Še vedno se najdejo zlobni jeziki, ki bodo porekli, da je najboljša računalniška igra v resnici tisti šah, ki ga dobite že naloženega na Windowsih. In včasih je težko ugovarjati, da je šahovska kompleksnost za videogralsko sceno nepresežena. Združuje namreč tisto, kar najbolj cenimo pri igrah; v teoriji je preprost in njegova pravila je mogoče povzeti v par vrsticah; v praksi pa je neskončno kompleksen in tudi po desetletjih študioznega igranja se še vedno lahko izboljšujemo svojo igro. A povsem mogoče je, da smo dobili pravega konkurenta, ki deluje po istem principu. Into the Breach je zasvojljivo preprosta potezna strategija, v kateri že spet rešujemo človeštvo.

Dobro strateško igro prepoznate po tem, da kombinira kratkoročne in dolgoročne vidike; igralec mora razmišljati v več smeri hkrati, si sproti zastavljati prioritete in jih prilagajati situaciji. Tokrat moramo z vojsko človeških mechov ubraniti civilno naselbino pred valovi napadov žuželkaste zalege. Sliši se preprosto in direktno, a v bistvu ni. Kot igralec se lahko žuželkam zoperstavite na več načinov: lahko jim poizkusite zadati dovolj udarcev, da jih posamično uničite, kar je precej zamudno početje. Ker žužki svoje napadalne namere nakažejo vnaprej, jih lahko preizkusite premakniti; udarite s topom nekam v bližino, tako da se premaknejo za polje levo in da njihov strel posledično pristane nekje daleč proč. Lahko jim poizkusite preprečiti novo spawnanje, tako da prestavite svoje debele riti na polja, kjer se nameravajo pojaviti okrepitve.

A najbolje je poiskati delikatno kombinacijo obojega - v resnici je namreč že na srednji težavnosti nemogoče obvarovati vsa mesta in vso obrambno mašinerijo hkrati. Če želite priti do konca, boste pač morali utrpeti udarce in izgube. Kar je nerodno, saj uničenje enega mecha resno ogrozi tudi preostala dva na bojišču; razbitje civilnega mesta pa predstavlja še večjo katastrofo, saj se s tem izgubljajo dragocene proizvodne kapacitete in materialna baza za naše nadaljnje vojskovanje. Udarce je treba porazdeliti, civilne izgube pa vkalkulirati.

Into the Breach je razbit na kampanjski način, kjer se bonusi in malusi iz prejšnjih bitk prenašajo v naslednje, zato se že en sam samcati mali zajeb pozna še dolge ure kasneje. To je naravnost genialna pogruntavščina. Ne gre za klasični permadeath, vendar tudi ne za vsesplošno podeljevanje odpustkov. Meche vodijo piloti, ki si v bojih nabirajo izkušnje in bonuse. Ko vam žužki zmasakrirajo katerega od mechov na bojišču, bo njegov upravljalec preminil. Mašinerijo boste do naslednje bitke že popravili za ponovno uporabo, priročne bonitete izkušenega pilota pa bodo za vselej izgubljene.

In če po nekaj urah uspete nanizati toliko napak, da je nadaljevanje nesmiselno in nepotrebno? Dobro vprašanje. Bizarna okvirna zgodba v slogu Pacific Rima predpostavlja, da obstaja nešteto vzporednih svetov, zato lahko po želji vselej preizkusite srečo ali nesrečo v naslednjem; seveda z grenkim priokusom, da ste svoj stari svet prepustili popolnemu genocidu s strani gomazečih nestvorov. Kar je vražje dobra motivacija; ker v igri ne rešujete sebe, ampak ste odgovorni za druge, je čustveni vidik kar naenkrat pomemben del vaših odločitev.

Igro so na svetlo dali pri Subset games, ki niso popolni novinci na svojem polju; prej obratno, v rubriki ste že lahko zasledili njihovo precej znano in slavljeno roguelike FTL, ki je v prejela številne nagrade in še danes velja za enega najboljših naslovov na svojem področju. S svojo preglednostjo in lucidnimi principi igranja je Into the Breach več kot dostojen naslednik - njegove osnove je mogoče osvojiti v minuti ali dveh, zares obvladati pa jo je jebeno težko. Da bi dosegla najširši krog oboževalcev, bo treba počakati le še na mobilno verzijo.

Nestvore je mesaril Rasto