V začetku je bil umor. Beng — in iz poka je nastalo vesolje. Vesolje pa je bilo pusto in z izjemo nekaj planetov skoraj povsem prazno. In vendar je noirovski junak v njem našel črna in bela semena. Posadil je belo in pognala je sončnica. Posadil je črno in iz zemlje je prodrl nerazpoznaven plevel. Prva rastlina je prerasla svoje meje in z neba razsvetlila širno stvarjenje, druga je izbruhnila plin in bili so oblaki. No, in da ne bomo dolgovezili, je taisti junak posadil še več semen, iz katerih so pognali še vsi preostali elementi, ki gradijo Zemljo in obče stvarstvo.

Tokrat smo v roke pograbili pustolovščino Genesis noir, ki je v letošnjem letu izšla izpod prstov studia Feral Cat Den. V igri nadziramo urarja in gospodarja časa No Mana, ki se je v neki depresivni noči odločil obiskati svoje nekdanje dekle, glasbenico Miss Mass. Toda prejoj! V stanovanje je stopil, ravno ko je ljubosumni saksofonist Golden Boy proti šarmantni pevki izstrelil smrtonosni naboj. K sreči je imel urar še čas ustaviti čas. Nemudoma je skoval sijajen načrt. Pred izstrelek mu je postaviti majhno črno luknjo ter šele nato odstraniti časovno zavoro. Kot pa vsi dobro vemo, so za izdelavo srkajoče kozmične toalete potrebni drobci magične ure, ki so raztreseni po časovnici vesolja. V igri tako v lovu za fragmenti skačemo od geneze, formacije planetov, rojstva organizmov ter izbranih dogodkov človeške zgodovine vse do trenutka kavbojskega prizora.

Osrednjo vlogo v igri zavzema vizualna podoba. Zgodba se ob spremljavi jazza odvija v visoko kontrastnem črno-belem in skoraj stripovskem noir svetu, v katerem se avtorji nenehno poigravajo z osnovnimi scenografskimi elementi. Vse pomembnejše prizore velike zgodovine opazujemo v močno estetiziranih oblikah, neredko ozaljšanih z napol pretencioznimi kozmično transcendentalnimi motivi. Pa vendar atmosfera nekako deluje. Pozornost si zasluži tudi komunikacija idej. Pa ne zgolj med liki, ki bi jih sicer lahko našteli na prste dveh rok. Genesis noir snov podaja izključno z lično postavljenimi prizori in gestikulacijami.

Zdaj pa se polotimo še nečednosti. Bolj kot predstavnica klasičnih pustolovščin je Genesis noir zlasti vodeno popotovanje po estetiziranih prizorih. V igri ne bomo našli svobodnega prečesavanja kompleksne okolice, globokih dialogov ter, priznajmo si, večkrat utrujajočega spajanja predmetov. Sledeč zlatim mehurčkom se gibljemo od ene sekvence do druge, sem in tja moramo za napredovanje klikniti pravi objekt ali rešiti kakšno kvaziuganko, ki pa žal nikoli ne preseže sistematičnega povezovanja točk ali zlaganja skromnih sestavljank. Naj brez okolišenja povemo, da tovrstna igralnost, če ji sploh smemo tako reči, kaj hitro postane ponavljajoča se in dolgočasna. Igra je v nekaterih ozirih bližje Telltalovim pustolovščinam, čeravno slednjim ne bi želeli storiti krivice. Omenjeni naslovi igralca vendarle postavljajo pred moralno kočljive odločitve, ki pa so v objektu današnjega Pritiskavca povsem odsotne. Podobnost je moč uzreti zlasti v zgodbi brez resnih ovir, ki bi oteževale progresijo.

V igri pa ne umanjkajo zgolj mučne izbire. Celotno izkustvo je povsem linearno. Nikakršnih pomenljivih odločitev, ki bi pripeljale do drugačnih potekov ali koncev. Če smo nekoliko rezki, bi lahko rekli, da je Genesis noir interaktivna na nivoju kakšnega stripa. Vendarle je treba tudi pri slednjih obračati strani. Prav tako pa vsebinska plat ob visokoletečih motivih noira, misticizma in astrofizike ne preseže zgolj navidezne globine.  Kozmični pas de trois ljubosumja med maso, časom in energijo tako vsaj deloma rešuje izvirna podoba, ki skupaj s kratkostjo igre ponudi vsaj prelestno pašo za oči.