Tokrat se bomo plazili po neraziskanih temnicah igre Labyrinth of Refrain: Coven of Dusk. Popredalčkamo jo lahko kot čistokrvni primerek dungeon crawlerja, saj je njen srž krmarjenje po neskončnih hodnikih in prebijanje skozi zamotane labirinte. Poleg izogibanja nastavljenim pastem se naokoli potikajo še bolj ali manj močni sovragi, ki služijo za farmanje vseh potrebščin. Vse našteto je del formule, ki se je prijela že pri začetku razvoja videoiger kot takih. Zaradi omejenih tehničnih zmožnosti in primitivne grafike so razvijalci v osemdesetih potrebovali preprosto okolje in ponavljajoče prostore. Enostavnost slikovne podobe in pomanjkanje orientacije v prostoru so nadomestili z zagonetnim sistemom labirintov in dodajanjem rpg elementov. Nastale so klasike, kot sta The Bard's Tale in Might and Magic. Vendar je z razvojem grafičnih pogonov potreba po samoomejevanju nekoliko zamrla in z njo tudi žanr. Tako smo imeli pripadniki mlajše generacije prvo izkušnjo hoje po kibernetičnem blodnjaku v legendarnem ohranjevalniku zaslona na Windows 98.

Dungeon crawl vendarle ni popolnoma izginil. Ohranil se je kot element v drugih žanrih. Posebno zaradi varčevanja na tehnični zahtevnosti se je principa omejenega prostora in navigiranja po labirintih začelo posluževati rastoče polje neodvisnih iger. Posebno popularno je kombiniranje z rogue mehanikami, kot je to storila pretepačina Crawl. V dobro poznanem Binding of Isaac je pohajkovanje prepleteno z bullet hell elementi. Darkest Dungeon se s poteznim bojevanjem in rpg elementi že bolj približa starim mehanikam. Pravoverskih iger te branže pa vendarle ni dosti. Zato so kot ponavadi na pomoč prišli Japonci. V deželi vzhajajočega sonca se je v zadnjem desetletju nepričakovano obudilo zanimanje za ortodoksno prebijanje skozi ječe. O primerku tega trenda, že omenjenem Labyrinth of Refrain, bo zdaj govora.

Kot je značilno za japonsko zabavno industrijo, so tudi tu like oblekli v lično animejsko podobo. Onkraj izgleda pa gre za starošolski dungeon crawler, ki preseneti s poglobljenim bojnim sistemom in veliko količino rpg elementov. Bojevanje je potezno in opravljeno z dvodimenzionalnimi sličicami junakov, ki stojijo nasproti sovražniku. Ni nepotrebnih sekvenc ali animacij, ob strani pa se izpisujejo podatki o poteku bitke. Žonglirati je potrebno z dobrim ducatom lastnosti, ki jih posedujejo naši liki. Bojevnike si ustvarjamo sami, izbiramo pa lahko med desetimi razredi, vzetimi iz fantazijskega žanra. Pri vsakem določimo posebne naravnanost, ki usmerjajo njegov razvoj glede na vlogo, ki jo zanj želimo na bojišču. Potem jih razporejamo po petih zborih, ki pa jih nadalje lahko modificiramo in prilagajamo izbrani taktiki. Če bi šli v podrobnosti, bi trajalo predolgo, da razložimo celoten sistem. Kar je pomembno je to, da ni prezapleten in igra nas vanj uvaja postopoma. Vsakokrat, ko izpolnimo določen cilj, se nam odpre novo poglavje, ki s sabo potegne tudi dogajanje v ječah in odpre nove poti. Za nekoga, ki ga dolgočasijo poenostavljeni rpg-ji zadnjih let, je ubadanje s širokim, vendar preglednim kalibriranjem lastnosti, prava osvežitev.

Igralna mehanika in podoba nista edini privlačni strani špila. Ponaša se z zgodbo, ki je ravno pravšnji preplet resnosti in humornosti. Sledimo čarovnici Dunji, ki pride v mesto z namenom raziskovanja labirinta pod mestnim vodnjakom. V ta namen ima zakleto knjigo, s pomočjo katere izdeluje bojne lutke, ki jih nato pošlje v globine. Te lutke so seveda liki, ki jih mi sproti ustvarjamo in s katerimi blodimo po temnicah. Čarovnica pa ne stoji križem rok in se zaplete v prigode z meščani in drugimi čarovnicami, ki si tudi želijo skritih zakladov. Tako recimo imamo nalogo, da v labirintu s pokolom sovragov naberemo sestavine za ljubezenski napoj, za katerega je čarovnici zatežila lokalna gospodična. Dunja je malce žlehtna in naredi napoj, zaradi katerega se bo deklica zatrapala v zanikrnega pastirja. Načrt se izjalovi, urok se obrne in naša čarovnica se ponesreči zaljubi v pastirjevo ovco. Mi pa moramo spet v labirint, da najdemo nekaj, kar jo reši prekletstva.

Zgodba je torej zabavna in vestno služi, da nas vleče naprej. Dialogi so zgledno sinhronizirani v angleščini. Pohvaliti je treba še dolžino, saj raznolikih prizorišč za raziskovanje ne zmanjka in ponudi vsaj trideset ur igranja. V praksi pa še veliko več, saj veliko število kombinacij sposobnosti likov in raznoliki sovražniki ne zdolgočasijo zlahka. Problemi se najdejo v mestoma neuravnoteženi težavnosti in nejasnih ciljih. Včasih imaš za nalogo le golo raziskovanje labirinta in blodiš naokoli kakšno uro preden najdeš nek izhod, ki si ga polovico igre prej spregledal. Bojna mehanika se uklanja pod težo svoje kompleksnosti in ustvari nejasnosti glede vloge določenih sposobnosti, ali pa te niso uporabne. Bolj kot se napake kopičijo, bolj nadležno postane samo igranje. Vseeno ne ustvari dovolj frustracij za odložitev igre. Labyrinth of Refrain potrebuje nekaj poliranja, ampak tudi v svoji grobi obliki služi za dober primer lazenja po jetnišnici.