Innerspace je ležerna letalska simulacija leta z jadralnim letalom, ki plove po pastelno obarvanemu svetu. Letalo pa ni le letalo, temveč po potrebi postane podmornica. V obeh primerih je naš namen plovba po letargičnem kozmosu, ki se kaj malo zmeni za nas, in raziskovanje njegovih tihih dobrav. Leta 2014 so razvijalci zbrali sredstva za igro na Kickstarterju in jo tri leta pozneje izdali v različicah za večino za večino igralnih platform. Za navdih sta jim bila bolj introspektivno orientirana naslova Journey in Grow Home. Čeprav igra ni ravno dosegla pričakovanj, ki jih je porajalo začetno navdušenje, so razvijalci pri PolyKnight Games naredili zgledno letalsko simulacijo s poglobljenim vzdušjem ob igranju.

Postavljena je v fantazijsko okolje, v katerem se skoraj nič ne dogaja in ki le še čaka na svoj konec. Mi smo leteči robotek, ki pomaga arheologu zbirati spomine na stari svet, preden jih požre čas. Igralec mora poiskati vse ostanke, ki se navezujejo na Inverse, zapuščeni svet, kjer je vse postavljeno na glavo in kjer gravitacija ne privlači, temveč odbija. Prebivalci so izginili neznano kam, za sabo pa pustili le nekaj sporočil nenadejanim popotnikom. Družbo v samoti nam delajo starodavni bogovi, ki z izgubo častilcev nimajo več kaj dosti za početi. Bogovi varujejo skrivnosti narobe obrnjenega sveta in se kljub njegovemu umiranju držijo svoje nekdanje slave. Med raziskovanjem jim služimo za redko razvedrilo ali pa smo nadležni komarji, ki jih nadlegujejo, dokler ne izdajo svojega smotra.

Namen igre je sproščeno pilotiranje jadralnega letala, s katerim se fijakamo med ruševinami in potujemo po nenavadno oblikovanem reliefu. Bojnega sistema ni, nikogar ne streljamo in ne moremo biti sestreljeni. Moramo pa uporabljati svoje letalske veščine za reševanje ugank, ki so večinoma prostorske narave. Letenje je spočetka neintuitivno, kar je vzrok za nemalo nesreč, ampak ko osvojimo kontrole, postane uživaško, posebno ker napake niso pretirano kaznovane. V skladu z želenim načinom igranja imamo na voljo še različne vrste letal, ene hitrejše in druge bolj gibčne. Ko se spremenimo v podmornico in skočimo pod gladino morja, se spremeni način premikanja in orientacije, igralnost se prilagodi novemu mediju gibanja in s sabo prinese še spremenjen način pristopa do ugank, tudi kombiniranje zračnega in vodnega načina za reševanje težavnejših zagonetk.

Namen igre ni pretirana zahtevnost igranja, poudarek je na vzdušju, ki tople barve poveže z atmosfersko glasbo. Včasih človek ni pri volji za adrenalinsko izkušnjo in se raje udobno namesti na stol, pripravi kakav in dobro zadekan poleti med stalaktiti oker barve ter dela lupinge nad svetlozelenimi planjavami valujoče trave. Pehanje za čimprejšnje razkritje skrivnosti sveta zgreši poanto, ki je v raziskovanju in potapljanju v okolje. Iger za ležerno vzdušje ni dosti, med bolj znanimi so recimo Shelter, simulacija umirjenega življenja živali v gozdu, Harvest Moon, kjer se ukvarjamo s kmetovanjem, in Abzû, v kateri se potapljamo v tihe globine oceana. 

V Pritiskavcu že opisana Yume Nikki tudi vsebuje kompleksen svet, namenjen za raziskovanje, kjer je namen zauživanje atmosfere, ki jo ustvarjata zvočna in slikovna podlaga. Igre spokojnosti, kjer je bitje v nekem svetu samo sebi namen, je malo, ampak tiste, ki so, lahko s svojimi fantastičnimi svetovi pričarajo občutek umirjenosti. Za razliko od tišine in srečanja s samim seboj v samoti gozda je lahko tak način umirjenosti bolj umeten in plehek, vendar pa je to nadomeščeno s svetom, ki je takemu občutku izdelan po meri. InnerSpace ni za odvisnike od stimulacije, je pa več kot pripravna igra za kakšen zaspan dan, ko se človeku ne da igrati nič drugega. Navkljub mestoma okornemu nadzoru in prostorski majhnosti ima igra zaradi svojega izgleda, zvoka in vzdušja pozitiven značaj.