Vsake toliko beremo v časopisih o kakšnem popolnoma normalnem človeku, ki se mu iznenada sfuzla in se spravi nad nič hudega sluteče mimoidoče. Kaj porine nekoga čez rob, da postane sekiro vihteči psihopat? Lahko gre za nekaj velepomembnega, prav tako pa je možno, da gre v maniri slovenskih patologij za trivialnost, ki ponudi priročen ventil za frustracije. Možen izgovor za zblaznitev je lahko tudi sosedska nadutost, nabijanje glasbe v pozne večerne ure, ko poskuša poštenjak počivati, pa mu bedniki ne pustijo. Kožo enega takih nadenemo v špilu »Party Hard«. Vse, kar si je lik Darius želel, sta bila mir in tišina, vendar ker mu nista bila dodeljena, po njegovi volji tudi drugim ne bosta dopuščena. Zatorej vzame nož v roke in se hladnokrvno spravi nad žurerje v soseski.

Igramo torej morilskega sociopata, ki se odloči vdreti na zabavo. Ne zaradi žlokanja piva, njegov smoter je pošiljanje prisotnih v onostranstvo. To je treba v izogib policiji storiti čim hitreje in ne da bi pri tem vzbudil sumničenje. Špil je torej skrivalščina in je sličen seriji Hitman. Pri dvodimenzionalnem pogledu od zgoraj nadzorujemo majhnega pikselskega možička, ki se prebrisano vije med gosti na zabavi, iščoč žrtve. Običajno hudodelstvo stori z nožičem, vendar gorje, če ga kdo opazi. Steče do telefona in pokliče kifeljce, ki ga kaj hitro pohopsajo v arest. Zatorej se je treba poslužiti nemalo trikov, da projekt steče bolj gladko. Na srečo so naokoli uporabne stvari; avtomat z bonboni spremenimo v bombo, v punč se natrese strupa, mimogrede pa spustimo zavore parkiranemu avtomobilu, da zvozi polovico ulice. Če vse postorimo v hitrem zaporedju, dobimo še bonus pike.

Navkljub preprosti premisi o norcu, ki tera naokoli s pipcem v roki, so se razvijalci vsaj malo potrudili in vpeljali nekaj zgodbe, ki premore celo dobre stare »noir« zaplete. Predvsem pa ponudi razlog, da blaznež skače od zabave do zabave in krajša čas in življenja prisostvujočim nesrečnikom. Igranje je hitro in potrebna je določena raven strategiranja, raverska muzika v ozadju pa pomaga pri osredotočenju na krvavo dogajanje, kar je ničkaj drugačno dobro poznanemu »Hotline Miami«. Vendar se »Party Hard« z njim ne more primerjati po kvaliteti. Poleg idejne zasnove imata bolj malo skupnega.

Ob prihodu v nivo se znajdemo na statični sliki, narejeni na grobo, s celotnim prizoriščem na zaslonu. Okolje je postlano z nerazločljivimi piksli, kar negativno vpliva na igralno mehaniko, ki zahteva natančnost in hitrost. Nemalokrat se zadeneš ob neopazni piksel ali pa v gneči izgubiš sled za možiceljem, ki ga sicer nadzoruješ. Čeprav je špil uživaški, mu nagaja grafična kvaliteta, taktika se začne hitro ponavljati in rave toni v ozadju začnejo sčasoma najedati. Na srečo je nadaljevanje že v delu in naj bi nadgradilo pomanjkljivosti špila, ki vendarle premore določen potencial. Ni vreden polne cene, a se ga splača vzeti na kakšni akciji za tiste čase, ko ni za špilati nič boljšega.