Kot je bilo napovedano v prejšnjem Pritiskavcu, se bomo tudi tokrat posvetili rogue-like žanru. Njegove članice so tiste zagamane igre, ki hodijo po tenki liniji izravnave med frustracijami, ki pripravijo človeka na metanje ploščka po sobi, in uživanju v izzivu, ki nas pripravi do večurnega poliranja sposobnosti. Tokrat bomo obravnavali igro, naslovljeno Gonner. To je indie platformska streljačina, izdana v prejšnjem letu, ki se je v poplavi rogue-like špilov vendarle izkazala s samosvojo identiteto. Nadzorujemo majhnega mehurčka Ikka, ki se spusti v temne globine, da bi našel nekaj, kar bi razveselilo njegovo prijateljico Sally, velikanskega letečega kita. Ne bomo preveč zapravljali časa s smiselnostjo fabulne zaslombe, kajti ta opravi svoje delo, priprav nas, da se odpravimo težavnosti naproti.

Grafika je enigmatična in zares nekaj posebnega. Svet, po katerem pohajkujemo, je zrisan s pastelnimi barvami, ne preveč detajlen, spomina na nekaj izpod rok osnovnošolskega slikarskega krožka. To ne pomeni, da ni privlačen, vsak nivo je paša za oči in vsi privrženci minimalističnega stila in ekscentričnega okoliša bodo našli nekaj zase. Pri ugonabljanju sovragov se v njihovih smrtnih krčih po ekranu razpočijo barvite eksplozije, podajajoč pravi spektakel. Pri igranju surovost podobe občasno vendarle predstavlja probleme. Posebno, ko je potrebna preciznost in smo na sredi največjega kaosa, v družbi morja sovražnikov in eksplozij, je zaradi nepreglednosti hitro izgubljenih par odločilnih sekund in storimo kruto smrt. Igralec se mora torej naučiti izogibati takim situacijam.

Sovražniki so enostavno obarvane  beštije, ki si želijo naše krvi in mi jih moramo s krepelom v rokah ugonobiti. Njihova moč je v številu in se zato ni pametno preveč hiteti, sicer jih dobimo malo morje na rit. Obirati pa se tudi ni pametno, saj s hitrim pomorom štancamo kombo, ki nam prinese simbole, ki so potem uporabljani v trgovini za kupovanje življenj in zamenjavo orožij ter sposobnosti. Njihova glavna vloga pa je, da se z dovoljšnim številom odkupimo smrti in tako ni treba začeti igre popolnoma od začetka, kot se spodobi za rogue igro. Sovragi niso kaj preveč raznoliki, kar špilu odvzame nekaj vrednosti za ponovno preigravanje.

Nebodigatreb, ki se nam prikažejo na poti, se je treba nekako odkrižati. To storimo tako, da jih pošljemo v onostranstvo z uporabo kakega iz zgledne kolekcije orožij. Ti so vse od puške, strelo-strela, pa do laserja. Z artefakti, ki jih sproti odkrivamo, si pridobimo sposobnosti, ki spremenijo način, kako se spopasti z igro. Avtomatično nabijanje puške odstrani potrebo po iskanju nabojev, medtem ko bombni nahrbtnik razstreli vse okoli lika. Za dodatno variacijo pri igranju pa poskrbijo še lobanje, ki si jih nadenemo in te vplivajo na število življenj, agilnost in nekatere dodatne lastnosti, ki jih lahko vsak odkrije zase. Obstaja tudi taka, ki vse spremeni v drek. Kombinacije med orožji, artefakti in lobanjami poskrbijo za raznolikost pri igranju in ko najdemo sebi najbljubšo trojico, ni vrag, da ne bomo prišli do konca. Ta je dosegljiv, vendar v duhu igre je do njega težko priti in je morbiden ter nejasen. Vendar poda zadoščenje, ko vemo, da smo obrnili težaški špil.

Potujemo skozi štiri barvite risankaste stopnje, vsaka je težja od druge, v posamezni pa so sobe, med katerimi se premikamo tako, da skočimo v halogeno obarvani stvor, ki spominja na trakuljo. Sobe so proceduralno ustvarjene, torej so vsakokrat drugačne, čeprav ne bistveno. Za razliko od drugih rogue špilov, kot sta »The Binding of Isaac« in »Spelunky«, je Gunner drugačne branže in bolj spominja na kakšnega Megamana, ki ga proslavi premočrtna igralnost in ne toliko ciklično ponavljanje od začetka. Gunner je odličen kot platformska streljačina, za prvovrstnost rogue žanra pa mu vseeno manjkajo lastnosti, ki bi vlekle v neskončno preigravanje. Še vedno je vreden svojih osem evrov, ampak, če si želite igranja za petdeset ur namesto deset, je na voljo še dosti drugih.

Po globelih je skakljal Domen.