Oxenfree se začne precej razigrano. Trije najstniki se z majhnim trajektom odpravljajo na Edwards Island; fiktiven otoček v Pacifiku, tik ob ameriško-kanadski meji. Njegova turistična privlačnost je lokalne sorte, saj se na njem ne nahaja prav dosti drugega kot plaže, nekaj zapuščenih vojaških objektov, trgovina s spominki in hiša ostarele prebivalke. Junaki zgodbe se nanj podajajo iz povsem pričakovanih razlogov - da bi se ob koncu šolskega leta na plaži napili in zapohali.

Med igranjem prevzamete nadzor nad dekletom po imenu Alex. Naokrog jo sprehajate s smernimi tipkami, z dodatno tipko sprožate akcije, z miško pa izbirate med možnimi odgovori v dialogih. Pogovor ima pomemben vpliv na razvoj in razplet zgodbe - ključni dogodki se bodo sicer odvili v vsakem primeru, a odnosi med petimi udeleženci se lahko drastično spremenijo v odvisnosti od vaših izbir. Zadnji del vmesnika predstavlja kratkovalovni radio sprejemnik, ki ga lahko poljubno vklapljate in surfate po frekvencah. Uvodoma vam kolega Ren razloži, da vas je prosil, naj ga prinesete s sabo, ker je moč na nekaterih točkah otoka ujeti določene postaje in na njih slišati nenavadne zvoke (Godbeni imperializem?). Po nekaj pivih in kakem brownieju to vsekakor zveni kot zabavno početje.

Iz opisa pobalinskih najstnikov na zapuščenem otoku in omembe skrivnostnih radijskih frekvenc ste najverjetneje že uganili, da zgodba od tu dalje zapluje v srhljivejše vode. Špil postane paranormalna avantura, v kateri boste odkrivali preteklost otoka in poskušali razrešiti čudne časovne anomalije, ki se vam bodo primerile med potjo. Razkrivanje dodatnih podrobnosti bi vam pokvarilo izkušnjo, zato se bom na tem mestu ustavil, lahko pa povem, da so grozljivi aspekti igre prijetno subtilni. Zlodeju gledate direktno v oči zgolj izjemoma, proti koncu igre, večinoma igra straši s postopnim grajenjem napetega vzdušja vsled neznane preteče nevarnosti.

Poleg kvalitetne zgodbe gre pri igri poudariti predvsem umetniško dovršenost. Dvodimenzionalna stripovska grafika izpod barvic Heather Gross vas marsikdaj pripravi do tega, da se ustavite, nehate igrati in nekaj časa samo bolščite v čudovito okolico. Pod ambientalno podlago se je podpisal seattleski elektrončkar scntfc, izkušen v filmski in igričarski kompoziciji, ki je med drugim izdelal tudi zvočne efekte osnovnega vmesnika Microsoftove konzole Xbox 360. Kot intermedijska izkušnja je Oxenfree tako izpiljen, da bi brez težav obstajal tudi v formi animiranega filma.

Morda še čustvena anekdota za konec - kmalu po izidu v začetku lanskega leta so igralci opazili, da je na nekaterih mestih v igri s prej omenjenim radijskim sprejemnikom moč uloviti v morsejevo abecedo zakodirana sporočila, nepomembna za potek zgodbe. Po skupnem internetnem naporu se je izkazalo, da jih je moč sestaviti v telefonsko številko oz. da so razkrili t.i. Augmented Reality Game. Skupina navdušencev je nadaljevala z iskanjem namigov v tweetih ustvarjalcev, skritih frekvencah v glasbeni podlagi in na številnih drugih mestih, nakar so se junija lani s trajektom družno odpravili na otok Bainbridge v zvezni državi Washington, ki je navdahnil fiktivni Edwards Island v igri. Tam so ob vzhičenih vzklikih našli glasbeno skrinjico z zapisi za dve skladbi iz soundtracka v obliki naluknjanih papirnatih trakov. Zares simpatična pozornost avtorjev igre in poteza, ki je v bolj komercialnih izdelkih ne gre pričakovati.

Oxenfree boste lahko poganjali na kateremkoli namiznem računalniku in na obeh konzolah zadnje generacije, a veselje ne bo trajalo dolgo, ker jo komot odigrate v enem samem dnevu. Cena 20 dolarjev posledično deluje precej zasoljeno, morda raje počakajte in jo nabavite v kakšni akciji ali na širnih gusarskih morjih. Še posebej jo lahko priporočimo ne-igričarjem, ker ne terja nikakršnih gejmerskih prstnih veščin - dovolj je že deževno popoldne in ljubezen do Dosjejev X.