Sekljačine so tiste igre, ki jih lahko igramo tako za adrenalinsko potešitev kot za sprostitev. S pogledom čez ramo nadzorujemo lik, imenu žanra primerno sekljamo na stotine in stotine brezimenskih sovražnikov ter občasno pokažemo pot v onostranstvo še kakemu močnejšemu sovragu. Nadimek »hack 'n' slash« združuje naslove, katerih skupne poteze so možnost iagranja v ogromni areni, ubijanje stotin sovražnikov v eni bitki in različni, vendar poenostavljeni elementi RPG. Najbolj znani sta franšizi Dynasty Warriors in Samurai Warriors, ki imata tudi na desetine razširitev in nadaljevanj. Pogledali si bomo špil iz omenjenega žanra, ki pa ni niti med bolj znanimi niti med najboljšimi – poseben je zaradi multižanrske franšize, h kateri spada. Fate/Extella je animejsko obarvana sekljačina, pomešana z vizualno novelo in japonskim pristopom k zgodovinskim osebnostim.

Franšiza Fate združuje igre, animeje, knjige in stripe, njeni deli z bolj ali manj razumljivimi priponami pa soobstajajo v fikcijskem svetu japonskega izdajatelja Type-Moon. Razloga za takšna imena ni oziroma je dokaj butast: Japonci pač obožujejo kul zveneča tuja imena. Vsi izdelki franšize Fate imajo skupno formulo, ki omogoča več kot dovolj raznolikosti. Sposodijo si namreč kateri koli zgodovinski ali mitološki lik in ga transformirajo v tako ali drugačno animejsko različico, ti pa se nato bojujejo med sabo. Vsak izmed teh junakov ima specifične fantazijske lastnosti, ki izhajajo iz njihove osebne zgodovine, recimo Tesla kot kiborg ali pa Arthur z energijskimi izstrelki iz ekskaliburja. V vesolju Fate se tudi zgodi, da se dokajšen del zgodovinskih oseb spremeni v animejske punce, ker se to pač bolje prodaja.

Glede na njeno zgodovinsko tematiko in dodelano ozadje ni čudno, da je franšiza Fate dokaj uspešna: njena mobilna igra Fate/Grand Order je najbolj dobičkonosna na svetu, saj je v štirih letih obstoja obrnila že več kot štiri milijarde dolarjev. Igra, o kateri govorimo danes, je sekljačina v preobleki sveta Fate, v kateri se ure in ure prebijamo skozi neskončne horde brezobličnih sovražnikov. Tako kot v podobnih igrah je boj v Fate/Extella preprost, a hiter in zadovoljiv. Like upravljamo v tretji osebi ter uporabljamo lahke in težke napade, ki jih povežemo v verige, da gre množica sovragov hitreje preč. To pomeni, da v večini bitk število ubojev naraste na nekaj tisoč. Poleg običajnih napadov imamo še blokado in izogib, z dobro kombinacijo pa nasprotnikom še hitreje zadamo bridko smrt.

Bitke se običajno odvijajo na enem izmed petih prizorišč, cilj vsakega boja pa je pridobitev ključev, s katerimi prevzamemo nadzor nad sovražnikovimi deli zemljevida, medtem ko moramo obenem tudi braniti že osvojeno. Ko zberemo petnajst ključev, se na bojnem polju pojavi sovražni lik, ki jih hitro dobi po betici. To je bolj ali manj celotna formula, ki ji sledimo v nedogled. Igralna mehanika je torej sama po sebi preprosta. Igra sicer žanrsko ne ponuja nič novega, je pa zahvaljujoč intenzivnosti in hitrosti dogajanja zasvajajoča. Problem špila ni v njegovi igralnosti, temveč predvsem v pomanjkanju vsebine. Kot že omenjeno, se večina dogajanja nahaja v enem od petih okolij, kar pa kljub še nekaj slikovitim šefovskim prostorom ni veliko. Kot se rado zgodi pri podobnih igrah, je drugi lok zgodbe le ponovitev petih glavnih okolij. Še huje: eden od šefovskih bojev se ponovi kar trikrat.

Slaba stran igre je tudi ne preveč dovršena podoba. Očitno je, da so z igro ciljali predvsem na ročne drkalice, računalniška verzija pa ni dovolj izboljšana. Dobra stran tega je, da igra odlično dela tudi na manj zmogljivih kompih. Tehnične slabosti vendarle zbledijo ob lepo dodelani in dobro animirani animejski podobi, ki ostane zgledna tudi ob hitrem bojevanju. Čeprav je okolij malo, so ta lepa in tematsko raznolika. Prava paša za oči so posebni napadi vsakega lika, ki črpajo navdih iz njihove zgodovinske osebnosti in so izvedeni v kratki, skoraj filmsko koreografirani sekvenci. Izpostaviti velja dovršen vizualni in zgodbeni del igre, ki se igra kot vizualna novela. Zgodba se odvija v daljših scenah, ki prinašajo sinhronizirane dialoge z impresivnim naborom likov, ki jih lahko večinoma uporabimo tudi v boju. Fabuli ni kaj očitati – je najmočnejši del igre in navkljub nekam absurdni premisi o zgodovinskih osebah, ki se pretepajo med sabo, ne izpade napačno. Fate/Extella ni višek sekljačin, je pa zabaven način zabijanja časa in pravšnja igra za ljubitelje franšize.