejene pošastke, ki določajo lastnosti predmeta, lahko nato prenašamo iz enega predmeta v drugega. Tako lahko natančnost iz puške prenesemo v meč, ki je sicer močan, vendar nezanesljiv. Primešajmo temu še nenavaden sistem parlamentarnega odločanja o določenih vidikih igre. Tu se pridružimo skupščini pošasti, kjer se sprejemajo odločitve o ustvarjanju novih likov, stvari, ki so na voljo v trgovini, in osebnih projektih, ki se lahko iztečejo v katastrofe in genocide. Vse odločitve pa bazirajo na korupciji, podkupovanju in pravilu moči. Disgaea 2 vsebuje tisto, kar je pravemu rpg-ju nujno potrebno; raznolikost in svoboda. Straniščni humor in absurdna krutost demonov pa torti postavijo le še češnjo na vrh.