BUM, TRESK, POK, ko slišimo zvok razdejanja in vsestranskega uničenja, je možno le eno, zunaj je novi DOOM. Za nami se vije krvava pot, postlana s trupli in uničenjem, sledi pa nam v najgloblje predele pekla, kjer smo, tako malo za hec, poustvarili armagedon. Destrukcija je DOOMov zaščitni znak, kot tudi neprestana akcija in pumpanje adrenalina. Ni za pričakovati nič drugega kot izživljanje nad vsem, kar leze in gre, ter izpraznenje nenormalnih količin izstrelkov v goltance pregrešnih spak. Vse to in še več od najnovejšega izločka serije iger, ki je začrtala smer modernih prvoosebnih streljačin.

DOOM je četrti naslov iz franšize, katere ime lahko nosi s ponosom, saj je s posvojitvijo najboljših prvin prvoosebnih streljačin prinesel svežino v nemalokrat putridni žanr. Pohvali se lahko z vrhunsko grafiko in značilnim morbidnim igralnim okoljem. V naše potne in usrane prste pa je prispel dvanajst let po trojki.

Razlog, zakaj se imenuje le DOOM in ne DOOM 4 je v popularni šegi, ki dandanes vlada med razvijalci iger, namreč v patološkem atavizmu. Od modernega konzumerja zabavljaške industrije očitno ne moremo pričakovati, da bo imel spomin boljši od zlate ribice, kaj šele, da bi vedel, da je svet pred dobrim desetletjem že obstajal. Ali pa je težko najti v marketingu folk, ki zna šteti dlje, kot do tri. Kakorkoli, ime brez števnika je deloma primeren. DOOM se namreč vrača k izvoru prvoosebnih nažigalskih streljačin, ki sta jih enka in dvojka žanrsko utemeljili in od katerih se je trojka z ovinkom v psihološki horror oddaljila. Delujemo kot notranji dizajner demonskega občestva in dajmo si priznati, velikanski stebri lave so totalno passé. Veliko primerneje, če demonom naredimo uslugo in peklenčkovo domovanje lično opremimo z njihovimi okončinami ter tisto čudno snovjo, ki jim curlja iz goltanca po spodletelem britju z motorko.     

Pri novem DOOMu začnemo z igro brez nepotrebnega zgodbovnega dolgovezenja. Naš junak ima resno pomanjkanje potrpljenja in takoj razbije nadležni blebetajoči monitor. V roke vzame krepelo in hop na sovraga. Igramo v koži neimenovanega vojaka iz predhodnic, poznanega le kot »doom guy«. Izvemo, da smo bili ujeti v antičnem sarkofagu, kar je bil edini način, da so nas demonski bojazljivci lahko zaustavili. Pretekli dosežki uničenja in razdejanja nam med demoni prinesejo ime »doom slayer« in prmejdun, da bomo nadimek upravičili. Na prijetni pustolovščini se potepamo po razvejanih in prostornih hodnikih. Iz pozicije A do pozicije B se da priti na cel kup načinov in sovražnike lahko spričo množice krepel ugonobimo, kakor nam hudobčevo srce v roki poželi.

Na višjih težavnostnih stopnjah je potrebno taktično razmišljanje, prilagoditi moramo izbiro orožja vrsti nasprotnika in pokrajini, vse to pa kombinirati z nemalo orožarskih izboljšav, ki spreminjajo osnovni arzenal v še bolj učinkovitega. Z zbiranjem run pa si širimo bazične sposobnosti. Noviteta je tudi veličastni uboj, ki se zgodi, ko ima demon nizko zdravje, takrat s pritiskom na gumb za fizični udarec izvedemo animirano ugonobitev. Teh je cel kup, od razčetverjenja, basanja granat v sapnike, pa vse do trganja rogov, s katerimi nato izvedemo očesni pregled. Ni da ni. Za nagrado nato dobimo strelivo, kar je tudi novost, saj se nam ni treba ustavljati in stikati za metki, temveč jih premagani sovragi pustijo za sabo.

Igranje je hitro in mobilno ter nam omogoča, da naokoli skačemo kot šimpanz. Z dvojnim skokom izvajamo vragolije in se kot balerina z mitraljezom v rokah sučemo okoli neskončnega navala satanskih prikazni. Ko dobimo v roke legendarni BFG, katerega kratica pomeni »big fucking gun«, okoli nas ostaja le še škrlatna župca.

Kampanja je vsesplošen razčefuk, vendar žuli njena kratkost. Seveda odvisno od težavnosti in OCD-ja pri iskanju skrivnosti, a slabih ducat ur ni kaj dosti. Šefi tudi ne pustijo posebnega vtisa. So le trije, ki so sicer vizualno atraktivni, saj se zgledujejo po retro pikselaški grafiki iz prvih dveh DOOMov, ampak niso preveč zahtevni in ustvarijo občutek, kot da so notri kar tako, za predah med obiski demonskih množic.

Kupiti novi DOOM zaradi večigralnosti je približno tako pametno kot odločitev samotnega impa, da mi prekriža pot ravno, ko valjam po rokah šibrovko. Ne nardit tega. Večigralnost je slaba in nedodelana. Še ena lastnost igre je snapmap, možnost kreiranja lastnih nivojev in njih deljenje z ostalo rajo. Brez težav se najde kaj lepega, kot je igranje Pacmana z vitezi pekla. Kar je interesantno, dokler ne ugotoviš, da je snapmap nadomestilo za modiranje, ki ga ponovem razvijalci pri Id-u očitno črnijo. DOOM brez modov in brez na primer velepomembnega nadomeščanja demonov s poniji iz My Little Pony risanke pa je kakor Cacodemon brez nasmeha – pač ni isto!

DOOM je izšel pred slabega pol leta, in je pogosto na razprodaji, tudi za petdeset procentov ceneje, kar pomeni, da se ga dobi za tridesetaka. Česar je že sama kampanja več kot vredna. Zatorej le elektromagnetni top v levico in motorko v desnico ter mesarskemu klanju naproti.