Poznaš tisti občutek, ko preigravaš zadnjo uspešnico iz katerekoli pač že ultrapopularne franšize, in naenkrat poštekaš, da se sploh ne zabavaš? Da se samo prebijaš od ene neumne misije do druge z lažnim upanjem, da te nekje v prihodnosti čaka dobra igra? Zajebano je. IGN in Gamespot sta naslovu prisolila 8,5/10, mulci iz bloka nažigajo pozno v noč, ti pa se sprašuješ, če je problem v tvoji izbirčnosti, starosti ali cinizmu. Lahko bi bilo karkoli od naštetega, pravimo mi; lahko pa je res kriva igra, pravi avtor Don’t Move.

Špil izgleda zelo skromno. Ko ga poženeš, dobiš predse v pikslasti 2D grafiki izrisan level, ki je sestavljen iz ene same ravne platforme, štirih dekorativnih bakel in glavnega junaka - nindže, ki stoji na sredi. Naslov je vsaj malo zavajajoč. Možicelj resda prav hitro umre, če ga poskusiš premikati, a smrt ni kaznovana, temveč nagrajena: junak se instantno respawna in števec poskusov se poveča za ena. Oh yeah, ena točka! V zgornjem levem kotu vmesnika ždi skrivnostna ključavnica, ob kateri piše 5 atttempts, zato seveda moraš poskusiti, kaj se zgodi, če umreš petkrat. Spoiler alert - pojavi se še števec prehojene razdalje in ob ključavnici se izpiše novo navodilo za dosego naslednje prelomnice v igri. In tako do konca igre.

Ob povedanem bi marsikdo posumil, da gre za nekakšen umetniški projekt oz. meta igro, ki parodira prekomerno zanašanje modernih iger na umetne cilje v obliki levelov, achievementov in collectibleov. In ta ocena bi bila povsem pravilna, ampak mindfuck v celi situaciji je to, da je Don’t Move še vedno igralen! Špil, ki ti poskuša povedati, da si zombi, ki igra samo še zato, da bi dosegel višji level, to naredi na najbolj genialen možen način - še sam te za kakšno urico naredi v zombija.

Don’t Move na uradni strani stane 1 dolar in se ga da igrati na vseh popularnih namiznih in mobilnih operacijskih sistemih. Poskusi ga, konec je precej zanimiv.

Rubriko podpira gameplay.si.