Če obožujete počasno in boleče umiranje, potem bo tale igralski primerek kot nalašč za vas. Morda to pravim s kancem zagrenjenosti, ker kljub kar nekaj vloženega truda v Out There še vedno nisem prišel prav daleč. A po drugi strani je to zlati standard rogue iger – ne odpustijo ti niti najmanjše napake, ampak te pač prisilijo, da se na njih učiš in poskušaš znova. In znova. In še enkrat, če je treba.

V čem je torej štos? Še najlažje je začeti pri tisti miniigri iz drugega Mass Effecta, kjer ste rudarili po planetih in si z nabrano zalogo dograjevali ščite, orožja in obenem z enim očesom pazili na rezervoar. Problem je seveda nastal, ker nas je to zgolj odvračalo od reševanja vanzemalskih riti in galaksije in ker v njej ni bilo skoraj nobene nevarnosti. Rovarjenje je bilo bolj ali manj samo nadležno opravilo, če pa vam je slučajno zmanjkalo goriva, so vas pač odvlekli do najbližjega pristanišča. Out there je vse tisto, kar bi ta igra morala biti: neizprosna, zasvojljiva in dramatična. Pusti te globoko v vesolju v mali in ranljivi vesoljski ladji, s katero se moraš nekako prebiti domov čez desetine ozvezdij.

Na nek način je precej podobna tudi FTL: Faster than Light, ki je navdušila v lanskem Pritiskavcu; le da v ospredju ni borba z vanzemali, temveč manipuliranje z resursi. Za vsak premik proti domu je potrebno gorivo, ki ga najdete na plinastih velikanih, za vzdrževanje pleha je potrebno na kamnitih planetih izvrtati železo, zalogo kisika pa si lahko obnovite na zelenih planetih, kjer se lahko srečate tudi z nezemeljskimi oblikami življenja. Do tu je igra precej tradicionalni menedžment resursev, čeprav se zaradi nepredvidljivih oblik sončnih sistemov stvari kaj hitro zakomplicirajo - nikoli ne veš, kakšni planeti bodo krožili okoli naslednje zvezde in koliko boš iz njih lahko izvrtal. A Out There že po nekaj minutah igranja pokaže obilico novih trikov.

Ker so svetovi proceduralno generirani, je le malo upanja, da bi se igralci lahko ‘napiflali’ poti do cilja, saj se pot ob vsakem igranju rahlo spremeni. Potem so tu še naključni dogodki, ki ti med potovanjem odžirajo ali dodajajo surovine. Praktična posledica tega je seveda v tem, da vsako dolgoročno načrtovanje odpade - ob neljubem udarcu gama žarkov lahko čez noč izpuhti tvoja polna zaloga vodikovega goriva; lahko pa si rešiš že skoraj izgubljeno igro z ropom zapuščene ladje, iz katere si napolniš kisikov rezervoar in se izogneš zadušitvi. Igranje tako spremlja nenhna nervoza in frustracije, saj je smrt praktično za vsakim vogalom. Ne tista nenadna, ki bi skočila iz zasede, ampak taka počasna, ko križariš iz krize v krizo in na koncu obstaneš nekje na pol poti brez goriva, brez zraka in z zluknjanim oklepom..

Kljub manjši odvisnosti od sreče je prevladujoči občutek v Out There ta, da je igra peklensko težka, celo težja od FTL. Kaj lahko se ti zgodi, da po nekaj mukotrpnih urah natančnega dograjevanja in izgrajevanja končno prideš v situacijo, kjer ti gre potovanje kolikor toliko po maslu. Potem pa te kombinacija ene manjše nepazljivosti in zahrbtne vesoljske črvine izvrže v tri krasne, kjer žalostno izstradaš in crkneš. In začneš od začetka. Vem, da bi po kodeksu računalniškega igralca moral razbiti tipkovnico in vreči monitor čez okno, vendar me prijazna, skoraj prisrčna podoba igre vedno pripelje do tega, da s stisnjenimi zobi pritisnem “restart” in se še enkrat odpravim na potovanje.

Čeprav se bo novemu igralcu zdelo neverjetno, pa je igro res mogoče končati. Še več, obrniti jo je mogoče na štiri različne načine, ki seveda zavisijo od tega, kakšno pot boste ubrali in kakšne nadgradnje boste dodajali svojim ladjam. Ob tem najbrž še zdaleč nisem edini recenzent, ki bi z največjim veseljem pohvalil štorialni del potovanja in prezentacijo neizprosnega vesolja, po katerem se potika špil. Out There daleč presega konkurenčne žanrske primerke, ki so poskušali migrirati iz telefonov na računalnike. Finančna cena zanj ni velika, seveda pa prav obratno velja za ceno njegovega uspeha.

Živčno in nervozno je planete razkopaval Rasto.