Preteklo je že dovolj časa, da lahko orišemo splošni vtis igračarske javnosti o Mafii III. Prevladujoči konsenz je, da gre za igro z izjemno zgodbo in zanikrno ali povprečno izvedbo. Oboje bi se dalo po svoje potrditi. Težko se je ne strinjati z opazkami, da se misije v igri ponavljajo, da je umetna inteligenca šibka, da je igralni del kampanje nadvse duhamoren. Mafia se vleče in ji kar ni konca; ene in iste rutinske naloge prispevajo k enim in istim rutinskim ciljem. Skozi hladnokrvno in zdolgočaseno pobijanje se prebijamo do filmčkov, izsekov iz dokumentarnega filma o Lincolnu, snemanega v sodobnosti, ki predstavljajo osrednji element igre.

A vseeno relacija med igralnostjo in zgodbo ni tako enostavna. Celotno stvar je mogoče gledati tudi drugače: rutinskost misij in vznemirljivost zgodbe druga drugega strukturno pogojujeta. Nekaj ju lepi skupaj v bratsko in idiosinkratično vez – to je samo mesto, v katerem se igra dogaja, za pisca tega članka zdaj že legendarni New Bourdeaux, igračarska adaptacija New Orleansa v letu ena devet šest osem. Zgodba te drži v suspenzu, želi, da bi psihološki profil in usodo mulatskega protagonista Lincolna Claya kar najpočasneje spoznaval. Da pa bi se to zgodilo, te morajo misije terati po mestu gor in dol, vcepiti ti morajo ritem njegovega vsakdanjega življenja, četudi skozi vsakdanje življenje pobesnelega maščevalca v času rasnih nemirov. Zato morda tudi ni mestnega prevoza in se moraš do vsake lokacije pripeljati čisto sam.

Ko preživljaš ure in ure v New Bourdeuxu kot igralec postajaš njegov prebivalec. To je najbrž eden najbolj morečih realisitčno upodobljenih krajev v zgodovini iger. Ljudje stalno težijo o politiki, o osvobajanju, o rasi, o pobijanju in neznosni vročini. Policisti tretjeosebnega protagonista gledajo postrani, rednecki ga odganjajo z ulic, južnjaški bogatuni pa podiranje obstoječega rasnega reda spremljajo z orbanovsko retoriko o skupni krščanski civilizaciji. Po radiu se skupaj s Stonesi in Cashem rolajo rasistične oddaje. Če se nam zazdi, da gre za viktimizacijo, nas takoj odvrne kompleksnost družbenih odnosov; tako lahko na radiu poslušamo tudi avtorasistične črnce in revni kukluxklanovci bogate kukluxklanovce vzporejajo s črnci, pri tem pa zanje še vedno opravljajo umazane naloge. V najbolj skritih delih mesta spremljamo brutalne operacije mafije in v stavbi, oblepljenimi s podobami krav, razdeljenih na užitne dele, vdiramo v skrito trgovino s sužnji, ki jo izvajajo resentimentalni južnjaški mogotci. Z razvojem zgodbe po radiu poslušamo nove in nove vesti iz globalne politike. Od Vietnama se pomikamo k Bližnjemu vzhodu, problemom v Siriji in v Iraku. Slika sveta leta 1968 postaja sumljivo podobna sliki sodobnega sveta. Med vsemi temi novicami pa se pojavljajo še novice o brutalnih morilskih pohodih našega Lincolna, ki otopelo v mestu vzpostavlja svojevrsten spetakel.

To je igra spektakla, a političnega. Razložimo to na novem primeru. Mestni uglednež čez dan opravlja svoje posle, ponoči pa vodi zamaskirane rasistične obrede. Lincoln ga pribije na goreči križ in ukine to dvojnost, to zakulisiranost ter vse spravlja na plano, na površino, kjer to počasi vre, vse do svojega ultimativnega javnega dejanja, dokončnega maščevanja nad glavnim od šefov. Geografija mesta, njegovo vzdušje in zgodba se družijo v redko videni briljantni kombinaciji. Mali subtilni detajli vseh teh elementov tvorijo neverjetno kompleksno situacijo. Zato bi lahko rekli, da gre za nekakšen eksces v industriji: utemeljeno bi bilo mogoče sklepati, da se razvijalci vsaj v neki meri odpovedo igralnosti in si nakopljejo jezo igračarskih množic z namenom, da ustvarijo interaktivni film in enega najbolj političnih izdelkov v zgodovini popkulture.

Paradoksno tako Mafia III deluje kot nekakšna ne-igra, ki si s prvim delom deli nekaj občutka za zgodovino, a predstavlja veliko diskontinuiteto – oprostili boste piscu, ker je drugi del izpustil. Ta ne-igra zahteva posebno investicijo in posebno občinstvo. Zaradi vsega omenjenega se bo podpisani z veseljem vračal v težaški svet duhamornih misij in slaboumnih ali pa pretirano fanatičnih nasprotnikov, ki se brezkompromisno podajajo pod nož ali pred val nabojev iz orožja Lincolna Claya.

Po celodnevnih pohodih se bo zvečer v kanalih in močvirjih, med trajekti, aligatorji in kolibami z glisarjem vračal na drug konec mesta, v trenutku sončnega vzhoda pa bo se bo prepustil katarzičnim zvokom House of the Rising Sun.

Napisal Muanis Sinanovič