Priznati moram, da sem pričujoči špil zagrabil z obilico skepse. Najbrž nisem edini, ki se je že davno prenažrl kulturnih proizvodov z malomarnimi referencami na znamenito letnico 1984. Naš pričujoči špil po imenu Orwell tako že v naslovu nakaže, da se jih ne namerava otepati, vendar paralel ne potegne dlje od imena. Ne, to ne bo še en triler, v katerem vodimo ubežnika pred vsemogočno Državo. Namesto tega nas posadi na stol njenega nadzornika, ki z brskanjem po občutljivih osebnih informacijah raziskuje serijo terorističnih napadov.

Igra se torej odvija na vmesniku, ki nam omogoča zasledovati posameznike na njihovih družabnih omrežjih, telefonih in spletnih poštah. Zbrane podatke in informacije o potencialnih teroristih vnašamo v bazo podatkov, na podlagi katere naš nadrejeni ukrepa – če recimo zberemo dovolj indicev za osumljenčevo krivdo, nam odpre nova pooblastila za prisluškovanje ali pa celo odredi preiskovalni zapor. A pri tem dolgočasnem delu nam je dana nepričakovana svoboda – s skrbnim selekcioniranjem informacij lahko preiskovane osebe prikažemo v boljši ali slabši luči in tako posredno vplivamo tudi na ravnanje organov pregona.

Rezultat je simpatična mešanica detektivke in hekerskega trilerja. Samo zbiranje informacij je v resnici otročje preprosto, saj nam jih igra sama natančno sugerira in označuje. A hitro se pojavijo zanimivi hakeljci – naši preiskovanci dajejo v različnih pogovorih konfliktne informacije, mi pa se moramo odločiti, v katerem primeru lažejo in kje govorijo resnico. Proti njim lahko obrnemo izjave, vzete iz konteksta ali pa zamolčimo pomembne dele njihovih pričevanj. Upoštevati je potrebno tudi tekoči razvoj dogodkov, kjer zaslišanje, aretacija ali eliminacija enega osumljenca hitro preplaši njegove prijatelje in znance in potencialno ogrozi našo preiskavo. Oko velikega brata je vsevidno, ne pa vsevedno; zato je potrebno hitro sklepanje, preden deželo pretrese naslednji teroristični napad.

Čeprav se nam igra predstavlja kot vohunski špil, je v resnici prebrisana varianta interaktivne zgodbe. Štorija bi morala biti ljubljanski družboslovni mladini vsaj malo domača; v sicer demokratični državi z naraščajočimi totalitarnimi tendencami se najde skupina svobodomiselnih študentov pod mentorstvom vplivnega profesorja. Na vas kot preiskovalcu pa je, da odkrijete in razčistite sumničenja; je to le malenkost bolj angažiran debatni klub, anarhistični krožek, valilnica teroristov, so morda kateri od posameznikov prestopil mejo zakona ali celo ogrozil življenja? Naša dejanja imajo skozi čas zelo opazne posledice za like in odločilno vplivajo na potek zgodbe. Pri tem je kritično, da nimamo zgolj vpogleda v politično delovanje likov, ampak tudi v njihova osebna življenja in skrivnosti. Neizogibno je, da bomo do njih razvili simpatije in afiniteto, ki pa ne smeta vplivati na našo preiskavo. Če posumimo, da je samohranilska mama s težko preteklostjo zašla na kriva pota, potem bomo pač morali urgirati s silo.

Orwell niti približno ni inovativen ali inteligenten komentar policijskega nadzora, je pa nadvse privlačna in brihtno zasnovana igra. Že res, da temelji na nekaterih absurdnih predpostavkah. Recimo to, da frišni prostovoljec brez izkušenj in kompetenc preiskuje bombni napad. Ali pa to, da anarhistična skupina o lokaciji protesta razglablja v komentarjih pod javnim blogom. A med igranjem me to sploh ni motilo – Orwell je preprosto preveč zabaven špil, da bi se spotikali ob malenkosti. Poleg tega je ena redkih iger iz žanra interaktivnih zgodb, ki jih je zaradi obilice manevrskega prostora in vpliva na dogajanje vredno preigrati še enkrat.

V imenu vladne stranke je vohunil Rasto.