Kdor pogosteje uporablja Steam je zagotovo v zadnjem čau opazil večjo profiliranost iger, ki se grupirajo pod oznakami vizualna novela. To kaže na na razrast števila animejsko obarvanih iger japonske in japonsko inspirirane zahodne produkcije. Z večjo globaliziranostjo igračarskega trga, je že prej velik vpliv japonskih trendov poleg nemarne zalege weeaboojev pripeljal s sabo tudi nemalo žanrov. V tokratni ediciji se bomo posvetili vizualnim novelam in enemu od biserov, ki je prišel pred časom na zahodni trg, The Devil on G-String.    

Vizualne novele so ene izmed iger, ki so dosedaj zasedale domeno nišnih iger. V preteklosti se jih uradno niti ni moglo dobiti v angleščini in jih je zainteresirani posameznik moral v komunistični maniri pretočiti preko valov spletnih izpostav skorbutarjev. Sedaj pa je vprašljive oboževalske prevode nadomestila profesionalna produkcija in sledeč vonju denarja prihod nekaterih kvalitetnih naslovov na zahod. To so klasike kot je Higurashi, Clannad, pa tudi malo mlajši Fruit of Grisaia.

Kot že kaže ime žanra, so vizualne novele interaktivne igre, ki podajajo tekst na statični grafični podlagi skupaj z zvočno spremljavo. Interakcija poteka z animejskimi dvodimenzionalnimi sličicami likov, pod katerimi pa je pogovorno okno, katerem se kaže tekst, dialogi in se podaja zgodba. Včasih je predvsem v kvalitetnejših produkcijah tekstu vzporedna tudi sinhronizacija, ki pa je predvsem v japonščini. Najdejo se tudi junaki, ki ob izdaji na zahodu sinhronizirajo v angleščino, vendar je to velik strošek. Zahodna produkcija je na splošno slaba, vizualni aspekti spominjajo na rezultat prebavnih motenj in zgodbe so mikser vseh možnih klišejev. Obstajajo nekateri boljši primerki, kot sta Nekopara in Hatoful Boyfriend, simulacija prijateljevanja z golobi, ampak te so predvsem parodije japonskih naslovov. 

Med vizualne novele nakateri štejejo tudi adventure in walking simulatorje, kot so v pritiskavcu že opisani Firewatch, Gone Home in Her Story. Lahko bi rekli, da sta prvadva vizualne novele v tretji dimenziji in Her Story je video novela. Ampak na Japonskem, kjer imajo vizualne novele tradicijo in ustaljene trope je ločnica do adventur večja. S poudarkom na pripovedi in z interakcijo, ki določa le smer poteka zgodbe, so samostojen žanr s celo paleto podzvrsti.

Sedaj si poglejmo predstavnika vizualnih novel, ki vsebuje primere njihovih najboljših aspektov in ga lahko postavimo kot zgled pripovedništva v igrah. G-senjou no Maou, angleško: The Devil on G-String in v podalpščini: Demon na G-struni je drama, psihološki triler in detektivščina. Ime je kombinacija imena Bachove simfonije Zrak na G-struni in Schubertovega Erlköniga, oziroma Demonskega kralja. V zgodbi se presenetljivo dobro križajo hamletska gonja po maščevanju, teroristične aktivnosti, ki bi jih zavidal še stric Osama in detektivske dogodivsčine, kot da bi bile izpod peresa Agathe Christie. Na splošno pripoved ni lahkotna, prepredena je s temačnimi podtoni in nasiljem.

Zgodba se vrti okoli izmuzljivega in enigmatičnega terorista, ki pod psevdonimom »Maou« oziroma »Demon«, kot plačanec manevrira po gangsterskem podzemlju. Na petah ima protagonistko igre, Usami Haru, ki je bila včasih profesionalna violinistka, sedaj pa se bavi kot amaterska detektivka. Odlikuje jo izreden um, slab smisel za humor, socialna neprilagojenost in ljubezen do pingvinov. Z Demonom ima krvavo preteklost in ga zasleduje že leta. Sled jo pripelje v mesto, ki mu vladajo yakuze. Posvojenec enega od gangsterskih gazd je Azai, ki igra navadnega šolarja, medtem ko pomaga očetu pri nečednih poslih. Ko se Demonovi načrti postavijo navzkríž z interesi yakuz, sicer medsebojno antipatična Haru in Azai oblikujeta zavezništvo iz nuje in se spustita z Demonom v igro mačke z mišjo, kjer ne vemo kdo zasleduje koga. Naracija poteka skozi štiri različne poti in ima več koncev, vse odvisno od izbir tekom igre.  

Špilu ni tuj črn humor in bi marsikaterega moralista pripravil do epileptičnega napada. Japonci niso posebno znani po politični korektnosti, zato šale o načrtovanju napada na združene narode in oblačenje likov v klu klux klan uniforme ne smejo presenetiti. Poleg omenjenih šal, katerih namen je šokiranje, je dosti komičnih situacij kot rezultat nekompatibilnega detektivskega dua.

Zgodba intrig in preigravanj se bolj kot po pogrošnih kriminalkah zgleduje po Arthurju Conan Doylu. Navdih vleče iz klasične glasbe, celoten soundtrack pa so najrazličnejše priredbe in remiksi Bacha, Beethovna, Griega, Chopina in drugih. V navezavi teksta na zvočno podlago in grafično podobo, ki ustvarja lep svet dogajanja, se tako ustvari poseben medij, presegajoč doživetje, ki ga bi imeli samo z branjem.

Igra ima svoje slabosti. Osemletna starost se kaže v za današnje čase cenenem izgledu grafike. Format 4:3 prav tako ne naredi vtisu dosti usluge. Za preigravo vseh možnih koncev je potrebno več kot ducat ur in vmesna razvlečenost se kaže pri padcu napetosti. Vendar pa špil nadoknadi dolg srednji del z eksplozivnim zaključkom. Ni ravno poceni, na steamu gre glasovna verzija v japonščini za 37€, medtem ko je nesinhronizirana 20€. Čeprav za vživetost glasovna edicija ni nujna, so liki skozi sinhronizacijo dobro oživljeni.

The Devil on G-String se torej dobi za ceno ene knjige, za kar pa dobimo odlično vizualno novelo, ki ima dodatno vrednost lepe vizualne podobe in izredno poslušljiv soundtrack.

Po g-struni je tokrat igral Domen. Rubriko podpira gameplay.si.