Začnimo s samoumevnim: videoigre so nagnjene k spektaklom. S tem samo po sebi ni nič narobe: le kdo se ne bi rad vsaj tu in tam predal občutku, da s svojim klofanjem in klikanjem rešuje svet, sebe ali vsaj princese? In vendar so igre, ki se tem nadutim premisam izognejo od daleč, ne da bi izgubile na zanimivosti. Night in the Woods, ki ga predstavljamo tokrat, je tipičen primer tega: osebna drama, ki ne izstopa po spektaklu ali drugih oblikah patetike, temveč se korak za korakom odkriva potrpežljivemu igralcu.

Le malo iger je tako žanrsko spolzkih. Zaradi stripovskega dizajna in izbire dialogov me mika, da bi jo označil za interaktivno zgodbo, vendar pa je po svoji mehanski duši prej side-scrollerska platformerka. Po strukturi bi bila lahko tudi avantura, a v resnici ni nič od tega; še bolje rečeno, je vse to in še več. V štoriji sledimo antropomorfni mačji protagonistki Mae, ki pogrne študij na fakulteti in se z nelagodnim občutkom propadle milenialke vrne v prav tako propadajoče rojstno mesto. Čakajo jo neprijetna snidenja s starši, prijatelji in bežno romanco iz srednje šole. Skozi naključne ekspozicije se nam razkriva njena vse prej kot vesela preteklost. A na srečo se Night in the Woods izogne skušnjavi vseprisotne depresije.

Eden od razlogov za slednje je vizualna neoporečnost igre. Ko se naša protagonistka sprehodi po svojem dvodimenzionalnem kraju, se okoli nje dviguje jesensko listje, mimo brzijo redki avtomobili in veverice; pravi užitek je videti sidescroller, ki ni turobno statičen in pust. Z enako ljubeznivostjo so narisani liki, ki z živalsko podobo izkazujejo svoj karakter - sarkastična in samozaničujoča Mae je recimo mačka, njen entuziastični prijatelj je pes itd. Prav tako navdušuje nevsiljiva animacija, ki pestri dialoge in monologe. Naši junaki strižejo z ušesi, sumničavo priprejo oči, včasih dvignejo roke iz evforije ali frustracije. Mizanscena igre je tako osupljivo dobra prav zato, ker je večino časa ne opaziš – vsak vizualni delec perfektno dopolnjuje celoto.

Ko se enkrat spraviš v igranje, hitro ugotoviš, da igra odstopa tudi po marsičem drugem. V prvi vrsti je obsežna; po dolžini gladko poseka celo sezono kakšne Telltalove pustolovščine. Dejansko je velika redkost, da igra z enotnim krajem in časom pripovedi doseže 10 in več ur dolžine. Čeprav ti to omogoča, da podrobno spoznaš skrivnosti malega mesta in njegovih prebivalcev, pa ima svoje pomanjkljivosti. Le redke igre tega žanra premorejo dovolj dobro zgodbo, da bi lahko ves čas zdržale gledalčevo pozornost; Night in the Woods pa omenjeno prepreko preskoči s pomočjo bolj in manj posrečenih trikov – v svoj repertoar vključi igralne elemente drugih žanrov, nekaj ugank in paleto spretnostih miniiger. Te rangirajo od imitacije Guitar Heroja do nekakšne prisrčne reinkarnacije Dark Soulsov, ki jih ima Mae naložene na svojem računalniku. Igranje je tako razgibano, in čeprav izpade na trenutke konfuzno, ne zamori.

Igra izpričuje redko videno zrelost v pripovedovanju. Kjer se konkurenca rešuje s pretiranim sarkazmom, tragiko, absurdom ali najstniško depro, da bi zakrila svoj manjko domišljije, tam je zgodba mlade Mae prijetno domišljena in uravnotežena. Prefrigano zadeva tiste dogodke in situacije, v katerih se ljudje zlahka prepoznamo in obenem vključuje širšo milenialsko tematiko. In če še nisem bil dovolj jasen – Night in the Woods je eden od zgodnjih kandidatov za igro leta. Obvezno igranje za ljubitelje žanra, toplo priporočljivo za vse ljubitelje iger.